Vršiči in Vežica

Konec marca 2017 se nama načrt Predbela‒Presedljaj‒Vežica ni posrečil, zato sva 4. avgusta letos poskusila znova. Po tednu dni ravne Gradiščanske, stikanja za Esterházyji in Haydnom ter jazzovskih večerov sva si spet želela hribov, narave in tišine. Ljubljana je bila zavita v meglo, v Kamniku so se v belini pojavile prve luknje, v Stahovici je posijalo sonce. Na lužasti Predbeli (prejšnji dan je deževalo) je bilo za avgust prav mraz: 12 °C. Na parkirišču je bilo že kar nekaj avtomobilov. Kažipot Bolnica Bela 45min, Slap Orglice 50min je bil od prejšnjič nov.

Tudi na poti od Predbele do Presedljaja je bilo nekaj novosti. Pri odcepu levo k pilotovemu grobu in partizanski bolnici, kjer sva prejšnjikrat pogrešila nekdanji kažipot k njima, sta bila tokrat nova kažipot Partiz. bolnica / Grob pilota 30 min. in razlagalna tablica naravoslovne in zgodovinske učne poti, ki jo je »podpisal« palček partizanček. Novost je bil tudi štor, spremenjen v stol s srčastim naslonjalom. Ob odcepu levo k slapu Orličje je bil tako kot na Predbeli dodan nov kažipot za slap Orglice (z imenom tega slapa so še vedno težave) in bolnico Belo. V enega izmed štorov je nekdo vrezal »kažipot« za Konja. Više so bile markacije že zelo slabe, nujno potrebne obnove. Pri razgledišču, Počivalu in Dergančevem križu se tokrat nisva zadrževala. Čisto spodaj so cvetele samo kukavice in zvončice, potem je bilo rož zelo malo, in še te večinoma odcvetele, ko sva dosegla greben, pa so se namnožili zali kobulčki in ciklame. Srečala sva planinca, ki sta se že (ob desetih!) vračala s Konja, na katerega sta se povzpela čez planino Dol. K lovski koči Br(e)žič to pot nisva zavila, potoček kmalu za odcepom k njej pa je bil prvič, odkar ga poznava, vodnat. Z višino je bilo čedalje več rož, posebno zvončic. Do Presedljaja (1613 m) sva potrebovala dve uri in pol. Zdaj se luščijo že vsi trije tamkajšnji kažipoti.

Presedl(j)ala sva na levo stezo (smer Korošica). Srečala sva par – prijazno gospo in zlovoljnega moža, ki je »povedal« samo, da sta bila tamle malo više ‒ ter mlajša moška, ki sta prišla izpod Ojstrice in sta bila namenjena čez Konja na Veliko planino. Ozka steza, vrezana v pobočje, je po visoki travi rahlo vijugala skoraj naravnost navzgor. Z nje so se lepo videli spredaj Lučka Kopa in Kranjski Dedec, zadaj Konj in Rzenik. Vzpenjala sva se med velikimi belimi kobulnicami in mimo droga zimske markacije. Kmalu sva se znašla med ruševjem. Strmino sva ponekod premagovala po kar visokih in zato utrudljivih (naravnih) stopnicah, velikokrat pa je bila pot tako ozka in zaraščena, da je bilo treba dobro pogledati, kam naj stopiva, da ne bi zgrmela v prepad na desni. V 20 minutah sva bila pri grapi, kjer se nama je pozimi ustavilo. Po njej je mezela voda.

Povzpela sva se levo ob grapi. Ko sva jo prečkala v desno in se ozrla, sva v daljavi zagledala Malo planino. Lep je bil tudi pogled na Zelenico in Veliki vrh, Desko in še kaj. Cveteli so klinčki, dlakavi sleči, bele, rumene in zelene cvetoče blazinice. Nad nama se je dvigala slikovita skalna »buška«. Tu in tam so se belile prve planike. Iz nekega kuclja je štrlel drog zimske markacije. Marmorna plošča, z rjastimi vijaki pritrjena na skalo ob stezi, z zlizanim napisom in praznim prostorom za fotografijo mimoidoče spominja na Rajka Sušlja iz Žerjava pri Prevaljah, ki se je 13. marca 1949 tam smrtno ponesrečil. Iz Malešičeve knjige Spomin in opomin gora (Didakta 2005) izvemo, da se je 24-letni dijak Tehniške srednje šole v Ljubljani namenil smučat na Korošico; zaradi slabe obutve je zdrsnil po poledeneli vesini 300 m s poti in podlegel poškodbam.

Na slabo opaznem neoznačenem razcepu brž za spominsko tablo nisva nadaljevala proti zimski markaciji (proti Korošici), ampak sva zavila levo, čez travo v ruševje (proti Vežici). Med ruševjem je bil izkrčen širok prehod, na začetku katerega se je v travi skrival podrt možic. Najprej sva opazila in zaduhala kravjake, nato zaslišala zvonce in kmalu zatem (25 minut nad grapo) zagledala planino, na kateri so se pasle krave. Na zemljevidih tam nekje piše Čohavnica, a to je menda ime grape, pa ne tiste, do katere sva prišla ob prvem poskusu (tedaj sva jo zmotno imenovala tako, a sva bila še prenizko), temveč grape nad spominsko ploščo, levo nad potjo. Planini nekateri rečejo Planina nad Čohavnico ali tudi kar Čohavnica, kar je njeno »zasilno« ime, pravo pa naj bi bilo Na Veži (Malešičev prispevek Kdor išče, ta najde: imena, izrazi, dejanja in dogajanja v zborniku Triglav 240, Založba ZRC 2018). Planino so krasili rožnordeči deženi, preobjede, planike. Na neko skalo privita zarjavela plošča s kratkim nastavkom je bila morda podstavek nekdanje zimske markacije.

Kmalu za velikim škafom in umetnim kalom sva se obrnila v desno proti presledku med ruševnatima vzpetinama pred nama. Na neoznačenem razcepu pod okroglim grmom ruševja (razcep lahko vidiš, le če si poučen ali imaš živo domišljijo) sva zavila proti njej (ne levo skozi ruševje, kjer sva tudi opazila izkrčeno stezico). Povzpela sva se po gruščnati in cvetoči dolinici med vzpetinama. Po njej se je zvrstilo več različno velikih kotanj in nad posebej veliko (nekaj manjših je še sledilo) naj bi se po opisu na Hribi.net najina pot združila s tisto iz ruševja in izginila v travi. Združitve nisva videla, izginotje pač. Povzpela sva se na poraščen neimenovan vršič. Ojstrica in njeni sosedje so se igrali skrivalnice v megli, ki se je dvigala iz doline. Napotila sva se proti desni, v smeri Lučkega Dedca, kjer je bilo več možicev. Na robu nad Petkovimi njivami sva opazila dva plezalca. Tisti nazobčani rob, niz vršičev, je na novem zemljevidu Grintovci (PZS 2018) res označen kot Vršiči, na starejših zemljevidih pa se tako imenuje kota 1980 m, umaknjena od roba proti vzhodu. Iz tega sklepava, da je to najvišji vrh Vršičev (na Pešpoteh in Geopediji je kota 1980 m poimenovana Vežica, ki je na zemljevidih PZS bližnji vrh z višino 1965 m).


Tipaje navzdol med ruševjem in skalami sva tu in tam celo zasledila stezico. Čedalje več planik naju je obkrožalo in opazila sem nekaj sviščev, kakršnih še nisem videla (prav jezi me, da sem jih pozabila fotografirati). Pod oblaki je postalo zelo hladno. Onstran večjega območja, poraščenega z ruševjem, so se pasli veliki črni biki, Jani pa je imel rdečo majico, da me je postalo kar malo strah. Pol ure nad planino sva se ustavila pri kamniti piramidi, najverjetneje na koti 1980 m, skratka na Vršičih. Nasršeni kamnokreči, vednozeleni kamnokreči, zoisove zvončice ... ‒ prav paziti sem morala, da nisem pohodila kake rože, toliko jih je bilo. Že popolnoma obeljene veje odmrlega ruševja so na novo oživele zaradi meni tako ljubega ozkolistnega ciprja, ki se je razbohotilo med njimi in čeznje. Pa tudi razgledi na Ojstrico, Planjavo in druge sosede, Veliko Zelenico, Veliki vrh, Lučkega Dedca so se vsaj občasno izboljšali.

 

Zdaj pa še na Vežico. Nisva se odpravila nazaj čez omenjeni poraščeni neimenovani vršič, okrog katerega so se podile megle, ampak sva se spustila levo okoli njega. Na tistem pobočju so cveteli avstrijski sviščevci. Za hrbtom sva imela Vršiče, pred nama pa se je dvigala Vežica s piramido na vrhu. Spet naju je oviralo ruševje, a k sreči sva našla izkrčen prehod. Prečkala sva zgornji del pravcate soteske in v dobre četrt ure stopila na vrh Vežice (1965 m) na skalnem robu nad Šraj peskom. Razgledi so bili podobni kot z Vršičev.

Ko sva zapuščala Vežico, so se okrog in okrog zgrinjali oblaki, a ker so se premikali zelo hitro, sva upala na najboljše. Z iskanjem poti nazaj skozi ruševje sva imela toliko opraviti, da se z enocvetkami sploh nisem utegnila ukvarjati. Sestopala sva nad dolinico, po kateri sva se vzpenjala gor grede, in pri tem so nama pomagali možici. Zdaj sva dobro videla vso planino (nad) Čohavnico. Nanjo sva se spustila skozi ruševje, po (gledano od spodaj) levi stezi. Izkazalo se je, da sva v obe smeri izbrala prikladnejši poti: gor grede dolinice ni mogoče zgrešiti, kje je začetek leve poti, pa je težko ugotoviti, a nazaj grede je ta opaznejša in boljša.

S planine sva se vrnila po poti vzpona. Pri odcepu k slapu Orglice se je začel pravi živžav; kljub razmeroma pozni uri sva srečevala še veliko ljudi, med njimi mlado družinico. Največ trileten živahen fantiček nama je hitel razlagati, da je bil pri slapu, da je bil lep, da si je v njem umil roke in je bila voda mrzla pa da sta z očkom skočila vanjo. Starši so ga popravili, da sta jo le prestopila, tako da sta skočila na kamen sredi nje. Ampak drugič, ko bo voda manj mrzla, bo res skočil vanjo, je navdušeno zatrjeval. Ko sem ga poslušala, me je utrujenost, kolikor se je je nabralo v tistih slabih sedmih urah in pol (4 ure gor, 3.20 dol), kar minila.