Psin(j)ski vrh ali čezmejne hribovske radosti in pravopisne težave

Prvo aprilsko nedeljo sva se spet odpravila na avstrijsko stran. Na Malem Ljubelju/Kleiner Loiblpassu sva pri cerkvici sv. Magdalene zavila levo proti Slovenjemu Plajberku/Windisch Bleibergu (948 m). Tam sva se ustavila za kratek sprehod po vasi z ljudsko šolo, cerkvijo sv. Erharda, zavetnika knapov, in od leta 1943 zaprtim rudnikom svinca. Naselje leži v slikoviti dolini Poden/Bodental (nekatere stare zapise mi je prav grdo »razmetalo«). S hribčka nad cerkvijo sva imela lep razgled, tudi na svoj cilj, Psinski vrh/Sinacher Gupf. Na lepo urejenem pokopališču sva poiskala grob duhovnika Andreja Einspielerja (1813‒1888), »očeta koroških Slovencev«, enega prvih političnih, prosvetnih in kulturnih voditeljev slovenskega narodnostnega gibanja v 19. stoletju. Na nagrobnikih so prevladovali slovenski in dvojezični napisi.

Iz središča vasi sva se odpeljala naprej po glavni cesti in kjer je ta zavila na jug, v Poden, sva zavila desno proti Strugarjam/Strugarjach. Že tam je bila oznaka za pot 661 proti najinemu cilju. Parkirala sva nasproti lesene hiške Windisch Bleiberg 56b in velike Orlove domačije na travniku za njo. Na koncu parkirišča je kažipot Oreinzasattel 30min 661 (čas je popravljen, izvirni se ne vidi) in Sinacher Gupf 1h 30min 661 (obakrat rdeča pika) kazal desno čez cesto. Na isti drog pritrjena trijezična tablica (ampak v slovenščini ne) je velevala pse na vrvice.

Z glavne ceste sva se torej po poti 661 odpravila mimo znamenja proti Orlu. Še vedno asfaltna cesta, ob kateri so cveteli navadni volčini in obilo resja, naju je pripeljala mimo zapornice in nizke preže do Vranjšnjaka, kjer imajo toplar s podobno zidanimi ogelnimi stebri kot na primer pri nas na Cerkljanskem, Tolminskem, Idrijskem ali Škofjeloškem. Na njem naju je pričakal prvi »obrnjen knafelček« (markacija z belim obročem in rdečo sredico). Za seboj sva zagledala čredo krav, ki jih je gnal navzgor poltovornjak. Za kapelico nad domačijo je bilo konec asfalta. Po ozki gozdni cesti mimo preže na levi sva vstopila v gozd, v katerem je cvetelo obilo telohov, in kmalu prispela do znamenja v spomin na ponesrečenega sedemletnega Hansija. Krave so naju dohitele in zapustile cesto, saj so dosegle pašnik za znamenjem.

Cesta naju je vodila ob ograjenem travniku s pol zidano, pol leseno hišico, »okrašeno« z žalostno oskubljenim divjim petelinom, ptičjim strašilom, starimi smučmi in še čim. Kmalu zatem je na levi bolj ležala kot stala podrta lesenjača. Po 25 minutah sva prišla mimo gozdarskega delovišča do razcepa na sedlu Vranjica/Oreinzasattel (1122 m; na starem zemljevidu Karavanke ‒ osrednji del (na novem ne več) in v Janševem vodniku Karavanke piše napačno Orienzasattel): desno Halbingsattel 1h 656 in Singerberg 2h 656,657, naravnost navzgor Sinacher Gupf 1h 10min 661 (vse rdeče pike).

Nadaljevala sva po nekoliko slabši gozdni cesti, ob kateri je bilo čedalje več telohov. Na levi je obsežna poseka segala čisto do vrha pobočja. S ceste sva kmalu zavila levo na razmeroma strmo koreninasto gozdno stezo. Pobočje se je postavilo še bolj pokonci in pot se je vzpenjala v ključih. Tam so bili »obrnjeni knafelčki« pogosti. Cvetani so se pridružili jetrniki in beli repuhi. Približala sva se poseki na desni, porasli z že kar precejšnjimi smrečicami, med katerimi so še ležale zaplate snega. Po 20 minutah sva dosegla greben. Potka po njem je pritekla z leve neoznačena in se nadaljevala desno markirana. Najprej sva šla pogledat v levo; po kratkem spustu sva prišla do zasilnega razgledišča, s katerega sva videla Palec in Vrtačo. Neoznačena pot se je nadaljevala, a midva sva se vrnila na mesto, kjer sva dosegla greben.

 Markacije so naju vodile po strmi stezi; sprva je bila koreninasta, nato pa čedalje bolj skalnata. Ob poti naju je »prestrašil« prav poseben zmaj. Sčasoma sva se spustila pod greben, ki se je vlekel desno nad nama. Zelo strmo pobočje sva premagovala v gostih kratkih ključih. Dobre pol ure po tistem, ko sva stopila na greben, naju je presenetila klopca na kraju, kjer ni bilo ne razgleda ne kakega drugega vidnega razloga zanjo. Vsepovsod so ležali izluščeni storži in njihove luske kakor po veliki pojedini veveric. Potem ko sva nekajkrat že skoraj spet dosegla greben, sva po 45 minutah končno stopila nanj ravno pri mizi in klopcah ter obveznem križu na vrhu (1577 m).

Stanko Klinar imenuje Psinski vrh tudi Sinski, toda na zemljevidih in v Atlasu Slovenije je zapisan z j. Njegovo ime naj bi izhajalo iz Posina vas, ne Psinja ali Podsinja vas, kakor piše na zemljevidih in v atlasu (slednje tudi v knjigi Dvojezična Koroška/Zweisprachiges Kärnten, več avtorjev, Mohorjeva založba, Celovec 2004, in na Googlovem zemljevidu). Po Klinarju je ime nastalo iz Po-sina-vas, po osojnih travnikih ob vznožju, imenovanih sine. Tisti j je domnevno posledica hiperkorektnosti. Ker ime vasi (narečno Psinaves) nima nobene zveze s psi, je nemško ime Hundsdorf napačen prevod.

Ko sva prispela na cilj, sta na travnatem vrhu že poležavala dva planinca. Okrog mize in klopc so cveteli mali zvončki, spomladanski in beli žafrani. Na križ sta bili pritrjeni oguljena skrinjica z napisom Sinacher Gupf 1577 m in nalepko s številko 140 za klicanje GRS ter ploščica s sliko ježka in napisom Für's Igale aus Liebe und Dankbarkeit. Večja kovinska plošča z nekakšnim grbom s planiko ter letnicama 1920 in 1980 slovenskega obiskovalca ne navduši posebno, a kar je bilo, je bilo (koroški plebiscit namreč): Errichtet von Round Table Klagenfurt anlässlich des 60 – jährigen Jubiläums der Kärntner Volksabstimmung. Razgled proti Karavankam je deloma zastiralo drevje, a sva kljub temu prepoznala Palec, Zelenjak, Vrtačo, Ojstrc, Grlovec in še kaj.



Vrh sva dosegla z vzhoda, z njega pa sva odšla naprej po grebenu proti zahodu, še vedno po poti 661. Markacije so naju kmalu pripeljale v gozd in stezica se je spustila levo pod greben. Tja je kazala tudi stara smerna tablica Feistritz i.R. über Jakobhube (661) 2¾ Std. Pot po precej razdejanem smrekovem gozdu je bila gosto markirana ter tu in tam razgledna. Na tej strani je bilo več ostankov snega in še vedno obilo telohov, sicer pa manj rož. Spust je bil ponekod kar strm. Desno spodaj sva čez zasneženo poseko dobro videla Bistrico v Rožu/Feistritz im Rosental pa tudi Sine/Sinach in sine.

Čez 25 minut sva prišla iz gozda na zelo obsežno poseko. Odprl se je razgled na Palec, Zelenjak, Vrtačo in Poden pod njo, Belščico z Vajnežem, Struško in v ospredju Mačenski vrh. Desno za slednjim so se dvigale Kepa, Komnica in Arihova peč. Na koncu poseke se je zahodna smer spremenila v jugovzhodno. Hodila sva po zatravljenem traktorskem kolovozu ali vlaki, saj so za pospravljanje poseke očitno potrebovali prometnico; z dna poseke je bila vozna, čeprav ne povsod, saj jo je voda že zelo razrila. Vztrajno sva se spuščala, a čedalje manj strmo. Po pol ure sva šla mimo ograjene senožeti na levi in kmalu zatem pristala na križišču: desno se je odcepila pot proti Bistrici v Rožu (Feistritz i. R. (661) 1 ½ Std.), najina pa se je nadaljevala naravnost in takoj levo (Windisch Bleiberg 1 Std.). Preden sva odšla po njej, sva pogledala na travnik pod križiščem; hiše med drevjem pod njim so že spadale v Strugarje.

Kako minuto po tistem, ko sva s križišča sledila rdeči puščici in markaciji proti Slovenjemu Plajberku, sva stopila iz gozda na drugem koncu prej omenjene senožeti in zagledala Strugarje (1142 m). Ko sva se ozrla, sta kazala nazaj v gozd planinska markacija in rumen krog s črno 13 (takih oznak je bilo poslej še veliko, običajnih planinskih pa ne več). Po makadamski cesti sva zavila levo proti hišam, večinoma starim, a tudi novim. Nekatere stare so bile sodobno dograjene, mnoge so imele na oknih rešetke. Ena je bila odprta, da se je videl odslužen vejalnik.

Naselje sva zapustila po makadamski cesti, ki se je spuščala mimo vodnega zajetja, velikega preperelega lesenega korita in dveh cevi, po katerih je pritekala voda. Cesta se je začela vzpenjati in se na nekakšnem prevalu spustila na drugo stran. V četrt ure sva prispela na križišče pri Križniku/Krischnigu, kamor sta poleg najine ceste pritekli še dve desno od nje. Dvojezične smerne table so kazale k posameznim hišnim številkam; na nekaterih je pisalo Strugariach, na drugih Strugarjach, torej še ena pravopisna težava. Sredi križišča je bilo nekaj nabiralnikov za odročnejše hiše. Držala sva se levo ter nadaljevala mimo dveh hiš in kažipotov nazaj Alpenruhe 20 min. (to je gostilna) in Sinacher Gupf 1 ½ Std. ter desno Wanderweg ins Bodental 1 ¼ Std. (na drogu je bila spet 13).

Kmalu za Križnikom so se Strugarje končale. Za dvojezično krajevno tablo se je začel asfalt, a le po klancu navzdol, nato sva spet tolkla makadam. Četrt ure za vasjo sva se nasproti izvira na desni ustavila pri znamenju z lovskim prizorom in spomeniku Im Gedenken / V spomin Ogris Felix 11.07.2012. Tam je v prometni nesreči umrl lovec Feliks Ogris. Po slabem asfaltu sva v nekaj minutah prikorakala do naslednjega (tudi dvojezičnega) spomenika, tokrat žrtvam nacističnega nasilja. Stopničke, ki vodijo k njemu, in okolica so bili zaraščeni, venci pa vrženi v grmovje. Postavila sva jih na svoje mesto. Do parkirišča je bilo le še 5 minut hoda po spet boljšem asfaltu.
Celo pri meni hribovski užitki (zlahka) premagajo pravopisne težave, zato se ni bati, da bi mi pokvarile dan. Bil je (že spet) lep in zanimiv.