Pohod Arihova peč 2020

Slovenska športna zveza, Slovensko planinsko društvo Celovec in Slovensko prosvetno društvo Rož iz Šentjakoba so ob 75. obletnici tragedije pod Arihovo pečjo in konca druge svetovne vojne ter 65. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe in 100. obletnici koroškega plebiscita 1. marca pripravili že 42. zimski pohod Arihova peč. Ker lani sama nisva našla bunkerja in spominske plošče, sva se letos pridružila pohodnikom.

Pri nas je deževalo, na avstrijski strani ljubeljskega predora pa je dež pojenjal. Od Šentjakoba v Rožu/Sankt Jakob im Rosental so naju usmerjali priložnostni kažipoti Arihova peč. Udeleženci pohoda smo lahko parkirali na travniku pri Polancu. Čeprav sva prišla pred uradnim začetkom pohoda, je bilo na parkirišču že veliko avtomobilov. Po pogovorih med pohodniki sva ugotovila, da nekateri prihajajo pogosto, zato so se na vsakem koraku srečevali stari znanci. Celo midva sva srečala eno znanko, če ne štejem še naše ministrice za kmetijstvo. Pri stojnici za prijavo sva plačala štartnino (8 € za odrasle, 5 € za otroke in mladino) ter dobila kartonček za zbiranje žigov, značko pohoda in prospekt o hajki pod Arihovo pečjo, vsebinsko enak tabli na izhodišču. 

Kažipot, ki sva ga že poznala (ob tej priliki bi ga bili lahko malo očedili), je bil dopolnjen s priložnostnim Partizanski/Partisanen-Bunker 30'. Tudi ob markirani poti 679 so bili ta dan dodani kažipoti za bunker in Arihovo peč. Na drugem razcepu čez 15 minut, kjer je pot 679 zavila po kolovozu levo navzgor proti Arihovi peči, je bilo tokrat treba nadaljevati desno, po cesti. Na naslednjem razcepu sva nadaljevala naravnost navzgor. To sva sicer storila že prejšnjič, a sva vztrajala le do vrha vzpona, cesti pa je treba slediti tudi še potem, ko se prekucne navzdol. Po dobrih 5 minutah naju je na desnem ovinku rumeni kažipot usmeril levo ob jarku navzgor in naju opozoril na slabo opazni stari leseni kažipot, na katerem sva še komaj razbrala napis Bunker. Izpod stene, ki se je že kazala skozi drevje, so se zaslišali glasovi. Še kratek vzpon in pol ure od Polanca sva zagledala pred desetimi leti obnovljeni partizanski bunker na Ravenci, kjer so 10. februarja 1945 gestapovci, nemški policisti in domači izdajalci mučili in pokončali štiri partizanke in štiri partizane, jih v dolini gole zmetali za cesto ter jih še mrtve skrunili in zasmehovali. Po nekaj dneh so jih zagrebli v Dravljah pri Dravi, kjer so jih domačini našli šele po vojni in jih pokopali na šentjakobskem pokopališču. Na dan pohoda je bil bunker odprt. V njem sva poslušala posneto pripoved o tem dogodku. V majhno leseno razpelo ob bunkerju sta vrezana napisa ŽRTEV in 1945. Na visoki skalni steni nad bunkerjem je dvojezična spominska plošča iz leta 1986 z imeni žrtev. Le trije partizani, ki so tisto noč patruljirali, so ušli smrti, med njimi edini še živeči Kranjčan Bogdan Mohor - Ston, ki je svoja partizanska leta na Koroškem popisal v Knjigi Luna (Založba Drava, Celovec, 2007). K plošči smo se povzpeli le redki izmed sicer številnih pohodnikov.

Nekoč se je pohod nadaljeval po strmini desno ob steni, zdaj pa je tam prehod prepovedan, ker pot ni vzdrževana in je nevarna. Pri bunkerju sta nas sprejela mladeniča, eden s steklenico žganja, drugi s prvim žigom. Ni bilo treba nazaj k nama že znanemu odcepu poti 679, ampak sta nas usmerjala naprej od bunkerja. Tako sva se vrnila na gozdno cesto nekoliko više in nadaljevala levo po njej, zadovoljna, da bova spoznala novo pot. Z nje sva videla Arihovo peč tako lepo, kakor je dotlej še nisva. Z desne od spodaj je pritekla še ena cesta in povzpela sva se levo po njej. Tu in tam je padla kaka kaplja, sicer pa se je vreme dobro držalo. Na razcepu pred smrekovim gozdom naju je priložnostni kažipot poslal na desno gozdno cesto. Spuščala in vzpenjala se je daleč naokrog na zahodno stran Arihove peči mimo več odcepov kolovozov in stez. Nenadoma sva visoko nad seboj zagledala Ressmannovo lovsko kočo. Desno spodaj sva slišala močan šum vode. Cesta je zavila proti njej in jo prečkala. Na križišču po 25 minutah je kažipot pokazal levo navzgor po kolovozu, cesta pa se je nadaljevala v desno in je bila »zaprta« z belo-rdečim trakom, najbrž samo na dan pohoda. Po strmem vzponu sva dosegla prečno gozdno cesto in se dalje vzpenjala levo po njej. Kmalu zatem se je zravnala, zavila desno in se spet pognala levo navzgor. Kljub nekaj dežnim kapljicam je posijalo celo sonce. Vrh še enega vzpona na poseki sva pod skalnimi stenami zavila levo po prečni cesti in 20 minut nad križiščem prispela k Ressmannu. Tam naj bi bila dobila drugi žig, a naju je »pristojni« odpravil, češ naj se oglasiva nazaj grede.

 

Od Ressmanna sva se povzpela desno proti gozdni cesti in levo navzgor po njej (desno navzdol je spet branil belo-rdeči trak). Ob tej cesti so bile že markacije. Začelo je rositi. Čez 10 minut sva na desnem ovinku pri kažipotu Rossalm 679A zavila levo s ceste. Ta odsek poti nad globoko grapo z vodnim zajetjem na levi je bil že prejšnjikrat podrt, zdaj v snegu pa je bil kar malo nevaren. Ob ograji je pot zavila levo čez grapo in po strmem vzponu spet dosegla gozdno cesto. Za ostrim desnim zavojem sva po dobrih 10 minutah stopila na križišče pod hiškama na Bleščeči planini/Rossalm (1084 m, na koči 1079 m, kar je menda uradni podatek). Pot 679, ki tam z leve priteče iz Čemernice, je bila tokrat »zaprta«  z belo-rdečim trakom, vendar so po njej nekateri kljub temu zapuščali planino. Na Bleščeči se je ulilo – imeli smo dež in sonce, le mavrice ne. Prijazni gospe, ki nam je točila čaj, je bilo prav hudo, češ da so imeli vso zimo lepo vreme, danes pa tole. Tako dobrega čaja zlepa kje ne dobiš. Mladenič, ki je žigosal kartončke, nama je odtisnil tudi žig, ki bi ga bila morala dobiti pri Ressmannu. Na Bleščeči se je zbralo že veliko pohodnikov, a ker je močno deževalo, sva se kar hitro odpravila nazaj.

Na ozki podrti stezi je navzdol zelo drčalo in možak v nama neznani uniformi nas je opozarjal, naj pazimo. Izkazalo se je, da je pripadnik Združenja vojaških gornikov, ki se radi udeležujejo takih pohodov. Še pogosteje kot po krajih, znanih iz druge svetovne vojne, pa hodijo po poteh, ki so povezane s prvo, in to po vsej Evropi, tudi s tovariši iz drugih držav, je pripovedoval zgovorni gornik iz Kotelj. Čez četrt ure smo se pri Ressmannu razšli, ker sva midva že imela žig, zato se nisva ustavljala, ampak sva nadaljevala tako, kakor sva se vrnila v Čemernico prvikrat. Rumeni kažipoti so bili tudi ob tej poti, verjetno prav tako samo na ta dan. Srečala sva mladeniča, Koroška Slovenca, ki nista našla poti na Bleščečo, ker sta pri Ressmannu zavila v napačno smer, zdaj pa sta se vračala. Imela sta srečo, da sta naletela na takšna »poznavalca«. Po 15 minutah sva sestopila na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Od vraščenega kažipota ob stiku s strmo stezo z Arihove peči je bila markirana. Markacije so naju popeljale po stezi navzdol skozi gozd in mimo popolnoma podrte škarpe ob strugi.

 








Ko sva po 35 minutah sestopila na gozdno cesto proti Čemernici, sva šla od odcepa najprej še enkrat levo k bunkerju, da sva ga lahko slikala, saj tam ni bilo več ljudi, nato pa se v 20 minutah vrnila k Polancu, kjer naj bi bila ob enih proslava. Nekaj pohodnikov je prejelo priznanja za večkratno udeležbo. Od leta 1979 nas je bilo že 15.364, trije na vseh 42 pohodih, eden 40-krat, štirje 35-krat (všteti so tudi člani pripravljalnega odbora). Recitator je prebral dve Stonovi besedili, Čas v brezčasju in pesem Padlim. Zapele naj bi bile tudi Praprotnice, a dokler sva bila midva tam, se niso oglasile. Pozneje sem izvedela, da zaradi bolezni. Okrog miz in stojnic je hodil harmonikar Hanzi Andreasch in pohodniki so peli z njim. Tisti, ki smo bili na pohodu prvič, smo prejeli diplome. Tokrat je bilo 210 udeležencev, kar je razmeroma malo (povprečje je 365), gotovo zaradi vremena. Po pričakovanjih smo prevladovali starejši. Razpoloženje bi bilo brez dvoma bolj prešerno, če ne bi bilo deževalo. To se je poznalo tudi na parkirišču, ki se je začelo hitro prazniti.
 

Odpeljala sva se še na šentjakobsko pokopališče, kjer počivajo žrtve poboja pod Arihovo pečjo. Na marmornatih stebrih so njihova imena ter napisa v slovenskem in nemškem jeziku. V cerkvenem preddverju sva našla plošče v spomin padlim in pogrešanim domačinom iz obeh svetovnih vojn, župnikom ter pomembnim krajanom, med njimi literarnemu zgodovinarju, jezikoslovcu in uredniku Antonu Janežiču.

Med vožnjo domov je spet lilo kot iz škafa, midva pa sva bila zadovoljna, da sva »našla«, kar sva iskala, prehodila še eno novo pot in celo ostala suha.

Naj se na koncu še zahvalim koordinatorju pohodov Danilu Prušniku za nekatere podatke in za potrpežljivo odgovarjanje na moja vprašanja. Še veliko uspešnih pohodov!