30 november, 2019

Viševnik kot še nikoli

V nedeljo si je Jani zaželel prvo letošnjo snežno turo. Pokličem na Blegoš, ki je najlepši pozimi ‒ nič, niti na vrhu ni snega, so mi povedali. Vprašam na Lipanco ‒ kakih 30 cm, ampak koča je še vedno zaprta, obnavljajo jo, potem pa bo odprta le ob koncih tedna, oskrbnik Jože Tomc se je upokojil. Kar minilo naju je, scrkljani smo bili, saj je bila koča leta odprta v petek in svetek, v vseh letnih časih. Tedaj se je Jani domislil, da me bo peljal na Veliki Selišnik, kjer je bil pred leti sam. Vremenarji so sicer napovedali oblake in meglo, a zagotavljali, da bo suho. Kaj pa še! Tam nekje pri Kranju naju je neprijetno presenetil dež, na Bledu je že kar lilo. Nekaj časa sva upala, da bo više vsaj snežilo, pa sva že na razmočenem Rudnem polju ugotovila, da iz te vode ne bo snežink.








Prepričana, da bova hribolazila sama, saj to ni vreme za »normalne« planince, sva se nemalo začudila, ker pokljuška parkirišča niso bila prazna. Tam ni deževalo. Ko sva si pod smučiščem Viševnik obuvala gojzarje, so drug za drugim prihajali predvsem mladi pari in se vzpenjali ob žičnici. Ko sva midva komaj dobro začela, so se številni že vračali (pa še devet ni bilo!) in poročali o ledenem dežju, megli in vetru na vrhu. Kmalu je začelo rositi. Nekateri so si že kmalu nataknili dereze. Smučišče je bilo pokrito le z bornimi ostanki snega, zato so morali tudi smučarji na koncu spusta pešačiti.

Poti ne bom opisovala, ker sem jo že večkrat. Pri kažipotih na 1720 m nazaj Rudno polje 1h, desno Blejska koča na Lipanci 2h in Srenjski preval 1h, levo Viševnik 1h sva si tudi midva nadela dereze. Zdaj je bilo že kakih 40 cm snega. Proti Srenjskemu prevalu ni bilo gazi, zato sva se na hitro odločila za Viševnik. Srečevala sva vedno več smučarjev in celo deskarje, ki so previdno drseli proti Pokljuki. Čedalje močneje je deževalo. Vremenarji so nas naplahtali, ampak v hribe hodimo na svojo odgovornost, sva se strinjali z gospo, ki je sestopala in se prešerno nasmejala. Neki možakar je pripomnil, da se itak ne bi zmigali s kavčev, če ne bi bilo napovedano suho vreme. S palico sva namerila že čez meter snega. Prehitevali so naju novi in novi smučarji. Vzpenjali smo se vsak po svoji špuri: hodci po gazeh, smučarji po smučinah. Kljub ledenemu dežju in megli sem opazila prenekateri lep prizor. Zima je v gorah večinoma lepa.

Zapihal je močan veter. V uri in 50 minutah sva premočena prigrizla na vrh. Še nikoli nama vzpon na Viševnik ni vzel toliko časa (razen z vnukinjama). Seveda se nanj tudi še nikoli nisva povzpela v dežju. Tam se je gnetlo planincev in smučarjev in prihajali so še novi. Kljub obupnem vremenu so bili vsi dobro razpoloženi, nasmejani, zgovorni. Le žig je kukal iz snega, skrinjice ni bilo videti. Da ni bilo razgleda, menda ni treba omenjati, zato (in ker naju je zeblo) sva se takoj obrnila, česar nisva storila še nikoli. Med spuščanjem sva srečevala nove in nove planince, ki nedelje niso hoteli prečemeti doma, čeprav je bila vse prej kot primerna za v hribe. Neki mladenič je imel na nahrbtnik pritrjena dva dežnika, a sta se z dekletom veselo vzpenjala, ne da bi ju bila odprla. Nazadnje sva srečala še skupinico, iz katere je štrlelo dekle z odprtim dežnikom ‒ res nenavaden prizor v »pravih« gorah.

V debeli poldrugi uri sva bila spet pri avtu. Pod nadstreškom bližnje brunarice se nas je zbralo nekaj premočenih, da smo vsaj pomalicali na suhem, potem pa smo se dobre volje razkropili po avtomobilih in se vrnili domov. Takega Viševnika pa še ne!

2 komentarja:

Ema pravi ...

Viševnik je bil včasih veliko manj obiskan. V času družbenih omrežij, tu mislim predvsem Instagram in Facebook, je obiska tu enostavno preveč. Žal. Zato se ga, če se le da, izognem.

Ema pravi ...

Preveč kličete naokrog. Včasih je treba kar iti, brez nepotrebnega poizvedovanja. Čar gora je tudi ta, da ne veš prav vsega že vnaprej.