Grmada/Monte Ermada

Ko bi bila vedela, kakšne omejitve bo povzročila pandemija, se proti koncu lanskega leta morda ne bi bila prostovoljno odločila za toliko pohodov na račun hribolazenja. Pohodniški niz je prekinil le Viševnik, a še tisto je bilo skoraj bolj podobno plavanju kot planinstvu. Naslednji cilj pa spet ni bil posebno hribovski, čeprav za današnje pandemične čase kar izzivalen, saj je v Italiji. Pred leti, ko sva se odpravljala na Črne hribe (Trstelj), je Jani bral knjigo Vasje Klavore Fajtji hrib. Bojišče na Komenskem Krasu 1916‒1917 (Mohorjeva Celovec 2014). Iz nje je izvedel, da je bila ključna točka za obrambo Trsta Grmada/Monte Ermada, zato si je želel še tja. V tamkajšnjem muzeju na prostem naj bi bili na ogled avstro-ogrski obrambni položaji iz časa po šesti soški bitki leta 1916.

V Italijo sva se odpeljala čez mejni prehod Fernetiči in nato proti severozahodu v Cerovlje/Ceroglie dell'Ermada (nekaj nad 140 m), ki se imenujejo po ceru, vrsti hrasta. Parkirala sva pri dozdevno nedelujočem adrenalinskem parku (S 45.783548, V 13.640311). Pred njim je bila tabla z zemljevidom, opisom in slikami kraške poti Z morja na Kras, na drugi pa so bile predstavljene zanimivosti in informacijske točke na tej poti. S parkirišča sva se napotila po asfaltni cesti mimo krajevne table, transformatorja in kmečkega turizma Hermada na desni ter šole in igrišča na levi. Državna osnovna šola s slovenskim učnim jezikom Miroslav Vilhar je menda zaprta že od 80. let prejšnjega stoletja. Na križišču sva zavila levo proti središču kraja (desno Malchina / Mavhinje 1). Številne hiše so se nama zdele zapuščene. Na eni sva prebrala dvojezično tablo To vas so leta 1944 v uničevalnem besu požgali nacifašisti. Šla sva mimo štirne in hiše z zanimivim »svinjskim« stolpom, za vodnjakom pa sva po levi uličici prišla k cerkvi sv. Cirila in Metoda. Povzpela sva se na asfaltno cesto nad njo. Nedaleč za dolgim betonskim koritom se je asfalt končal in tam je parkiralo nekaj avtomobilov.

Nadaljevala sva po kamnitem kolovozu, ki vodi proti Medji vasi/Medeazzi. Kažipot CAI 8 naju je usmeril levo na slabši kolovoz, obakraj ograjen s pogosto podrtim suhozidom. Pri »zapornici« sva se obrnila desno. Kolovoz se je zožil v stezo, suhozidi ob njej pa so bili bolje ohranjeni. Vodile so naju belo-rdeče planinske markacije in belo-modre Vertikale (to je 250 km dolga planinska pot SPD Trst s tromeje v zahodnih Karavankah do vznožja Tržaškega Krasa). Na obe strani se je odcepilo več ozkih stezic; čeprav so tudi nekatere izmed njih obrobljali suhozidi, so bile večinoma zaraščene in zanemarjene. Stopala sva pod daljnovodom in se šele pol ure od izhodišča začela rahlo vzpenjati. Steza je postajala vedno bolj skalnata, pojavili so se brinovi grmi, čedalje več je bilo borov.

Ko so se bori razredčili, so prevladali krivenčasti hrastiči in grmovje. Ruj je žal že izgubljal rdečo barvo. Po četrt ure sva stopila na plano in v daljavi zagledala morje. Takoj zatem je najina steza prečkala kolovoz (od tam je bila označena z rdečimi packami), naju pa so markacije poti 8 usmerile desno po kolovozu. Nekateri odseki so bili politi z betonom. Spet sva se znašla v gozdu. Podrta tabla, ležeča v grmovju, je nekoč dvojezično napovedovala nekaj (kaj, je bilo prebarvano) po 350 metrih. Ob poti sva opazila več jam in (ostankov) betonskih objektov. Čez slabih 5 minut se je levo odcepila markirana steza in po nekaj metrih sva že stala na Grmadi.

 

Ta hrib nad Devinom/Duinom in Sesljanom/Sistiano z razgledom na Tržaški zaliv označuje le lesen drog s tablico Monte Ermada / Grmada / m. 323, zasajen v kup kamenja, bližnji kovinski drog, zapičen v skalo, pa je prazen. Majhno prazgodovinsko gradišče (Castelliere Superiore dell'Ermada) so v prvi svetovni vojni uničili. Tedaj je bila Grmada strateška točka, zato (ostankov) vojaških objektov na njej kar mrgoli. Toda od muzeja na prostem sva pričakovala vsaj kako razlagalno tablo in/ali napise ob večjih, pomembnejših ostalinah. Imena bi lahko dodali tudi na tablice s številkami jam. Pa ni bilo nič takega. Na spletu je sicer precej opisov in fotografij, a »na terenu« se med tisto množico objektov in vhodov v podzemlje ni lahko znajti.

Tako sva kar na pamet stikala po razvalinah in jamah. Od betonskega zidu s puščico in napisom Grofova jama sva se po ne prestrmi skalnati stezici spustila za markacijo poti 8 mimo ostanka objekta na desni in še nekaj jam. V prvi tik pod vrhom sta tičala zarjavel pločevinast kotel in kovinska plošča s strelno odprtino. V nekaterih so začeli nastajati kapniki. Naletela sva tudi na nekaj jamskih živali (jamsko kobilico, polža). Kateri sta Pejca na Grmadi in Jama na Grmadi, nisva ugotovila (italijanskih imen ne navajam, ker ne vem, kateri v »pestri ponudbi« sta sploh pravi), morda ju niti videla nisva. Skratka, kar sva našla na Grmadi in v okolici, je bilo bolj podobno labirintu kot muzeju.

Kmalu za ograjeno luknjo, ki je zevala tik steze, sva na križišču z italijanskimi kažipoti približno 20 minut pod vrhom naletela na italijanski par. Tudi onadva nista vedela, katera jama je katera; skušala sta nama pomagati s pametnim telefonom, a nista bila uspešna. Nadaljevala sva naprej po stezi, ob kateri je ležala skala z zbledelim napisom Grofova jama, proti Sloveniji. Ko sva prišla do meje, je bil prvi mejni kamen na desni podrt, daleč spodaj pa sva videla naslednjega. Pojavile so se belo-rumene markacije (planinskih ni bilo) in tablica za pohod po sledeh soške fronte v Brestovici.

Kakih 10 minut od križišča sva zagledala prvo razlagalno tablo, in sicer o Grofovi jami/Grotta del Conte (imenuje se po devinskih grofih, tako kot tamkajšnji Grofovi hribi) ali Vogenci/Grotta del fuoco. To je 350 m dolga in 50 m globoka poševna jama. Ima pet vhodov; dva sta zasuta, naravni je zazidan, dva pa sta zaklenjena. Kopija marmorne plošče spominja na padlega slovenskega vojaka Jožefa Mozetiča: JozefMozetič z.m. Gorica 1/5 1917. V jami so bili avstro-ogrski vojaki na varnem pred italijanskim obstreljevanjem. Imeli so celo električno razsvetljavo. V okolici je še nekaj ostalin vojaških objektov. Tabla z zemljevidom, štirijezičnim opisom in fotografijo iz leta 1917 naju je navdala z upanjem, da bova jamo lahko kdaj videla, morda med enogastronomskim in zgodovinskim pohodom Kohišče 2020 (seveda nisva slutila, da zaradi pandemije to ne bo mogoče). Pozanimala sem se pri Turističnem društvu Brest in dobila hiter odgovor, ki pa me je žal razočaral: jama je že nekaj let zaprta, dostop vanjo ima le skrbnik ‒ Jamarsko društvo Sežana. Ostanki miz in klopi v okolici so torej le še žalosten spomin na lepše čase.

Vrnila sva se na dobrih 5 minut oddaljeno križišče in nadaljevala proti desni, po poti 3. Kolovoz se je najprej vzpenjal, nato se je prekucnil navzdol. Grmada je ostajala levo za nama. Na desni sva skozi drevje videvala mejne kamne, ki so bili tam posebno veliki, številke pa drugačne, kot sva jih vajena od drugod – ne zgoraj rimske, spodaj arabske, ampak vse arabske, le zgoraj večje, spodaj manjše. Še na dve podrti mejni tabli sva naletela. Desno ob poti je bilo več strelskih jarkov. Na tablicah, ki označujejo jame, poleg številk (105, 104, 103 ...) piše Società Alpina delle Giulie / Sezione di Trieste del C.A.I. / Comune di Duino Aurisina – Občina Devin Nabrežina. Bilo jih je toliko, da niti pogledala nisva več v vsako. V nekatere so vodili strmi dostopi, druge so bile »zaprte« s trakovi. Modra črta na neki skali je najbrž tudi tam označevala Vertikalo. 

Na križišču čez približno 20 minut sva zapustila pot 3 in nadaljevala po 3a proti Kohišču. Po peščeni gozdni cesti sva se rahlo vzpenjala med ograjama z električnim pastirjem, na katerih drogove so bile pritrjene dvojezične rumene tablice z napisom Posestvo Kohišče Devin z opozoriloma na živali na paši in električno ograjo. Čez slabe četrt ure sva prispela v Kohišče/Case Coisce. To je skupina bolj ali manj podrtih hiš – stara kmetija z gospodarskimi poslopji, nekdanja posest devinskih grofov, ki pa ji je zgodovina spremenila namembnost. Nekatera poslopja so znotraj utrdili z železobetonskimi zidovi, ne da bi bili predrugačili zunanjost, tako da nasprotnik ni mogel prepoznati vojaških objektov. V nekaterih jamah v okolici so se ohranili kosi opreme avstro-ogrske vojske iz prve svetovne vojne in anglo-ameriške vojske iz časa zavezniške uprave 1945–1954.

Po poti 3a sva se mimo napisa Cocco Ermada vrnila do električnega stolpa in ko sva na njegovem betonskem podstavku zagledala rdečo puščico levo, sva zavila tja, da bi morebiti našla še kaj zanimivega. Ob stezi so se vrstile rdeče in rumene oznake, a nisva vedela, kaj pomeni katera. Na razcepu je naravnost kazala rumena, levo rdeča. Sledila sva slednji, a se je poleg nje spet pojavila tudi rumena. Jame so se še kar vrstile. Posebno velika je bila 44. V 52 kakih 10 minut od Kohišča so vodile stopnice. Številni železni drogovi so podpirali stene, da se ne bi podrle. To je bila kota 280 Nad Kokem, imenovana tudi Piciganišče/M. Cocco. Po zapisu na spletu naj bi bila eden zanimivejših delov »muzeja« in res naju je zaposlila bolj kot druge. Naj omenim še objekt 262, posebej zanimiva pa je bila razbitina oboka zaklonišča topniške enote pod poveljstvom poročnika Luxa iz 4. topniškega polka. Na prepolovljenem oboku so (bili) napisi Marinelle III., K.u.K. F.A.R.4 in Komdt.Oblt. Lux.

Kmalu zatem sva kljub rdečim in rumenim oznakam (ali pa ravno zaradi njih) nekoliko zatavala, a se srečno »rešila«, sledeč žičnati ograji posestva Kohišče. Po Tabaccovem zemljevidu 47 tam teče pot, označena kot STE (Sentiero delle Trincee Monte Ermada, trincea = strelski jarek). Dolgo sva hodila preveč v levo, ko je čez kakih 25 minut pri plinovodu rumena pot zavila levo v breg, pa sva se končno obrnila desno navzdol. Zaraščen kolovoz je bil »označen« z zračniki plinovoda in opozorilnimi tablicami z napisom Metanodotto (= plinovod). Spet sva bila na poti 3. Mimo preže na levi sva se v 5 minutah spustila na že znano križišče s potjo 3a in se povzpela levo. Ko sva na desni zagledala daljnovodni stolp in rdečo packo na skali, sva zavila tja. Spet so se pojavile rdeče in rumene oznake in že sva stala pred jamo z jeklenico ob vhodu. Jani je k sreči pravilno »prevedel« zapis na spletu oziroma uganil, da ob zelenem stebru javne razsvetljave v resnici pomeni pri zelenem stolpu električnega daljnovoda. Prišla sva h Karlovi in Citini jami/Grotte Karl e Zita (po nasledniku Franca Jožefa cesarju Karlu I. in njegovi ženi Citi Burbonsko-Parmski), imenovanima tudi Grotta del Pilone (= steber, nosilec) in Grotta della Gavetta (= menažka). Ob jeklenici sva se podala po stopnicah v Karlovo jamo (11). Po lestvi sva se spustila v nekakšno sobo in znotraj jame naletela na zidan objekt. Rov se je najprej spuščal v levo, nato se je strmo dvignil. Med vzponom po lestvi sva obtičala v ozkem prehodu, zato sva morala odložiti nahrbtnika. Izstopila sva na drugi strani, skozi vhod v Citino jamo (12). Pri vzponu iz nje je bil en klin že zelo razmajan. Skozi gozd sva sledila rumenim oznakam nazaj v Karlovo jamo, da sva pobrala nahrbtnika.

Najinega raziskovanja je bilo konec in odpravila sva se po že znani poti proti Cerovljam; do avta je bilo še kako uro hoda. Ves »podvig« je trajal debelih sedem ur (res hoje približno pol toliko – zaradi narave pohoda podatek ni zelo natančen). Bil je poučen, a če vas zgodovina tistih krajev zanima podrobneje, se morate pripraviti bolje kot midva, kar pa ne bo čisto lahko (ko bo pandemije konec, bodo najbrž spet na voljo vodeni ogledi).