Še enkrat na Ljubeljščico

Čeprav sva greben Ljubeljščice prehodila že dvakrat (tedaj povedanega ne bom znova opisovala) in poti navadno ne ponavljava, sva svoji »sošolki« Marjani s tečaja uporabe samovarovalnega kompleta obljubila, da jo popeljeva po njem. Posebej se je veselila nekakšnih kamnitih »škratkov«, češ da je nekje videla fotografije tistega konca z zanimivimi skalnimi oblikami (sicer rada išče kamnite srčke in eden ji navadno visi na trakcu okrog vratu).

Tako smo se 10. avgusta sestali na parkirišču pred ljubeljskim predorom in se po stari cesti, zaprti za promet, v dobre pol ure (poznalo se je, da nisem fotografirala) povzpeli h Koči na Ljubelju (1369 m). Začeli smo s kucljem tik starega mejnega prehoda, tudi zato, ker je bila zadnjič, ko sva bila tam, taka megla, da sploh nisva videla, kod hodiva. Po drugi strani te vzpetinice z mejnim kamnom XXV/3 na vrhu smo sestopili na stezo, ki pripelje od koče. Da bi bilo tudi za naju še kaj novega, se je Jani oborožil s podatki o ostankih vojaških objektov in položajev na tako imenovani Slovenski poti, o kateri je bral na spletni strani Združenja vojaških gornikov Slovenije. Vendar je bilo toliko rastja in tudi čas je že naredil svoje, da razen nekaj kotanj, ki bi bile lahko nekdanji strojnični zakloni, strelski položaji ali kaj takega, nismo odkrili nič zanimivega. Edina novost je bil napis V 378 na neki skali, skriti v podrasti kmalu za kamnom 17.*

 

Do Povne peči (1503 m) s klopco in kamnom 28 smo hodili kar 40 minut. Na tem razglednem vrhu smo srečali planinca, ki sta nam razložila, da njegovo ime pomeni Poldnevna peč (ne Polna, kakor piše na vrhu; povne je gorenjsko poldne); to razlago sva že poznala s foruma Hribi.net in iz Planinskega vestnika 9/32. Marjana je z razgledišča opazovala predvsem »škrate«, ki so ji burili domišljijo. Skrinjicama na vrhu se ni godilo še nič bolje kot ob najinem prejšnjem obisku.

Po približno pol ure smo se ustavili na razglednem vršiču pri kamnu 43, kjer je bil baje nekoč napis Konec varne poti. Sledil je kratek ozek grebenček, ki nama je ostal v neprijetnem spominu zaradi krušljivosti in sipkosti podlage, prav »prikladne« za zdrs v globino. No, srečno smo se pretaknili čezenj, le Marjana je potrdila konec varne poti, tako da si je na skali do krvi odrgnila palec. Potem smo nekaj časa napredovali lagodneje, nad kamnom 46 pa se je spet pojavilo nekaj težav. Čez 35 minut so se začele jeklenice in nas spremljale skoraj 20 minut, do konca težavnega spusta, kjer je z desne pritekla nezavarovana pot. Od tam sta prihitela dva planinca in izginila proti Možem. Še kakih 5 minut plezanja čez skale in med slikovitimi skalnimi stolpi in že smo bili pri kamnu 51. Za njim nas je čakal kažipot levo Zelenica / Varovana pot. Onkraj melišča (čez 5 minut) smo pospravili palice in zaplezali ob mlahavi jeklenici navzgor. Varoval, ki so se prejšnjikrat majala, še niso pritrdili.

Po 10 minutah se je plezanje končalo s strmim spustom med bodečimi nežami. Bilo nam je že pošteno vroče ‒ malo zaradi plezanja, malo zaradi sonca. Po 20 minutah grizenja kolen smo pri kamnu 53 dosegli sedlo in nekaj časa počivali ob prečni stezici. Spet s palicami v rokah smo se v slabih 10 minutah povzpeli na sedlo Čez Plot (1680 m). Tokrat nismo zavili levo k meteorološki postaji, ampak smo se podali desno proti poraščenemu skalnatemu hribu. Kot bi mignil, smo stali na vrhu, kjer so plapolale pisane zastavice. Od tam smo gledali navzdol na vršič z meteorološko postajo, zato zdaj misliva, da je najvišja točka Ljubeljščice vrh z zastavicami. Preden smo se odpravili k Domu na Zelenici, sva hotela potešiti radovednost, kaj je pri mejnem kamnu, ki sva ga prejšnjikrat gledala le od daleč. Z vrha smo se spustili v desno med ruševje proti sedlu, na katerem se je belil tisti kamen. V slabih 10 minutah smo pristali pri ostankih žičnice Triangel, po kateri se verjetno imenuje vrh (ali pa se je žičnica imenovala po njem). Tamkajšnji kamen ima številko 60. Zdaj ugibava, da je to sedlo Čez Pod (1686 m).

 

Vrnili smo se na sedlo Čez Plot in se povzpeli še k meteorološki postaji, od nje pa navzdol čez travnik proti Spodnjemu Plotu (1682 m), cilju športne zelo zahtevne ferate. Ogledali smo si tudi iztek lažje učne zavarovane plezalne poti. Med potjo na Zelenico sem bila deležna lepega presenečenja: cvetočega panonskega svišča. Volnatoglave osate so oblegali hrošči in čmrlji. Na pašnikih so se pasle krave in nad njimi so bedeli Možje. Pri domu je stala čredica konj. Po tričetrturnem potikanju od vrha do Doma na Zelenici (1536 m) smo si privoščili kosilo, potem pa sva Marjani pokazala še začetek plezališča Spodnji Plot, ki je kakih 10 minut oddaljen od doma. Na vzpon se je pripravljal par, ki je imel s seboj psa Tora. Privezana žival je nemirno begala sem ter tja – najbrž ji je bilo dolgčas. Sprva sva mislila, da se bo Marjana preizkusila na ferati, midva pa bova tačas počela kaj drugega (za naju je pretežka), a ker je menila, da ni v pravi formi, ni vzela s seboj plezalne opreme. Tako smo se vrnili v dolino.

 

Od doma smo se spustili po skrajno levi stezi skozi gozd. Ob njej so bili znaki za nevarnost, najbrž namenjeni kolesarjem, saj za pešce pot ni nič posebnega. Po približno pol ure smo mimo tablice Fair play, ki spodbuja sožitje med gorskimi kolesarju in planinci, sestopili na servisno cesto. Že pri Jančmanovem kotu smo jo zapustili in krenili levo v gozd. Ob prijetni gozdni stezi je bil še en znak za nevarnost. Prečkali smo sedem grap(ic), če sem prav preštela; v drugo nam je pomagala celo lestev. Čez kakih 20 minut sta nas puščica in napis Ljubelj na drevesu usmerila desno na stopničasto stezo. Za naslednjo tablico Fair play (le zakaj v angleščini?) smo pristali na »glavni cesti« in v četrt ure prispeli na izhodišče.

 

V tretje gre rado, pravijo. Za najine ture to ne velja, Ljubeljščica je bila redka izjema. A čeprav sva šla v tretje, sva šla res rada. Ker je lepa in zanimiva. Tudi Marjani je bila všeč.

* 2. decembra 2019: Dober poznavalec Slovenske poti Elemir Zrim mi sporoča, da je kamen na avstrijski strani in da je na njem verjetno parcelna številka. Hvala za pojasnilo.