Partizanska bolnišnica Jesén na Pohorju

Zaradi slabe vremenske napovedi na zahodu je bilo 18. novembra (spet) treba nekam na vzhod. Med brskanjem po spominu, računalniku in zemljevidih, kje na Pohorju še nisva bila, je Jani »odkril« partizansko bolnišnico Jêsen (tako sva prebrala). Po štajerski avtocesti sva se peljala do izvoza Slovenska Bistrica jug ter zapustila prvo krožišče v smeri Poljčan in Rogaške Slatine, drugo pa v smeri Maribor in Center. Najbrž nisva ubrala najkrajše poti, ampak po Ljubljanski in Partizanski ulici sva le prispela v Zgornjo Bistrico, tam pa zavila proti Tinju. Na Velikem Tinju (660 m) sva parkirala pri stari šoli (Veliko Tinje 7; S 46.415567, V 15.501946). Na njej je visela razglasna vitrina društva upokojencev, sicer pa je bila videti prazna. Je spomeniško zaščitena, a ji to očitno ne pomaga dosti, saj je razen nove strehe v silno slabem stanju. V njej se je rodil književnik Jože Tomažič (1906‒1970), čigar pravljice, bajke in legende temeljijo na pohorskem ljudskem izročilu. Od župnišča na drugi strani ceste so vodile stopnice navzgor k lepo obnovljeni cerkvi sv. Petra in Pavla. Ob vznožju stopnic z letnico 1895 je bila markacija in puščica je kazala proti cerkvi. Tam teče označena pot k Trem kraljem skozi Rép, po kateri sva se nameravala vrniti, za tja grede pa sva si izbrala pot mimo cerkve sv. Urha, tako da bi napravila krog.

Prodajalka iz trgovine nasproti stare šole nama je razložila, kako približno se pride k Sv. Urhu, in povedala, da pot ni označena, čeprav je na najinem zemljevidu Pohorja (PZS 2002) narisana kot označena (na digitalnem zemljevidu PZS ne). S parkirišča sva se odpravila po asfaltni cesti mimo razpela iz leta 2011 navzgor skozi vas. Nasproti hiše 15 sva zavila levo čez blaten travnik, shojen od živine. Ob ograjnih kolih sva se povzpela v gozd. Po jarku, posutem z ježicami in suhim listjem, sva spet prišla na cesto, a ker na drugi strani ni bilo videti nadaljevanja, sva jo ubrala navzgor po njej. Nad desnim ovinkom so se med drevjem videle hiše. Ovinek sva presekala skozi gozd in z nekaj domišljije vidna bližnjica naju je pripeljala na obsežen travnik. Pri Urhu 28 in razpelu (na zemljevidu Sp. Edi) sva znova prišla na cesto in čeznjo na travnik. Vrh njega je pod kmetijo (Zg. Edi) stal transformator. Za še eno počitniško hiško in bivalno prikolico sva že tretjič dosegla cesto in po njej odšla desno v gozd. Na desnem ovinku sva jo zapustila po blatnem kolovozu, po katerem je tekel potoček. Odcep levo sva zanemarila, čeprav je bil razločnejši od najine poti, enako sva ravnala pri zaraščenem desnem odcepu. Na naslednjem se je desni krak povzpel na travnik, vrh katerega so stale hiše, midva pa sva se držala levega.

 

Po 35 minutah se je kolovoz kar končal. V levo se je nadaljevala stezica, se po kratkem strmem vzponu zravnala in prav tako začela izginjati. Zavijala je preveč proti levi, nenadoma pa naju je pripeljala na kolovoz, ki je tekel približno v isto smer kot prejšnji, zato sva nadaljevala po njem desno navzgor. Dosegla sva gozdno cesto in stopila iz gozda med drevesoma z rdečima trikotnikoma. Zavila sva proti bližnjim hišam, kmalu prišla na asfaltno cesto in po njej v gozd. Čez 15 minut sva prispela k cerkvi sv. Urha (895 m), podružnici tinjske. Prva cerkev je tam stala že v 15. stoletju, v 17. pa so jo barokizirali. Sicer očitno obnovljeno zunanjost je grdo načela vlaga, zvonik, posebno streha, pa mi je bil zelo všeč. Z razlagalne table sva izvedela, da je v bližini še baročna Skrbijekova kapela (na zemljevidu Škrbinjek). Po slabši asfaltni cesti sva se spustila mimo cerkve in v kakih 5 minutah prikorakala k njej. Postavili so jo ob potoku, katerega voda naj bi zdravila očesne in druge bolezni. Ko se je to razvedelo, so tja začeli prihajati številni romarji in menda so prav zato v bližini postavili cerkev. Vode ob najinem obisku žal ni bilo.

Vrnila sva se k cerkvi, zavila desno na »glavno« cesto in mimo odcepa levo, od koder sva prišla prej, nadaljevala naravnost po smrekovem gozdu. Ko sva prišla iz njega, sva pod garažo ob cesti zagledala domačijo. Iz gozda na pobočju daleč spredaj na desni je štrlel stolp s kroglo na vrhu. Šla sva mimo zbiralnice mleka na levi in velike kmetije na desni (Anjel). Od nje je bila cesta makadamska. Po spustu do Urha 9 se je začela spet rahlo vzpenjati. Gozd desno od ceste je bil zamrežen in lesena tabla je žugala, da je privat, da je prepovedano nabirati gozdne sadeže in parkirati. Spustila sva se do širokega potoka. Na travniku onstran vode je bilo nekaj hiš. Pol ure od Sv. Urha sva stopila iz gozda na križišču pri Močnikovi hiši (836 m). Kažipot Trije kralji na Pohorju 1h 30min ob smetnjakih je kazal na levo cesto, desna pa je prečkala Bistrico ter se mimo table o Bistriškem vintgarju nadaljevala proti Šmartnemu in Zgornji Polskavi.

Mahnila sva jo proti Trem kraljem. Poslej so naju vodile markacije. Od križišča se je makadamska cesta vzpenjala pod naslednje hiše, a preden sva prišla do njih, naju je kažipot na 935 m (ni mogoče, da bi bila v 5 minutah od Močnika napravila 99 m višinske razlike!) Trije kralji na Pohorju 1h 25min pokazal desno na travnik in v temen smrekov gozd (na zemljevidih PZS je pot speljana drugače). Na smreki nasproti kažipota je tičala lesena deščica z zelenim napisom 3.kralji in puščico v najino smer. Po kratki strmini je postal vzpon zmernejši. Z leve od spodaj je pritekla široka steza in se združila z najino. Na stičišču je nazaj, od koder sva prišla, kazala modra puščica in na deblu je bil narisan bel obraz z rogovi ali dolgimi ušesi, ki je kazal jezik. Kakor pogosto na Pohorju je bilo ob poti in na njej veliko vode. Med vzpenjanjem po čedalje strmejši grapi sva šla mimo korita ob studenčku in kmalu zatem dosegla prečno skorajda gozdno cesto. Prestopila sva jo v desno in prišla na stransko asfaltno cesto, ki naju je po nekaj metrih pripeljala na glavnejšo. Oznake so kazale čeznjo, a midva sva zavila desno po njej.

 

Mimo velike domačije in transformatorske postaje sva kake pol ure od Močnika prikorakala v počitniško naselje. Na cestišču sta bila napis Koštruni (tako se imenuje Športno društvo Tinje) in risba rogate živali. Za mogočno škarpo je bil na ograji Planine pod Šumikom 10b napis Koča na Planini 041 702231. Za to brunarico s tremi zvezdicami je cesta zavila levo in se nadaljevala med še več počitniškimi hišami. Po dobrih 20 minutah sva mimo betonskega objekta oziroma temelja prispela na križišče s smerokazi nazaj Tinje, naprej Trije kralji, z desne pa je pritekel kolovoz ali gozdna cesta z zapornico. Tudi tu se najin zemljevid PZS ne ujema z dejstvi. Nadaljevala sva v smer Treh kraljev. Na naslednjem križišču ni bilo nobenih oznak, zato sva ostala na »svoji« cesti. Po 25 minutah sva se na večjem križišču s smernima tablama Osankarica in »Jakec« 1,5 km levo ter napisom Areh, knafelčkom, R (najbrž Ruška planinska pot) in puščico naravnost (vse na drevesu ob cesti) držala slednjih. Asfaltna cesta, pod katero je teklo več potokov, se je zlagoma spuščala. Levo skozi drevje sva videla travnik in počitniške hišice. Ob enem takih »naselij« je celo vihrala zastava. Na odcepu k njemu so bili kažipoti levo Majstrova hiša (ta je tudi na zemljevidu; bližnja transformatorska postaja se imenuje Majsterhaus), nazaj Trije kralji in naprej Šmartno na Poh.

Čez slabe četrt ure sva zavila desno na makadamsko cesto proti Simrajhu oziroma domačiji Lepej (naprej Areh in Šumik). Mimo kolovoza, ob katerem je stala razbita bivalna prikolica, sva kmalu prišla k Lepeju na Planini pod Šumikom 3 (1038 m), kjer naj bi dobila ključe bližnje partizanske bolnišnice. Zaradi dveh srboritih psov si nisva upala do vrat, da bi potrkala ali pozvonila, nihče pa kljub hrupu ni sam prišel na spregled. Čez travnik sva videla zeleno tablo, ki sva jo opazila že s ceste, in se napotila k njej, ker se nama je zdelo verjetno, da je povezana z bolnišnico. Na tabli je res pisalo PARTIZANSKA BOLNIŠNICA JESEN / Planina pod Šumikom / Zavarovan zgodovinski spomenik / BOLNIŠNICA JE DELOVALA OD DECEMBRA 1944 DO JUNIJA 1945 / Spomenik varujemo skupaj z okolico v njegovi izvirni podobi. Kažipot je kazal proti gostemu smrekovemu gozdu. V njem je z desne pritekla steza, najbrž od Lepeja. Na neki skali sva opazila zaradi vlage in mahu slabo vidno rdečo zvezdo. Prestopila sva več brvi nad deročim potokom in mokrotnim svetom ter četrt ure od Lepeja prispela na cilj (1045 m).

Lesene barake za ranjence, osebje, operacije, razkuževalnico in kuhinjo si je mogoče ogledati tudi od znotraj, če imaš seveda srečo, da so pri Lepeju doma. Midva sva v notranjost lahko pokukala le skozi okna. Bolnišnica je dobila ime po času, ko so jo začeli graditi: jeseni (oktobra) 1944. Torej Jesén, ne Jêsen! Prve ranjence je sprejela januarja 1945 in je delovala do konca maja 1945. Glavna zdravnika sta bila dr. Ivan Kopač - Pauček (1916‒1988; na Pohorju je ustanovil kar šest partizanskih bolnišnic) in dr. Herman Slokan - Zmago (1915‒1970), ki sta tudi po vojni vodila več zdravstvenih ustanov. Za prehrano in obveščanje o nevarnostih sta skrbela Olga in Franc Mušič, tedanja lastnika Lepejeve domačije. Čeprav je bila bolnišnica zelo blizu hiš, je sovražniki niso nikoli odkrili. O njej sem na spletu našla dokaj izčrpen zapis. Poskušala sva najti tudi zemljanko, a nama ni uspelo, čeprav se nama je zdelo, da brv na drugi strani barak utegne voditi k njej. Iskala sva še v druge smeri, a brez uspeha. Kakega kažipota pa žal ni bilo.

Ko sva se po drugi poti vrnila na cesto, sva v gošči onkraj nje zagledala tablo s križi, zemljevid pomnikov v pohorskih gozdovih. V bližini sva našla žalostno propadajoč lesen spomenik iz leta 1977, posvečen partizanski saniteti in pohorskim kmetom. Na devetih stebrih so (bili – nekaterih ni več) »podpisi« sodelujočih: pokroviteljice partizanske bolnišnice Jesen Univerze v Mariboru in njenih tedanjih članic Visoke ekonomsko-komercialne šole, Pedagoške akademije, Višje agronomske šole, Višje pravne šole, Visoke šole za organizacijo dela in Višje tehniške šole ter Zveze borcev in občanov Slovenske Bistrice.

Nazaj grede sva zavila še k Majstrovi hiši. Najprej sva mislila, da je to počitniška hiška Planina pod Šumikom 4, a napis Maisterhaus 1 na njej je zbudil dvom. Na zvonjenje dveh radovednežev se ni nihče oglasil, v hiši se je drl maček, psa, pred katerim svari tablica, pa k sreči ni bilo doma. Pozneje sem ugotovila, da Maisterhaus ni hiša, ampak se tako imenuje počitniško naselje.

Slabih 20 minut od partizanske bolnišnice sva na že znanem križišču tokrat nadaljevala po desni cesti. Tudi na tej sta bila rogata podoba in napis Koštruni z dodatkom 1500 m, pozneje še 1 km. 200 m pred Jakcem sva zagledala teptalnike in snežne topove, izza smrek pa je pokukal zvonik cerkve sv. Treh kraljev. Cesta se je ves čas od križišča vzpenjala. Slabih 20 minut od njega sva jo z veseljem zapustila in se po travniku povzpela k cerkvi. Tam sva bila doslej dvakrat, leta 2008 in 2010. Mogočna stavba je še vedno v klavrnem stanju, spomeniku Antonu Štuhecu (po portalu SIstory 1906‒1943), oskrbniku nekdanje koče pri Treh kraljih, pa se tudi ne godi najbolje – zdaj je zbledela še rdeča zvezda na njem. Domoljubni mož ni preživel druge svetovne vojne; na spomeniku piše, da »je bil 1942 leta odpeljan od gestapa in ustreljen«, v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije (PZS 2007) pa, da »je umrl med vojno v Mauthausnu« (tako tudi SIstory). Štuhecov dom je samo še na zemljevidih, nadomestil ga je Penzion Jakec (na tabli 1109 m, na zemljevidu in v vodniku 1181 m!). Med njim in cerkvijo je množica kažipotov, zemljevidov in informativnih tabel. Sledila sva kažipotu Šmartno-Zg. Polskava, kakor nama je pri kosilu v Jakcu svetovala natakarica in pojasnila, da se bo pot pozneje razcepila.

Po gostem mračnem smrekovem gozdu naju je blatna steza v 10 minutah res pripeljala do razcepa: levo Slov. Bistrica skozi Močnik, desno Slov. Bistrica skozi Tinje. Zavila sva desno, steza se je začela spuščati ter postala koreninasta in skalnata. Na razcepu dobrih 10 minut za prejšnjim ob nobeni od treh stez ni bilo oznak. Odločila sva se za desno, po grapi. Niže je izbiro potrdila markacija. Steza je zavila levo iz grape in čez 10 minut sva sestopila na asfaltno cesto. Tam je bil samo kažipot nazaj Trije kralji, za naju pa nič. Po tem, kako je bil kažipot obrnjen (tako da ga vidijo tisti z leve), sva sklepala, da morava zaviti tja. Spet sva bila na Planini pod Šumikom. Na križišču je bilo levo 4 km do Jakca, midva pa sva se spuščala dalje za puščico in markacijo na avtobusni postaji. Mimo čedne kapelice, domačij Spodnji Greh - Leskovar in Gracej - Greh ter znamenja sva prikoračila do konca vasi. Markacij ni bilo.

 

 

Dobre četrt ure, odkar sva stopili na asfalt, sva na desnem ovinku ob odcepu levo v gozd k sreči opazila markacijo, zavila tja in ugotovila, da z leve skozi gozd vzporedno s cesto priteče markirana pot. Torej sva jo nekje zgrešila. Nadaljevala sva po njej. Na razcepu naju je markacija usmerila levo rahlo navzdol po majhnem jarku. Tudi na naslednjem razcepu je bil najin levi krak. K sreči se je drevje nekoliko razmaknilo, da gozd ni bil več tako teman in sva laže sledila stezici. Po 10 minutah sva zavila desno in kmalu zatem pristala na asfaltni cesti pri spomeniku Nejcu Mesariču, ki se je 5. februarja 2014 komaj 21-leten smrtno ponesrečil pri odpravljanju posledic žleda. Markacija in puščica na kozolčku v kraju Rép sta naju usmerili levo navzdol po cesti, vsaj midva sva ju razumela tako, po zemljevidu PZS pa pot tam cesto prečka. Mimo smerokazov levo Urh in Šmartno na Pohorju sva šla kar naravnost, prav tako mimo odcepa slepe ceste levo k Spodnji Ajdi 26‒28, ves čas brez markacij (očitno sva puščico v Repu razumela narobe), zato sva do Velikega Tinja kake pol ure tolkla asfalt in mimo odcepa levo Gracej in Cvahte – Kresnik prišla do avta ne po markirani poti mimo cerkve, ampak po cesti, kakor sva začela.

Na koncu navadno zapišem, da je bilo zanimivo ali lepo ali pa oboje, sploh ker morebitne slabe stvari po nekaj mesecih že pozabim, in tudi tokrat ni dosti drugače, asfalta je bilo pa kljub vsemu preveč, to že moram priznati.