Stržiška planina in skriti kotički Baške grape

Zadnjega marca sva se skozi Škofjo Loko, Selško dolino in zgornji del Baške grape odpeljala v Stržišče. Cesta med odcepom desno iz doline in Stržiščami je bila ovinkasta, tudi strma, predvsem pa tako ozka, da sem ves čas strahoma prežala, ali se bo kdo pripeljal nasproti. K sreči se ni zgodilo nič takega in približno 70 km od Ljubljane sva se znašla v prikupni vasici pod čudovitimi gorami. V 13. stoletju so jo naselili tirolski kolonisti, prvič pa je bila omenjena v urbarju leta 1377. Njeno ime izvira iz besede stražišče = kraj za straženje (ponemčeno Tradischk, Tradišk). Parkirala sva na urejenem parkirišču pod spodnjo postajo tovorne žičnice na Črno prst, ki so jo postavili leta 1976. V škarpo ob parkirišču so vzidali kamen z rapalske meje, od koder ga je prinesel plaz, nama je povedala mimoidoča domačinka. Plazovi so v tistih krajih nekaj običajnega, zato so kozolci v bregeh nad naseljem postavljeni »narobe«: ne vzporedno s pobočjem, ampak pravokotno nanj. Vendar je bilo to zimo tako malo snega, da bodo letos težave z vodo, pa tudi za smučanje ga ni bilo dovolj, je potožila sogovornica ‒ na Črni prsti ga je bilo le »sramotnih 30 cm«.

Nekoliko naprej od parkirišča sva videla kažipot za Črno prst, midva pa sva odšla nazaj v spodnji del vasi z večinoma lepo obnovljenimi hišami. Pri Čuferju (Stržišče 31) je obveščevalna postaja GRS. Na hiši 37 sva opazila tablico 84 Slovenske geološke poti. Kažipota Rodica in Rut sta naju usmerila desno mimo toplarja. Pri zelenem nabiralniku sva se povzpela po desni asfaltirani cestici, ob kateri je cvetelo obilo trobentic in spominčic. Asfalta je bilo kmalu konec. Makadam, ob katerem so se zlatili lapuhi, naju je pripeljal do zadnje hiše pod gozdom. Ker nisva našla nobenega znamenja, kam naprej, sva upala, da ne spijo več (ta dan se je namreč začel poletni čas), in res našla sogovornika. Možak je bil precej pokroviteljski: če hodiva po hribih in brezpotjih (le od kod mu to?!), bi pa že morala logično sklepati, katera smer je prava, namreč nad njegovo hišo desno v gozd.

Šele ko naju je kolovoz pripeljal med drevje, sva končno zagledala rumeno-rdečo markacijo. Kako je to lahko markirana pot na Rodico, če dotlej nisva videla še nobenega knafelčka, le dve evropski markaciji in kažipota na začetku? Lahko bi bili celo samo kažipoti, a seveda na vseh razcepih in križiščih. Za škarpo sva zavila ostro desno navzgor, čeprav se je na ovinku odcepila še ena pot naravnost oziroma levo; izbiro desne nama je čez čas potrdila še ena evropska markacija. Razveseljevali so me navadni volčini, podlesne vetrnice, žafrani, beli repuhi. Pokazal se je Matajurski vrh. Kolovoz se je vztrajno, a ne prestrmo vzpenjal. Gozd je bil že očiščen, le veje so še čakale na odvoz. Pri širokem odcepu desno nama je evropska markacija jasno kazala naravnost navzgor.

Približno pol ure nad izhodiščem sva prispela na veliko razpotje na sedelcu M(a)rhek. Najin kolovoz je presekala gozdna cesta, ki se je vzpenjala z leve proti desni in ni bila označena v nobeno smer, na še eno niže v desno pa je usmerjal kažipot Kal. brdo. Kolovoz se je nadaljeval onkraj ceste mimo ograjene hiške, kamor sta kazala kažipota Rodica z markacijo in Rut; na drevesu ob kolovozu je bila pritrjena tablica 83 Slovenske geološke poti. Pri kažipotih je stala majhna klopca. Ob križišču so ležali kupi hlodov, mešanica suhe in zelene trave okrog njega je bila popikana z belimi žafrani (nunkami). Zemljevid nama je povedal, da neoznačena cesta teče navzdol v Lonik, navzgor k lovski koči. Zakoračila sva navkreber mimo skladovnic drv in čez kanale za odvodnjavanje, ne meneč se za odcepe. Cveteli so zimzeleni in deveterolistne konopnice. Na enem izmed ovinkov je bila cesta podprta s kamnitim zidom. Prečkala je poseko, nad katero je kraljeval Matajurski vrh. 

Po 15 minutah sva pustila za seboj prvo serpentino. V naslednji uri se jih je zvrstilo še sedem in za vsako sva prečkala grapo. V tem času sva še štirikrat šla čez poseko, od koder se je najlepše videl Matajurski vrh, in enega teh pogledov je popestril gibčen gams. Večinoma listnato drevje je bilo še golo, a številne rože so to pomanjkljivost barvito odtehtale: mlečki, razkošni navadni volčini, trobentice, lapuhi (slednji so se kar prerivali). Pred sedmo serpentino sva naletela na prvo zaplato snega, za njo pa je postala cesta občutno slabša, tudi ožja; nanjo so se iz konglomeratne brežine krušili skale, kamenje in pesek. Zadnja serpentina, ob kateri je bilo nekaj prostora za parkiranje, je bila popolnoma zasnežena in v snegu sva zasledila človeške stopinje. Takoj zatem sva nad zadnjim delom grape zagledala streho lovske koče. K njej se je za ovinkom gozdne ceste, tam že bolj kolovoza, desno odcepila steza in naju v 5 minutah privedla k njej.

Pri čedni koči z napisom LD Podbrdo in s sliko divjega petelina sva nekoliko posedela v senci. Poleg mize in klopi premore še drvarnico, majceno korito z vodo in nekaj sončnih celic. Tudi okrog koče so cveteli beli žafrani. Od nje sva se v dobrih 5 minutah povzpela na vrh Stržiške planine (podatki o njeni nadmorski višini so zelo »pestri«: od okoli 1200 m v starejših virih do 1410 m na sedanjih zemljevidih), kjer sva našla skromen »kozolček« z zvončkom. Z vrha je bil lep pogled na Porezen  in seveda še vedno na Matajurski vrh. Proti najinemu izhodišču je bilo pobočje strmo odsekano; z roba sva lahko videla Stržišče in svoj avto. Na Stržiški planini ne pasejo, saj se Stržiščarji (tako Slovenski pravopis, leksikon Slovenska krajevna imena pa Stržiščani; sami se imenujejo Stržiškarji) že od prve svetovne vojne ukvarjajo samo s hlevsko rejo. V opisih tega območja sem naletela na ledinsko ime Sanek; nekateri pravijo, da je to pobočje nad lovsko kočo, drugi pa govorijo o koči na Saneku.

Z vrha planine sva se spustila proti vzhodu, v gozd. Na mestih, kjer je stezo prekrival sneg, so bile dokaj sveže gazi precej dolgonogega predhodnika. Nemarkirana lovska steza je tekla v smeri Črne prsti. Že po nekaj deset metrih se je staknila s kolovozom, ki je pritekel od spodaj, in nadaljevala sva po njem. Nanj se je splazilo obilo snega, skal in peska, rob pa je bil že kopen, zato nama ni bilo treba gaziti. Kjer je že popolnoma okopnel, se je pokazalo, da je pravzaprav gozdna cesta. Tudi po tej sva hodila v serpentinah; naštela sva jih devet. Pod prvo sva videla zaselek Kal in nad njim Kalarsko brdo, s tretje pobočje Stržiške planine, ki pada proti Stržišču, za peto sva šla pod tovorno žičnico na Črno prst. Skladovnice drv so napovedovale »civilizacijo«, pojavili so se iglavci in končno sva dočakala senco. Kmalu za deveto serpentino, uro pod planino, sva prikoračila do prečne gozdne ceste, kjer je v grmovju tičal kažipot levo Kal. brdo.

Po prečni cesti sva se spustila levo. Table ob njej so opozarjale na žičnico. Prečkala sva grapo in šla mimo odcepa desno, ki je domnevno vodil v Stržišče, a sva hotela najprej na Kal, zato sva ostala na cesti. Začela se je vzpenjati. Prečkala sva veliko grapo (prehod čez Rovtarski potok je bil betoniran) in nedaleč za njo še eno. Pred nama se je dvigalo Kalarsko brdo. Nekaj časa sva hodila po ravnem, nato sva se začela spuščati. Kmalu po prečkanju tretje grape, 25 minut za zadnjo serpentino, sva pristala na križišču (921 m) 10 minut pred Kalarskim sedlom, imenovanim tudi Sedlo Kalarskega brda ali kar Sedlo, čez katero se gre na Črno prst. Na tistem križišču sva dočakala prva uradna planinska kažipota ta dan: ostro desno navzdol Kal 10min in Stržišče 25min, naprej Kalarsko sedlo 10min, Črna prst 2h 25min. V najino smer je kazala tudi »mednarodna« (brez strešic) tablica Maraton stirih obcin.

 

Zavila sva torej desno, ne vem katerič že prečkala grapo (nehala sem šteti), čez cesto je tekel potoček, nato naju je razveselil prvi knafelček tisti dan. Kolovoz z urejenim odvodnjavanjem naju je 10 minut pod križiščem pripeljal na Kal (817 m). Tudi tam so bile hiše lepo obnovljene in po vsem videzu ne vse stalno naseljene. Sredi naselja je stal vodnjak. Nadaljevala sva po asfaltni cesti kar strmo navzdol mimo kažipotov nazaj Črna prst 2,5^h, levo Kuk 30' in naprej Stržišče 15' ter smerne tablice Maraton štirih občin pa mimo kapelice in nenavadne majhne hiše. Pri ceveh, po katerih je bila pod cesto speljana voda, sva se začela vzpenjati proti Stržiščam. Še čez eno grapo seveda.

Vzpon se je četrt ure nad Kalom končal pri Sv. Ožboltu, stržiški baročni cerkvi iz leta 1770. Na pokopališču sva poiskala grob znanega duhovnika Vinka Kobala (1918‒2001), ki je imel leta 1965 tam prve duhovne vaje za mladino, leta 1975 pa so postale stalne. Ustanovil je gibanje Pot in je vodil duhovne vaje tudi drugod po Sloveniji. Poklepetala sva z možakom, ki je v Stržiščah živel do 14. leta in je v domači vasi dokončal osnovno šolo, zdaj pa se otroci šolajo v Podbrdu in že tam jih je čedalje manj. Pokazal nama je, v kateri hiši je bila šola. Ugibala sva, da so hiše tako lepo obnovljene, ker so jih kupili prišleki, saj ljudje, s katerimi sva govorila, niso bili slišati domačini. Sogovornik je potrdil, da je v vasi veliko vikendašev.

Od cerkve do avta je bilo le še dobrih 5 minut. Odločila sva se zapeljati še nad Lonik in poiskati tamkajšnji odročni domačiji. K Stržiščam naj bi po Krajevnem leksikonu Slovenije iz davnega leta 1968 spadala zaselka Lónik in Pédel, vendar Pedela na svojih zemljevidih in na spletu ne najdem, Lonik pa je po današnjih virih, tudi po Atlasu Slovenije, samo domačija. Odpeljala sva se proti dolini in kmalu sledila kažipotu desno Lonik (tudi Kal. brdo). Parkirala sva na 822 m (podatki o nadmorskih višinah v tem in naslednjem odstavku so s spletne strani Pavlin.si, same zanimive stvari). Odpešačila sva po betonski cesti in v četrt ure prispela do hiše z gospodarskima poslopjema in staro žičnico (690 m). Tam uro hoda od Stržišč domuje 84-letna gospa, ki sva jo videla po televiziji. Že 14 let živi sama (mož se ji je ponesrečil), si gospodinji in skrbi zase, vrtnari, kosi travnik, le živine nima več. Povabila naju je v hišo, da sva si natočila vode. Omarice v njeni kuhinji so bile enake kot v najini prvi. Zaklepetali smo se, kakor bi se bili poznali že od nekdaj. Ni mogla prehvaliti pokojnega moža in velikega razkošja, ki ga je bila deležna pri njem: v Stržiščah, kjer je imela nekaj časa trgovino, so po tistih strminah vsi prenašali bremena v koših, tu pa so imeli žičnico. Položila nama je na srce, naj bova čim več skupaj, saj ko človek ostane sam, kakor je ona, postane življenje zelo prazno. Kljub tem besedam ni bila videti zagrenjena in tudi 84 let ji človek ne bi prisodil, saj je živahna, gibčna in bistra. Še vozi, ampak ne rada. Tri dni se krega sama s sabo, preden se odpelje, je povedala. Pozimi so težave s cesto, saj je ne smejo soliti, ker je betonska in bi nastala poledica. Rada bi šla kdaj na kako prireditev, kar je iz Lonika skoraj nemogoče, a kljub temu za nič na svetu ne bi živela v Ljubljani. Tisti dan je imela obiskovalce, ki so ji pomagali pri delu okrog hiše, med njimi vnuka, ki mu bo zapustila domačijo. Dal nama je napotke, kako poiskati še Rajtlerjevo domačijo. Ta je nastala, ko so se prvi Rutarji priselili v grapo in postavili hišo Stržišče 1.

Spustila sva se po gozdni cesti pod domačijo in ko je zavila levo, sva jo zapustila po kolovozu. Tudi naslednjič je bilo podobno: nisva zavila levo, ampak sva nadaljevala naravnost po stezi. Mladenič naju je opozoril, da gozd ni pospravljen, saj bodo to storili, ko bodo delali pot iz Ruta. Do druge strani grape je menda že narejena. Steza je bila res vsa podrta in zametana, kjer je sploh bila. Nevarna. Odsvetujem jo, če ni popolnoma suha, ali pa je sploh bolje počakati na novo. V 20 minutah sva prišla do ostanka nekega objekta in 10 minut zatem sestopila v strugo Hude grape (630 m). Na drugi strani potoka naju je pričakala ozka in viseča »normalna« stezica, ki je tekla pod travnikom, na katerem so se slikovito družili suhi in zeleni šopi trave. Po 10 minutah sva prispela do razvalin Rajtlerjeve domačije (640 m). Hiša se je sesula vase, stebri toplarja še stojijo, od kapelice je ostalo bore malo. Žalosten spomenik minljivosti in pozabe. Vrnila sva se po isti poti.

Tako se je načrtovani »izletek« na Stržiško planino raztegnil na ves dan. Graparski dan. Kljub grenki kaplji na koncu lep dan.