Špik Hude police ‒ hudo lepo!

Ko sva sredi avgusta raziskovala Trubarjeve tržaške poti, sva se oglasila tudi pri Magdi, znanki s potovanja po Armeniji. Med sprehodom po njeni Bazovici in okolici so bili poleg zgodovinskih in sodobnih zamejskih tem poglavitni predmet pogovora seveda hribi. Blizu njenega doma sva lahko znova pokukala v dolino Glinščice prav s kraja, na katerem sva pred slabimi desetimi leti in ponovno pred dobrimi tremi že bila. Iz pogovora o hribolazenju se nama je najbolj vtisnilo v spomin njeno navdušeno priporočilo, naj ob priliki zlezeva na Špik Hude police. Že čez nekaj dni, 19. avgusta, sva ga upoštevala.

Odpeljala sva se v Kranjsko Goro, nato pa čez rateški mejni prehod v Trbiž (Tarvisio). Tam sva zavila levo proti Bovcu in zatem desno proti Nevejskemu sedlu (Sella Nevea). Z njega naju je strma in vijugasta ozka cesta pripeljala na prostrano planino Pecol (1517 m), menda največjo v Julijskih Alpah, ki leži na Policah (Altipiano del Montasio), kjer je bilo veliko parkirišče že skoraj polno. Levo sta kazala kažipota F.ca di Vandûl 2.00 in Biv. del Torso 2.30 (621/649) ter Ferrata Norina 2.30, Biv. CAI Cividale 4.30 in Val Dogna 6.00 (640). Na kažipotu desno Rif. G. di Brazzà 0.30 (čas je bil popravljen, a nisem razbrala, kaj je pisalo spodaj) je bila številka poti 622. Levo je šlo le nekaj planincev, desno, v najino smer, pa večina, predvsem glasni Italijani.

S parkirišča sva se odpravila desno proti Koči Giacoma Brazzàja. Na križišču, kjer se je končala asfaltna cestica, so bili spet kažipoti: levo Casera Pecol 0.10, Piani di là 2.00 in Strada provinciale 2.10 (622), desno C.re Cregnedul di Sopra 1.15, Bivio Sent. 625 1.20 in Rif. Corsi 3.00 (624, 625), naprej Rif. G. di Brazzà 0.20 (622). Na obeh straneh sva videla stanove in hleve. Okrog njih se je pasla živina. Nadaljevala sva naravnost navzgor po ozkem makadamu. Takoj za križiščem se je odcepil kolovoz desno k hlevom. Ovinke najine poti je sekalo več bližnjic; nanje so kazale puščice in so bile tudi označene, prav tako kot glavna pot. Rože – razen grintovcev in močvirskih samoperk ‒ so večinoma že odcvetele.

 

V slabe pol ure sva že bila pri koči. Na tabli nad vhodom je pisalo Rifugio alpino Giacomo di Brazzá Hütte / Koča 1660 m s.l.m. Alpi Giulie. Grof Giacomo Savorgnan di Brazzà (1859‒1888) je bil naravoslovec, ki se je proslavil z raziskovanjem Montaža in Kanina. Umrl je med francosko ekspedicijo v Kongu. Njegov znamenitejši brat Pietro Paolo, znan kot Pierre Paul François Camille Savorgnan de Brazza, je leta 1880 v Kongu ustanovil mesto Brazzaville. Giacomo je leta 1881 odkril danes običajno pot na Montaž, naslednje leto pa preplezal njegovo zahodno steno.

Nadaljevala sva skozi leso po poti 622 (na zemljevidu Tabacco 19 samo do koče; na skali pod kočo je bila markacija s številkama 653 in 664, ki pa ju na zemljevidu ni) v smer Cima di Terrarossa (italijansko ime za Špik Hude police). Mimo vodnega zajetja sva prispela do naslednje lese. Od vsepovsod je bilo slišati žvižganje svizcev, videla pa nisva nobenega. Po dobre pol ure, ko sva dosegla skalno steno, sva si nadela čeladi (dotlej edina), ker sva brala, da tam kozorogi pogosto prožijo kamenje. Stezico so obrobljali veliki deljeni listi in rumena socvetja ozkočeladastih preobjed. Srečala sva Janijevega sodelavca, ki se je že vračal z vrha in se je nameraval povzpeti še na Montaž. Naslednja Slovenca, ki sta se tudi že vračala, pa sta vendarle imela čeladi. Rož je bilo malo, a pestrost ponudbe ni bila tako slaba: majhni vijolični osati, zvončice, avstrijski sviščevci, živorodne dresni, hribski rmani, močvirske samoperke, vednozeleni kamnokreči. Tokrat so naju začuda prehitevali samo mladi, druge pa sva puščala za seboj; izjema sta bili klepetavi priletni Avstrijki s presenetljivo vitalno kapaciteto. Sploh ni žuborela smo italijanščina: poleg slovenščine in nemščine je bilo slišati tudi pozdrav ahoj.

Pot, označena na razpotjih in ovinkih (iznad enega naju je motril kozorog), naju je čez 50 minut pripeljala na razcep: desno Bivacco Luca V. (za trbiškega alpinista Luca Vuericha je bil usoden snežni plaz, ki ga je odnesel med lednim plezanjem v Prisojniku), Ceria Merlone (zavarovana plezalna pot), levo navzgor Terrarossa. Videti je bilo čedalje več kozorogov; nekateri so nas radovedno opazovali, mi pa jim nismo ostali dolžni. Ob teh okretnih živalih, pravih lepotcih, nihče ni ostal ravnodušen in vzkliki so razkrivali jezike; nenadoma je mrgolelo Slovencev. Neki Italijan se je raznežil: »È pacifico!« Prvi hip je zvenelo smešno, toda kljub številnim glasnim planincem je bila prostrana pokrajina s svojimi naravnimi lepotami prava oaza miru v primerjavi s hrupnimi naseljenimi kraji, od koder nas je gotovo prišla večina. Nekdo je sprožil kamen in naslednja planinka, ki sem jo srečala, je pokazala na mojo čelado, rekoč: »It's a good idea.«

Dobrih 5 minut za prvim razcepom smo bili že na naslednjem: levo Sentiero Augusto ed Elenita Leva (zavarovana plezalna pot, poimenovana po dveh ljubiteljih teh gora, je bolj znana s krajšim imenom Leva), desno C. Terrarossa 664. Do Škrbine nad Žlebom Hude police (Forca di Terrarossa, 2330 m) je bilo le še 5 minut. Z nje se je na drugo stran grebena ponujal slikovit pogled na 750 m dolgi Ozebnik Hude police (Canalone Huda Paliza) ter Viš (Jof Fuart) in Koštrunove špice (Cime Castrein). V škrbini sva zavila levo. Videla sem velike zaplate triglavskih rož, a sva bila zanje žal že prepozna. Z vrha se je vračala skupina slovenskih planincev, ki po hrupnosti niso prav nič zaostajali za italijanskimi, česar nisva ravno vajena, posebno jezen mladenič, star kakih 10 let, se je drl kot črednik, pa se zaradi tega ni nihče vznemirjal.

 








Četrt ure nad škrbino sva dosegla vrh (2420 m) najlaže dostopnega izmed Poliških Špikov z vpisno skrinjico in majhnim kovinskim križem. In seveda z imenitnim razgledom na številne vrhove, med njimi na Zabuš in Strmo peč na zahodu, Montaž, Špik nad plazom in Špik nad Cijanerico na severozahodu, Karnijske Alpe na severu, Kamnitega lovca in Veliki Nabojs na severovzhodu, Viš in Koštrunove špice na vzhodu, Špik nad Nosom in Špik nad Špranjo na jugovzhodu, Prestreljenik in Kanin na jugu.

Vrnila sva se po isti poti. Malo preden sva prispela do odcepa poti Leva, se je zaslišal rezek žvižg ata kozoroga in po pobočju so se od vsepovsod usuli samice in mladiči. Čreda se je zbrala na ovinku planinske poti, ne meneč se za nas, ki smo fotografirali ali hoteli naprej. Ko smo se jim približali, je poglavar svareče zapihal. Planincev je bilo tudi toliko, da se nama je zastavilo vprašanje iz planinskega bontona: ali ima prednost tisti, ki se vzpenja (kot pri avtomobilih), ali tisti, ki sestopa (kot pri vratih izstopajoči). »Načelno se umakne tisti, ki gre gor, da gre tisti zgoraj lahko dol. Vendar je veliko bolj priporočljivo, da se umakne tisti, ki mu je laže – trenutek, dva počaka na kraju, kjer se lahko brez težav in nevarnosti srečata /.../. To velja tudi /.../ na vodoravnih delih poti,« piše v učbeniku Planinska šola (več avtorjev, PZS, 2005, str. 279). Po pameti torej. Kakor v zvezi z neko drugo »dejavnostjo«, pri kateri se nekdo ni posebej izkazal: na veliko potrebo je šel tik steze in kupček pokril le s toaletnim papirjem, ki ga je seveda razneslo naokoli, kar je povzročilo »estetsko pohujšanje«. Za nekom drugim pa je ob poti obležala »samo« brisača.

V začetku sem bila zaradi gneče kar sitna. Pozneje sem se nekoliko privadila, nekoliko pa smo se v tistem gorskem prostranstvu tudi razkropili. Nazaj grede sva bila bolj sama, le skupina mladih, ki so neutrudno žužnjali, naju je »zasledovala«, vendar niso bili preglasni. Čez slabo poldrugo uro sva se že ustavila v koči. Natakarica je govorila tudi slovensko. Pri kosilu sva si privoščila radler »mit Kräuter«; žal je bil topel (najbrž ga zaradi velikega povpraševanje niso mogli dovolj hitro hladiti). Ko sva se vrnila na parkirišče, sva imela kaj videti: planina Pecol je bila vsa zaparkirana. Nič čudnega, saj je bil res lep dan.