Sprehod na Šumberk

Ker je bil Jani zaradi padca v Kamniški jami ves polomljen, ni bilo misliti na hribolazenje, zato sva se lotila Trubarja. Da, Primoža Trubarja. Lani, ko je protestantski svet obhajal 500-letnico Lutrovih tez, sva prevozila več kot 3000 km po Nemčiji, da sva obiskala kraje, kjer je utemeljitelj protestantizma živel in delal. Bilo je zanimivo, pa sva sklenila, da bova podobno »obdelala« še našega Trubarja. Začela sva že v aprilu, 6. maja pa sva nadaljevala, in sicer v Šentjerneju in na Šumberku.

Ko je ljubljanski škof Urban Textor, tudi kaplan dunajskega dvora in spovednik samega cesarja Ferdinanda I., leta 1547 od svojega gospoda izposloval tajni zaporni ukaz za ljubljanske protestante, Trubarja ni bilo v mestu. Marca tega leta ga je namreč generalni vikar Nikolaj Škofic, ki je v Ljubljani nadomeščal Textorja, poslal v Šentjernej, da bi pomagal ponovno postaviti na noge od Turkov opustošeno faro, saj je Trubar veljal za človeka s smislom za posle. Ko se je začelo preganjanje protestantov, sta ga Matija Klombner in Jurij Seyerle o tem nemudoma obvestila. In septembra je Trubar – podobno kot četrt stoletja prej v Nemčiji Luter – preprosto izginil. Strokovnjaki domnevajo, da je Lutra posnemal dosledno, se pravi, da se je skril na gradu katerega od podpornih plemičev. V tem pogledu zelo priročen se zdi grad Šumberk. Stal je namreč nekako na pol poti med Šentjernejem in Ljubljano ter bil v tistem času že tri leta v lasti Turjačanov, ki so bili znani Trubarjevi zaščitniki. (To besedilo je del Janijevih priprav na najino »hojo za Trubarjem«.) Šumberk je kljub skromni nadmorski višini 540 m vendarle hrib in zato zasluži omembo v tem dnevniku.

Cesto Ljubljana–Zagreb sva zapustila pri izvozu Bič in čez približno 5 km prispela na Séla pri Šumberku (knjižno na Sélih, tako piše tudi v Leksikonu slovenskih krajevnih imen, v Krajevnem leksikonu Slovenije pa na Sélah, kar je morda krajevna raba). Parkirala sva pred cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Njeno pročelje krasi lepa sončna ura. V kotu pri vhodu je spomenik žrtvam vojne in komunističnega nasilja.

 


 


Med kapelico ter tablo z zemljevidom krajevnih in okoliških zanimivosti sva se vrnila na asfaltno cesto in se napotila levo (tja je kazal tudi smerokaz Orlaka). Rahlo sva se spustila mimo pašnika in skupine hiš v gozd. Kmalu sva ga zapustila in pred naslednjimi hišami pri razpelu zavila levo. Ko se je asfalt končal, sva se povzpela mimo novega gospodarskega poslopja in podirajoče se hiše ter takoj za podrtijo levo po zaraščenem kolovozu, o katerem nama je gospodar zadnje hiše povedal, da je pravi. V gozdu je neznansko dišalo; nič čudnega, saj so razkošno cveteli jeseni, glogi in kresničevje – pravcati slapovi belih cvetov. Ko sva naslednjič zavila levo navzgor po travnatem kolovozu, sem na skali ob poti opazila veliko rumeno liso in več rdečih pik.

 

V 20 minutah sva bila pri cerkvici in gradu. Tistih približno 80 m višinske razlike je bilo za Janijeva razbolela rebra čisto dovolj. Cerkvica (grajska kapela) iz 12. stoletja je posvečena sv. Katarini Aleksandrijski. Trdna lesena vrata s križem so bila seveda zaklenjena. Grad (Schonenberch, Sconenberg), prvič omenjen leta 1141, je le še razvalina, nad katero se dviga velik lesen križ. Pred zidovi stoji »kozolček« (streho mu je po besedah nekega vaščana odnesel veter) z lesenima ploščama, na katerih so vrezani zemljevid Slovenije z dobrodošlico obiskovalcem, slika gradu in kapele ter podoba sv. Eme z napisom Sveta Ema prosi za nas. Krški škof Ulrich III. Šumberški (Sonnenberg), velik častilec sv. Eme, se je leta 1465 prvi zavzel za njeno beatifikacijo, do katere pa je prišlo šele leta 1938, za kar so bili najbolj zaslužni slovenski škofje. Ko je leta 1443 umrl zadnji Šumberški, Hans II., so na gradu zagospodarili Turjačani ter ga nato prenovili in obrambno utrdili. V 18. stoletju je propadel. Za razgled od Kamniško-Savinjskih Alp do Gorjancev je bilo sicer preoblačno, pogled skozi »okna« na bližnjo okolico pa je bil prav prijeten.

Vrnila sva se po isti poti. Nazaj grede sva opazila še nekaj rumenih znamenj in pred drugim levo spodaj v grmovju zelo ozko stezico, morda iz Podšumberka (Gornjega in/ali Dolnjega). Najbrž je bila pot nekoč markirana, vendar je od oznak ostalo bore malo. Srečala sva vaščana, ki nama je povedal, da je prvo nedeljo v septembru na Šumberku žegnanje. »Pridite takrat!« naju je povabil.