Kako na Ptičji vrh čez Fentovo polje

Po treh letih sva sklenila uresničiti namero, da pojdeva na Ptičji vrh (Kotschna, 1550 m) čez Fentovo polje; táko smerno tablico sva namreč videla, ko sva šla nanj prvič. Tudi 1. decembra lani sva parkirala pred propadajočim Belcijanovim hotelom na Planini pod Golico in še vedno je pred njim stala (ista) neregistrirana lada. Nekaj novega pa sva opazila pri Karlovem rovu: pot desno ob potoku, kjer sta bila prejšnjič stara tablica Golica Preko Korlnove jame 1^h 45^min (ta naju je nekoč zvabila na Golico) in obvestilni stebriček, ni bila več označena, pač pa sta novi puščica in markacija kazali levo čez mostič. Sicer je bilo do smerne tablice Križovc preko Fentovega polja vse po starem. 

 

Čez približno 20 minut sva prispela do podrtije in odcepa desno z omenjeno smerno tablico. Na mokrotnem travniku za razvalino sva našla izvir, speljan v žlebič. Puščica naju je usmerila v gozd. Mimo ostankov ograje, lese in še nekega objekta sva se po slabem kolovozu povzpela med smrekami. Na obeh straneh sva skozi drevje videla travnike, med njimi in gozdom pa ostanke ograj. Na razcepu sva zavila desno (levi krak se je kar končal). Kolovoz je ves čas »tekmoval« s potočkom, ko pa se je začel vzpenjati, se je prelevil v stezo in tudi po tej je tekla voda. Na naslednjem razcepu sva prav tako nadaljevala po desnem kraku, ki se je sčasoma spremenil v strugo. Ko sta se voda in pot ločili, je slednja spet postala bolj podobna kolovozu. Povzpela sva se strmeje proti levi.

Po četrt ure nama je velika skala dozdevno zaprla pot, ki pa se je na drugi strani nadaljevala. Kmalu za skalo sva zavila levo na opuščen kolovoz. Na naslednjem razcepu je bil desni krak, podoben plitvemu jarku, videti glavnejši. Nenadoma naju je presenetila rdeča črta na kamnu, poraslem z mahom, a morda sploh ni bila v zvezi s potjo. Nerazločna stezica se je desno od tega kamna močno vzpela, nato pa se je za kratek čas zravnala. Ko sva že skoraj po brezpotju tipala navzgor ob grapi, sva nad seboj zaslutila cestni rob in 10 minut nad veliko skalo res dosegla dobro gozdno cesto. Z možicema sva si zaznamovala, kje morava nazaj grede z nje.

 

Dotlej sva bila prepričana, da hodiva po kolovozu, ki je označen na zemljevidu in pripelje naravnost na veliko križišče, vendar sva cesto dosegla nekje drugje, tako da nisva vedela, ali morava po njej desno ali levo. Odločila sva se za drugo – rahlo navzgor. Pod cesto je teklo več potočkov in priključilo se ji je nekaj kolovozov ali vlak. Čez čas se je začela spuščati. Na levi sva videla Golico, tudi tamkajšnji planinski dom. Potem sva se spet vzpenjala in po pol ure prispela na Križov(e)c (1222 m) z razvejenim križiščem gozdnih cest. Najprej naju je pričakal stebriček s smernimi tablicami nazaj Črni vrh in Savske jame preko Fentovega polja, desno Prihodi, levo tudi Savske jame in Javorniški Rovt. Sledile so rdeče pločevinaste kolesarske tablice levo Planina pod Golico 5 km, desno Javorniški Rovt 3 km, naprej Pusti rovt 1 km. Nato sta se dve kolesarski tablici ponovili, ena pa je bila nova: desno Prihodi 8 km. Okrog središča križišča je bilo še več tablic in kažipotov za naštete smeri. Nad vsem tem orientacijskim direndajem je bedel Križani v zanimivi izvedbi, zaščiten s pleksi steklom.

Nadaljevala sva za razpelom, sledeč kažipotoma Golica in Pust rovt. Ob cesti je stala pokvarjena zapornica. Cestišče je bilo ponekod poledenelo. Čez četrt ure se je komaj opazno razširila in tam je slabo čitljiva tablica, ki jo je že skoraj »snedlo« drevo, prosila, naj ne parkiramo na obračališču. Ne predstavljam si, kako bi na tistem prostorčku obrnila avto, že tako borno možnost pa je popolnoma izničil nekdo, ki je parkiral natanko tam. Čez nekaj metrov sva skozi odprto leso stopila na Pusti rovt. Z desne je pritekla markirana pot od Pristave. Pod zaprto prežo na levi ter nad napajališčem in mimo kala na desni sva prikorakala do koč in preže. Za njimi se je dvigal zanimiv hrib s prirezanim vrhom – Krvavka, bolj na desni pa je iz gozda gledala pleša Ptičjega vrha. Srečala sva možaka, ki se je vračal s Struške in poročal, da je pot proti Ptičjemu vrhu zgažena, a ni vedel, ali do konca.

Pri lesi na drugi strani rovta je slaba smerna tablica kazala nazaj proti Pristavi in naprej proti Golici. Svarila Pozor bik na paši! se nama v tem letnem času k sreči ni bilo treba ustrašiti. Za nezgaženim odcepom levo (od tam sva pred tremi leti prišla z Markljevega rovta) se je gozdna cesta začela vzpenjati. Po njej je iz smeri Golice pridrsel smučar s pasjim spremstvom, najina pot pa se je odcepila desno navzgor proti Struški. Nad odcepom je na odlomljeni tablici pisalo levo Golica in nazaj Prista (va je manjkalo), midva pa sva se držala desno. Takoj sva dosegla gozdno cesto proti Struški planini, dovoljeno samo za lastnike zemljišč (na desni je bila spuščena zapornica). Za nama se je vzpenjal mlad par s prikupnim psom pasme akita. Cesto smo prečkali v smeri Golice in Stola, po isti poti pa se prav tako pride na Struško planino. 

Približno 20 minut nad Pustim rovtom smo stopili iz gozda in se povzpeli mimo lesene hišice. Na desni, nasproti nje, se je dvigala Struška, ko smo se ozrli, pa nas je razveselil pogled na Triglav. Mlada sta ostala pri hišici in se fotografirala pred Očakom (v supergah ali nizkih pohodnih čevljih sta še daleč prišla). Visoko nad nami je pretekla pobočje gamsja družina. Kala sta bila zamrznjena in zasnežena. S sedla Kočna (1469 m, mejni kamen XXV/261) sva pogledala na avstrijsko stran. Pri skuštranih drevesih sva dosegla greben (kamen 265). Na Triglav in Ptičji vrh ter na dolino v meglicah je sramežljivo, a vendarle posijalo sonce. Sneg je bil ponekod napihan v zamete do kolen, drugod spihan do trave. Tik pod vrhom je na Janija jezno pihnil gams, potem pa oddirjal. Mimo kamna 268 na predvrhu s pogledom na Pusti rovt in čez sedelce s kamnom 269 sva po pol ure dosegla Ptičji vrh s kamnom 270 (o imenih in okolici sem že pisala). Golico/Kahlkogel s planinskim domom sva imela prav pred nosom, daleč levo za njo pa sva videla Dovško Babo/Frauenkogel, Klek/Hahnkogel, Hruški vrh/Rosenkogel in naprej naše Julijce.

Nazaj grede, s Struško pred seboj, se nisva spustila čisto do sedla Kočna, ampak sva že prej zavila navzdol, ker je bilo tam nekaj kopnega, zato je bilo sestopanje lažje. V dobre četrt ure sva bila pri hišici, ki ji nekateri rečejo lovska, a ni bila videti taka; brez oken in z napajalnimi koriti v okolici se je zdela bolj del pašne planine. Na Pustem rovtu čez 40 minut sva srečala starejši par. Ker sta bila domačina, sva se nadejala izvedeti, kaj in kje je Fentovo polje. Za Fentno polje, kakor sta ga imenovala, sta že slišala, kakega uporabnega odgovora pa nisva dobila. Na »obračališču« sta bila tokrat celo dva avta, malo niže pa še eden. No, zunaj pašne sezone najbrž niti niso v posebno napotje, razen morda drug drugemu. Še 40 minut je trajalo, da sva se čez Križov(e)c vrnila k najinima možicema.

 

Slabih 20 minut pod cesto, kjer je bil obakraj poti travnik z ostanki ograj, posebno na desni (dol grede) je bil velik in nato še eden, sva pomislila, da so Fentovo polje morda ti travniki. Ob drugem na desni je bila potka zaradi močvirnih tal utrjena z brunci in po njej sva se povzpela na vrh s prežo. Prestopila sva potoček in v gozdu onkraj njega se je potka nadaljevala. Ni bila posebno razločna, a tudi ne slabša kot tista, po kateri sva hodila zjutraj. Zdi se, da se gre »preko Fentovega polja«, kakor piše na smernih tablicah, tako, da na poti, po kateri sva šla midva gor, na mestu, kjer se pojavijo prvi ostanki ograje, zavijemo levo po desni strani travnika. Vendar nisva našla niti najmanjšega znaka, da bi bila morala ravnati tako. 

Pri podrtiji, ki se nama je zdela premajhna za domačijo, sva se vrnila na gozdno cesto in po dobrih 5 minutah zavila desno nazaj k hišam pod cesto gledat, ali je tam Fent. Ni, domačija se imenuje pr' Ambružk, Planina pod Golico 40. Doma sem pogledala v tisto knjižico Kako se pri vas reče?, v kateri je obravnavana ta vas, in izvedela, da ima Fent številko 40a. Na Googlovem zemljevidu sem jo našla: to je prav tista podrtija, pri kateri je smerna tablica, ki naju je zvabila na opisano pot, in travniki nad njo so Fentovo polje. Od Ambružka do avta je bilo le še četrt ure.

 

Tako na Ptičji vrh sicer nisva šla čez Fentovo polje, vendar zdaj veva, kje je ta pot. Ali se do Križovca morda še kaj izgubi, pa bi bilo treba preveriti. Jani je odločno proti, ampak tudi kak zarečen krajček sva že pojedla ...