Na »pravi« Vogel

Ko slišimo Vogel, pogosto prej pomislimo na smučišče kot na goro, ki mu je dala ime. Pred dobrimi dvanajstimi leti sva se podala nanjo, pa sva zaradi megle spremenila načrt in pristala samo na Šiji. Za 12. oktober je bilo napovedano zelo lepo vreme in po dolgem času sva se spet spomnila na Vogel. Ker je iz doline do Ski hotela kaki 2 uri hoda, dan pa je bil že kratek, sva se odločila na Rjavo skalo (1535 m) zapeljati z gondolsko žičnico. V gondoli nas je bilo sedem, tudi dve tujki. Iz dolinske megle smo se pripeljali na sončen skalni pomol z razkošnim razgledom na Julijce s Triglavom in Karavanke, čudovitimi jesenskimi barvami in ‒ množico kažipotov. Še dobro, da sva cilj že izbrala, sicer bi se bila težko odločila, kam.

Mimo alpskega vrta, lesenih živalskih kipov in Marijinega znamenja sva se podala po markirani široki gruščnati cesti. Pri kažipotih, katerih eden je trdil, da sva na 1530 m, drugi pa, da na 1520, čeprav sta bila na istem drogu, sva sledila tistemu naravnost, po katerem naj bi bilo do Vogla čez planino Zadnji Vogel 2 uri in 40 minut (levo po drugem čez Visoki Orlov rob 3 ure). Na razcepu za kočo Zala so naju poleg table o planini Zadnji Vogel spet čakali kažipoti, med njimi tudi dva za najin cilj: levo po letni poti, naravnost po tekaški progi (obakrat 2.35). Tudi tam sva nadaljevala naravnost. Na naslednjem razcepu sva se povzpela po levem kraku in kmalu se nama je odprl pogled na greben od Vogla do Podrte gore. Nedaleč za »okamenelim fičem«, kjer se je levo navzgor odcepila pot proti planini Prvi Vogel (napis na skali), sva nadaljevala naprej proti Zadnjemu Voglu. V tistem hladnemu jutru naju je tam presenetil pas nenavadno toplega zraka.

Potem ko sva lep čas hodila večinoma navzdol, sva čez 25 minut po kratkem vzponu prispela na planino Zadnji Vogel (1413 m). Obetala sva si, da bo možak, ki se je motal okrog sirarne, vedel, katera gora je Vogel. Presenečenje je bilo popolno: niti sanjalo se mu ni! Nekoč je delal na Komni, zato se je naveličal hribov, je »pojasnil«. Prav nič nama ni bilo jasno. Mimo zajetja, napajališča in znaka Turni smuk Vogel–Komna 5-6^h sva se povzpela iz kotanje pod sirarno pri skalah z več napisi, med njimi Vogel 2^h (levo), Komna 5^h in Konjsko sedlo 2^h (desno). Nekatere rdeče črte na tleh so bile prebarvane s sivo. Za odcepom desno proti Komni se je najina pot začela vzpenjati. Nato sva sestopila v travnato dolinico, posejano s skalami, in na drugi strani spet navzgor. Kadar sva se ozrla, sva se razveselila pogleda na Očaka.

Dokaj široka steza med macesni in bori je postajala strma, gruščnata in čedalje bolj skalnata. Izmenično sva se prehitevala z nemško govorečima tujkama z žičnice; mlajša je bila hitrejša od naju, starejša pa precej počasnejša, zato jo je morala prva večkrat čakati. Senčno, vetrovno pobočje se je dvigalo proti soncu. Po dobrih 20 minutah, ko je dolinica, po robu katere je tekla pot, pri skali z napisom Vogel in puščico naravnost zavila levo, sva po Poljančevem vodniku Julijske Alpe ‒ južni del pričakovala, da se bo najina pot obrnila desno. Toda markacije v tisto smer so bile prebarvane s sivo barvo, zato sva sklepala, da so ta del poti opustili. Čez čas je nad kratko uravnavo ob kotanji nekaj priteklo z desne, morda tista domnevno opuščena pot. Zdaj sva bila že tako visoko, da sva spet zagledala meglo v dolini, tam gori pa je prijazno sijalo sonce. Čez 10 minut sva prišla na križišče s štirimi kažipoti na 1615 m; do Vogla (naravnost) naj bi bilo še uro hoda. Eden izmed kažipotov je kazal levo proti Orlovim glavam, kjer sva se namenila vrniti.

Vzpenjala sva se čedalje strmeje in okrog vrhov so se začele poditi megle. Potem je steza prečila melišče in se bližala sedlu. Desno od njega je dvigala glavo skalna gmota, podobna želvi, ki kuka izpod oklepa. Nekatere markacije so bile precej večje od običajnih. Zaradi pogoste megle? Pri kažipotih na 1668 m se je levo odcepila pot na Šijo. Poleg markacije se je pojavila 1, znamenje SPP. Prvič sva lahko pogledala na primorsko stran. Ko sva zapustila sedlo, sva videla priti nanj hitrejšo tujko; sedla je in se zatopila v zemljevid. Megla se je gostila in močno je pihalo, pod »želvjo glavo« pa je nehalo, kot bi odrezal. Zdaj sva bila že v popolnoma skalnatem svetu. Desno sta se odcepili dve neoznačeni poti. Morda sva jeseni 2007 zaradi slabe vidljivosti zašla na kako tako in ker je zmanjkalo markacij, kar je v megli še posebej nevarno, sva opustila misel na Vogel. In glej ga šmenta, kljub odlični vremenski napovedi so spet grozile težave z vidljivostjo. Razgledi so se sicer širili, a čedalje pogosteje tudi v trenutku izginili.

Na sedlu pod vzhodnim grebenom Vogla kakih 20 minut od kote 1615 sta nama prišli naproti mladi tujki, navdušeni nad razgledi, saj sta prehiteli meglo. Nadaljevala sva po grebenu Voglovega predvrha, kjer vodnik omenja jeklenice, in res sva se jih kmalu oprijela. Ožičen je bil kar dolg odsek. Desno so se grezila obsežna melišča, pogled v levo pa je zastirala megla. Tedaj je pokrajino ovila tako temeljito, da se je dobesedno zmračilo in zapihal je leden veter. Pri kažipotih na 1802 m se je izkazalo, da tisto, kar sva že nekaj časa gledala, misleč, da je Vogel, ni ena gora, ampak sta dve in na sedlu med njima se je zbralo že več ljudi. Približno pol ure od začetka jeklenic sva se jim na okroglih 1900 m pridružila tudi midva. Čeprav naj bi bilo do cilja na levi le še 10 minut, sva sestopila v zavetje pod sedlom in se topleje oblekla. Ena steza proti vrhu je tekla po grebenu in tik pod njim, druga pa nekoliko niže. Pod vrhom se je pokazalo sonce in nama posijalo naravnost v oči. Prej kot v 10 minutah sva stala na sončnem temenu Vogla (1922 m).

Pri kamniti »piramidi« in vpisni skrinjici sva bila deležna nenehno spreminjajočih se razgledov. Na zahodni strani vrha, proti sosednjemu Vrhu Krnic in Krnu v daljavi, je nekdo iz kamnov sestavil napis VOGEL. Na severu se je prikazoval in skrival Triglav. Tudi svoje izhodišče, Rjavo skalo, sva nekajkrat uzrla. Za nama je prišla na vrh hitrejša tujka ter povedala, da je počasnejša odnehala in jo čaka niže. Jani jo je fotografiral s Triglavom v ozadju. Kar hitro sva zbežala pred vetrom in zlezla še na travnati sosednji Vrh Krnic (1896 m). S sedla sva ga dosegla v manj kot 5 minutah. Bil je prav tako prepišen, razgleda pa nisva imela nikakršnega (k sreči sem goro fotografirala, preden jo je skrila megla).

Med vračanjem na izhodišče sva srečala mlada Azijca, ki nista imela od Vogla nič, kajti razgledov je bilo nepreklicno konec. »K sreči« nista vedela, kaj sta zamudila, midva pa sva imela pravzaprav zares srečo. Do kote 1615 sva se spuščala po poti vzpona, tam (po 40 minutah) pa sva krenila desno proti Orlovim glavam. Čez 5 minut se je desno odcepila neoznačena steza; napis Sedlo ‒ Šija na skali ob njej je bil (slabo) prebarvan. Najina steza je prečila melišča pod Šijo in zavijala levo. Za seboj sva puščala gosto meglo, pred nama pa se je podila v pramenih in nikoli vsega skrila. A če sem hotela kaj zanimivega fotografirati, mi večinoma ni uspelo: preden sem izvlekla fotoaparat, je predmet mojega zanimanja izginil. Po strmem vzponu med Voglarskim Skakavcem in Šijo sva se po dobrih 15 minutah znašla na neoznačenem razcepu. Od tam je na vsakem zemljevidu markirana druga pot. Poskusila sva po desni, obtičala v ruševju in se vrnila na razcep, od tam pa ubrala levo pot. Čez čas sva prišla do dveh prebarvanih markacij, naslednja rdeča črta pa ni bila prebarvana in nato tudi markacije ne več. Močno sva se spustila in visoko pred seboj že zagledala žičnico Šija. Prečila sva še eno melišče; sledovi so kazali, da se nekateri kar dričajo po njem. Spet so bili številni napisi in markacije prebarvani.

Ko sva se na veliko veselje mojih kolen nehala spuščati po grušču, sva kratek čas hodila po ravnem, nato pa se začela vzpenjati. Prečkala sva smučarsko progo in nadaljevala strmo navzgor. Odkar sva bila na smučišču, nisva videla nobene markacije. Na vzpetini na levi sva zagledala križ. Pol ure od neoznačenega razcepa sva pri žičniški stavbi dosegla Orlove glave. Povzpela sva se h križu z zvončkom želja. Prvi križ je tam postavil pisatelj in duhovnik Franc Sodja (1914‒2007) ob ljubljanskem evharističnem kongresu leta 1935, po vojni so ga odstranili, novega pa postavili leta 2004 ob Sodjevi 90-letnici.

Onstran velike uravnave sva se ob bike parku spustila mimo skale z napisoma Ski hotel in Cable car ter puščico navzdol. Sestopala sva po travniku in prečkala cesto. Na levi sva že videla hotel in žičniško postajo, na desni pa planino Prvi Vogel. Hitra in počasna tujka sta bili spet skupaj in se vračali proti Rjavi skali. Pod postavnim macesnom sva prebrala tablo o Skalaškem domu, ki so ga med svetovnima vojnama na mestu današnje zgornje postaje nihalke postavili smučarski navdušenci, med drugo vojno pa je bil požgan. Mimo table o rastlinstvu Vogla, transformatorske postaje Križ in bifeja Kavka sva se pol ure od Orlovih glav povzpela po stopnicah k hotelu in žičniški postaji. Okrog obeh se je motala množica ljudi, večinoma tujci. Letos sva smučala v Dolomitih in na smučiščih nad Gardensko dolino ni manjkalo bolj ali manj domiselno označenih točk za fotografiranje. Tudi na smučarskem Voglu so v trendu, ampak nama je bil kljub nadležni megli bolj všeč »pravi«.