Malinova pot na kraljevski Streliški vrh

Najini vnukinji vsako leto preživita del počitnic s starima staršema Cvetko in Gorazdom na Strelicah, blizu Cvetkinega rojstnega kraja. Tam taborijo, se igrajo in potepajo. Že leta naju vabijo, naj se jim pridruživa, pa sva bila tisti čas vedno na kakem potovanju. Letos sva se povabilu končno lahko odzvala. Dogovorili smo se, da prineseva enolončnico, ki jo bomo v kotličku nad tabornim ognjem pogreli za kosilo, potem pa se bomo povzpeli na bližnji Streliški vrh.

Odpravila sva se proti Severni Primorski. Avtocesto sva zapustila pri izvozu Logatec in sledila smerokazom za Idrijo. Tik pred koncem Kalc sva zavila levo proti Podkraju. Peljala sva se mimo gostišča Stara pošta v Hrušici, kjer sva si pred leti ogledala manjši muzej in ostanke rimske utrdbe Ad Pirum. Za Podkrajem 95 sva ob škarpi nove hiše zavila desno na ožjo cesto. Mimo zadnjih hiš in skozi gozd sva se pripeljala na velik travnik, na »slavne« Strelice (1135 m). Naši so taborili ob robu gozda (S 45.869267, V 14.081030), na svetu, kjer zdaj gospodari Cvetkin brat. Misleč, da sva kosilo prinesla ravno pravi čas (ob pol dvanajstih), sva bila nemalo presenečena, ko sva našla dekleti šele pri zajtrku. In to kakšnem! Opasani s samovarovalnima kompletoma sta sedeli vsaka v svoji drevesni krošnji in jedli palačinke. Nemudoma sva razumela, zakaj so Strelice tako znamenite.

Po zajtrku sta Cvetka in Gorazd pospravljala, dekleti pa sta nama razkazali okolico: bližnjo brunarico Švelerco (šveler je železniški prag iz nemškega die Schwelle = prag; spodnji del brunarice je res iz takih pragov), ki jo pazi lesen medved in jo je tedaj krasilo ozkolistno ciprje, pašnik s kravami (in biki!), travniške rože (največ je bilo modrih ‒ če sem jih prav prepoznala ‒ močvirskih sviščev) in razglede: od tabora je bil lep pogled na Srednjo goro s predvrhom na desni, še bolj desno pa na »naš« Streliški vrh. Še najbolj navdušeno pa sta nama pokazali, kako neugnani in spretni plezalki sta. Čeprav ne hodita več na umetno steno, še vedno radi plezata po drevesih in na vrveh uganjata tarzanske vragolije.

 

Od šotorov smo se napotili po gozdni cesti mimo znamenja in klopce v senci »šopka« smrek ter mimo kažipotov nazaj Lovrenc in Podkraj-Nanos (SPP 1) ter desno Javornik (SPP 1). Na desni smo lepo videli svoj cilj. Cesta se je rahlo vzpenjala. Čez četrt ure smo zavili ostro desno na zaraščen kolovoz, ob katerem so se nam ponujale sočne maline. Strmeje kot cesta nas je vodil mimo razpela. Med bujnim rastjem so prevladovali rožnati cvetovi konjskih griv. Tu in tam smo opazili kako zbledelo markacijo. Gorazdu so markacisti rekli, da poti ne vzdržujejo več. Povedal nama je še, da je pod Streliškim vrhom Kraljeva ravan (roven), ki se imenuje po Atili; ko je bil s svojo vojsko v teh krajih, se je menda tam utaboril.* Po 25 minutah je Gorazd zavil desno, kjer je bilo visoko med drevjem videti nekakšen rob. Kar po brezpotju smo dosegli zaraščen greben skoraj brez razgleda. S tem Jani, ki se pripravi na vsako hribolazenje, tudi če ga vodijo drugi, ni bil zadovoljen, saj je na spletu videl sliko vrha, na katerem je stal antenski stolp. Od tam naj bi se videl Javornik in po tem podatku je Gorazd takoj vedel, v katero smer moramo. Nadaljevali smo levo pod grebenom in 20 minut po tistem, ko smo zavili v brezpotje, stopili na vrh (1265 m). Tudi Gorazd nepričakovano prvič.

Od antenskega stolpa in betonskega stebra z markacijo in rdečim napisom I. C. (Anka mi je povedala, da je pelina še iz časa Italije in da kratica pomeni nekaj v zvezi s telekomunikacijskimi napravami za obveščanje) smo imeli Javornik res kot na dlani. Poglede v druge smeri nam je bolj ali manj zastiralo drevje. Poleg »poti«, po kateri smo prišli, smo našli še dve: ena markirana steza je pritekla z leve (gledano iz smeri prihoda; če ne bi bili krenili po brezpotju, bi bili najbrž prišli po tej, zahodni), druga se je spustila desno za betonskim stebrom. Odločili smo se vrniti po slednji (vzhodni).

Na začetku nas je usmerila bleda markacija, zatem pa jih ni bilo več. Ker je bila steza nerazločna, smo se nekoliko lovili. Tu in tam smo še našli kako staro markacijo. Spuščali smo se med lepimi ciklamami in sladkimi malinami, Cvetka pa je našla tudi tri gobe. V 10 minutah smo pristali na razgledišču, od koder smo ponovno gledali Javornik in Vodice pod njim, razgled pa se je razširil še proti vzhodu. Medtem ko smo malo posedeli, dekleti nista zdržali brez »priboljškov«. Ko smo se spustili do roba kotanje na levi, smo znova naleteli na markacije in ugotovili, da bi se bili morali ves čas držati roba. Šli smo mimo kamna s slabo markacijo in napisom HW 1881. Med strmim spuščanjem sva pogrešala palice. Vesna je zaradi strmine kar naprej tarnala, Ajda, ki prisega na hribolazenje navzdol, pa se ni nič pritoževala. Najbolj junaško se je držala Cvetka: ker ji je odpadel noht na nogi, ni mogla obuti čevljev, pa se je na pot podala kar v debelih nogavicah in sandalih.

Ko se je strmina unesla, smo pod seboj zagledali senožet s prežo v Melični dolini. Pred njo, 20 minut pod razglediščem, smo pri slabo čitljivih lesenih kažipotih nazaj Streliški vrh, levo Javornik 1, desno Nanos 1 zavili desno na zaraščen, a markiran kolovoz, ob katerem so se že spet ponujale slastne maline. Pri naslednjih (boljših, rdečih) kažipotih nazaj Javornik (SPP 1) in desno Podkraj-Nanos (SPP 1) smo se ustavili. Poleg kažipota je tudi rdeča puščica na tleh kazala desno čez pašniško ograjo, na kateri pa je – o groza! – pisalo Pozor bik ! Takrat se je prikazala gospa s polnim lavorjem malin. Sprva nas je gledala nekam postrani in poudarila, da je pašnik njen, ko smo nekaj časa klepetali, pa je postala čisto prijazna in nas je pomirila, da so bika prejšnji teden odpeljali drugam, zato lahko preplezamo ograjo in nadaljujemo čez pašnik. Pri vegasti klopci, pod katero se je razprostiral velik travnik s hiško, ograjenim kalom in nekaj kravami, smo vstopili v ozek pas gozda. Mimo dveh vodnih zajetij in skozi še en pas gozda smo prišli do ograje in jo pri pručki preplezali. Ob električnem pastirju smo sestopili mimo Ranča Strlice (tako domačini rečejo Strelicam) in znamenja pri klopci ter 20 minut od preže prispeli v tabor najinih gostiteljev.

Po poznem kosilu smo še malo posedeli, tudi Cvetkin brat z ženo nas je prišel obiskat. Kljub poletju se je pod večer precej ohladilo, ampak naših deklet ni zeblo, kajti takoj sta se zapodili v drevesa. Ko sva odhajala, še nisva vedela, da sva pravkar odkljukala še en hrib s seznama za drugič, saj je od uvrstitve nanj minilo že dobrih sedem let, pa sva na to že pozabila.

* Na spletni strani colskega društva za ohranitev starih običajev Trillek sem našla tole: »Najvišja gora blizu Cola je Streliški Vrh (1265m/n.m), pod vrhom je ravnica Kraljiška ravan. Od tu naj bi hunski kralj Atila zagledal Furlanijo in J/a/dransko morje. Ob pogledu na rodovitno pokrajino Vipavske doline je ukazal vojski prodirati naprej.«

Toda dr. Henrik Tuma je o taistem kraju v Planinskem vestniku 1/34 napisal: »Longobardi so prišli za Velikonoč 568 po Kr. po navadni poti vojnih čet, ki so prehajale iz severovzhoda, iz Posavja na Nauportus (Vrhnika), Longaticum (Logatec) preko planote ad Pyrum (Hrušica) v Vipavsko dolino in v Italijo. /Langobard/ Pavel Diakon nam je točno popisal kraj, kjer je kralj Longobardov Alboin prvič zagledal Italijo. Tam, kjer se cesta čez Hrušico prekobali na južno stran proti Vipavski dolini, se dviga iz planote Streliški Vrh 1264 m, pod katerim je nekoliko pod vrhom Kraljiška ravan/.../. Še sedaj je v ustnem sporočilu domačinov, da je na ravnici pod vrhom počival kralj, ko mu je spremstvo presekavalo pot na vrh. Pavel Diakon nam je kraj za goro, raz katero je Alboin zagledal Italijo, tako točno opisal, da ne more biti nobenega dvoma za vrh, na katerega je splezal Alboin. /.../ Bržkone sem bil doslej edini slovenski turist, ki si je vzel truda, da je na podlagi sporočila Pavla Diakona poiskal Streliški Vrh. Za turista in poznavalca kraja je trditev /nekaterih/, da je bil Alboin na Nanosu, ker se imenuje Monte Re, ali na Matajurju nad Kobaridom, brez vsake podlage. Nanos je bil sploh vojnim četam Longobardov odležen, za turista pa je izključeno, da bi kralj Alboin splezal na Matajur; kajti pot na Matajur pelje čez Livški prelaz, odkoder imaš Furlansko ravnino pred nosom: ni mu bilo treba plaziti se na visoki vrh. Ves opis Pavla Diakona pa izključuje prihod Longobardov čez Predel.«

Kateri kralj je dal ime ravnici pod Streliškim vrhom, tako zdaj pravzaprav ne vem. Anka tudi omenja langobardskega in celo pravi, da je drugo ime za Streliški vrh Kraljeva gora.