Dolga pot na Kum

Ljubitelji Kuma in Kumljanskega hribovja ali kar »kumljanskega kraljestva« pravijo najvišjemu vrhu Posavskega hribovja (1220 m) tudi zasavski oziroma dolenjski Triglav. Nanj vodi več poti in štiri sva že preizkusila: iz Zagorja skozi Čebulovo dolino, iz Hrastnika, iz Zidanega Mosta skozi Škratovo dolino in iz Podkuma. Po skoraj osmih letih sva se 22. februarja spet odpravila nanj, tokrat po najdaljši poti, iz Radeč. Parkirala sva pri Mercatorju (V parku) med Titovo in Ulico Milana Majcna (S 46.066027, V 15.181557), blizu spomenika osamosvojitveni vojni z zanimivim napisom: Brusači, Ostrovrharji, domoljubi svobodoljubni, povezani, strpni Radečani, Slovenci, Evropejci / Občina Radeče.

S parkirišča sva odšla po mostu čez Sopoto (v njej je mrgolelo rib) mimo spomenika NOB, ki ga je zasnoval Jože Plečnik, plamenico in bronaste portrete je oblikoval kipar Vladimir Štoviček, napisi pa so odlomki iz Kajuhovih pesmi. Na Starograjski ulici ob živahni tržnici (bila je sobota) so naju ljudje, tudi mladina, prijazno pozdravljali, nekateri celo ogovorili. Nasproti cerkve sv. Petra sva se povzpela levo po stopnicah in po ozki strmi ulici do konca asfalta, nato po nekakšnem jarku. Kažipot za Stari grad in Kum ob njem je kazal navzgor. Strma stezica je postala skalnata. Cveteli so trobentice, jetrniki, blagodišeči telohi.

Mimo podrte klopce sva v dobrih 10 minutah prišla do razvalin Starega gradu na pobočju Vranskega hriba (579 m). Radeški grad so nad sotočjem Save in Sopote zgradili vitezi Ratschachi v 13. stoletju. V 15. stoletju je bil v bojih med Habsburžani in takratnimi zakupniki Celjskimi porušen, a pozneje obnovljen. Konec 18. stoletja je prišel v meščanske roke (zanimivost: v letih 1902‒1907 je bil lastnik ljubljanski župan Ivan Hribar). Še najbolje sta »ohranjena« vhodni stolp in del obzidja, preostali obrambni objekti in stanovanjski del pa so popolnoma porušeni. Na trati ob gradu sva si ogledala razlagalno tablo o njem in o rastlinstvu v občini Radeče. Okrog miz in klopi so cveteli mali zvončki.

Poleg znamenja nedaleč od gradu so naju pričakali kažipoti nazaj Radeče 10min, naprej Svinjski rt 30min, Nebeška gora 2h 30min, Kum 3h 30min. Pot je postala bolj strma in skalnata, ob njej je cvetelo resje in ptički so žvrgoleli na vsa pljuča. Pripeljala naju je na asfaltno cesto in ob njej do naslednjih hiš. Nekaj časa sva hodila po gozdni poti, nato spet po asfaltu. Usmerjali so naju markacije in pogosti kažipoti. V bregu nad rdečo hišo Prnovše 34, okrašeno z rogovjem, je stala podirajoča se domačija. Kmalu za kažipoti na ostrem desnem ovinku se je asfalt končal in po makadamski cesti sva nadaljevala nad omenjeno zapuščeno domačijo. Za ovinkom sva spet prišla med hiše, za Prnovšami 11 in toplarjem, kjer se je makadamska cesta prelevila v gozdno, pa ob pobočju, vijoličastem od resja, zakoračila med vinograde. Nekatere markacije so bile podčrtane z modro črto, znamenjem dvonamenske poti (planinske in kolesarske). Za vodnim zajetjem sva naletela na »pravopisno zanimiva« kažipota nazaj radeče, naprej kum.

Od vrha vzpona pri kapelici pod Svinjskim rtom čez 25 minut sva hodila bolj po ravnem. Na križišču pri kamnolomu sva zavila desno, še vedno po gozdni cesti. Pogled na skalnati Kopitnik so kazile žice, speljane iz doline, kjer sva videla Zidani Most z železniškim in cestnim križiščem ob sotočju Save in Savinje. Čez dobre četrt ure sva na Jelovem spet stopila na asfaltno cesto in pri kažipotih desno. Tablicam STKP (Slovenske turnokolesarske poti) so se pridružile kolesarske markacije: moder obroč, ki ga prebada bela črta. Za odcepom desno in običajnima kažipotoma nazaj Svinjski rt 15min, Radeče 45min in naprej Nebeška gora 1h 45min, Kum 2h 45min (desno nič) so na tleh ležali stari leseni kažipoti. Asfaltna cesta se je začela vzpenjati skozi listnati gozd in mimo velike poseke. Na tej poti je bilo kar preveč cest, zato sva, če se je le dalo, hodila po bankinah, ampak na tem odseku ne, ker so bile zametane z vejami. Ozka cesta je bila ponekod ograjena in kjer je bila ob njej še skalna stena, sem bila prav zadovoljna, da sva pešačila, saj si srečanja dveh vozil tam res nisem mogla predstavljati (v resnici je bilo komaj kaj prometa).

Za znamenjem na prevalu čez 20 minut sva se spustila, nato je šlo spet nekoliko navzgor čez poseko, zaraščeno z grmovjem. Iz gozda sva izstopila pri »najbolj zasedenem hotelu na Kumu«, namenjenem žuželkam. Prispela sva do Zavrat. Pod cesto se je podirala večja domačija. Po travniku so se »opotekali« električni drogovi, eden za silo podprt, eden že na tleh. Opazila sva, da pri nekaterih hišah zbirajo kapnico in imajo šterne. Na trati pod leseno lopo Športnega društva Jelovo so stala nogometna vrata. Zadaj v gozdu se je skrivala bivalna prikolica ali nekaj takega. Nad dolinico s hišami sva se spet povzpela v gozd. Pri ekološkem otoku se je desno odcepila makadamska cesta, ob njej pa naju je presenetila nepričakovano velika »sončna elektrarna«. Po 25 minutah neizrazitega vzpenjanja in spuščanja sva mimo vodnega zajetja prikorakala na križišče s smerokazi Kum, Dobovec in Čimerno levo, Čeč – Čimerno desno in planinskimi kažipoti; tisti za Kum je kazal desno.

Na desnem ovinku, ob katerem je bilo nekaj prostora za parkiranje, sva zapustila cesto, sledeč kažipotu levo. Od tam sva se vztrajno vzpenjala sprva po kolovozu, nato po stezi, obeh zasutih z listjem, mimo več kažipotov. Sčasoma je pobočje postalo tako strmo, da se je otreslo listja, strmino pa so nama pomagale premagovati tudi stopnice. Na vrhu vzpona sva zavila levo na kolovoz, ki naju je pripeljal iz gozda, nato pa levo čez travnik do kažipotov ob asfaltni cesti, ob kateri je stala preža. Nadaljevala sva po cesti navzgor. Pogled se nama je ustavil na Velikem Kozjem. Kmalu sva dosegla preval, nad katerim je stala hišica, in začela sva se spuščati. Takoj za ovinkom sva zagledala Kum, na desni pa Sv. Jurija v Gorah.

Po dobrih 20 minutah sva po prijetno travnati bankini prikorakala na Čimerno. Z leve sva videla prihajati čez travnike večjo skupino pohodnikov, morda po Martinčičevi poti, imenovani po delavcu, ki je več kot 30 let hodil po tej strmi poti na delo v papirnico Radeče. Ko sva vas s cerkvijo sv. Trojice pustila za seboj, sva se ustavila pri odcepu levo s ceste na kolovoz. Tam je stala tabla o Nebeški gori, najvišjem vrhu občine Radeče, z zemljevidom, poleg pa spet kažipoti. Na Kum se pride levo čez Nebeško goro (2 h) in desno po cesti (1 h 25 min.). Odšla sva po cesti (na Nebeški gori sva že bila). Pod njo je tekla Škratova dolina, ki sva jo prav tako že poznala. Dolgemu spustu je sledil krajši vzpon in čez 10 minut se nama je pri Kovačku (Čimerno 7, 800 m) z desne priključila pot skozi omenjeno dolino. Do tam nisva naletela na živo dušo, torej po »najini« poti tisti dan ni šel nihče.

Takoj za Kovačkom se je levo odcepila pot na Nebeško goro in ponovili so se vsi kažipoti (redkokatera pot je tako bogata z njimi). Vzpenjala sva se dalje po cesti mimo vodohrana in se na razcepu čez približno 10 minut pri smerokazih in kažipotih obrnila desno mimo oglasnega kozolčka, table o Krajinskem parku Kum, transformatorja in še enega hotela za žuželke. Pri Ključevici 1 nama je gospodar, ki je pestoval dva otroka (in še eden je za hišo, je kar ponosno povedal), takole opisal nadaljevanje poti: do vrha je še poldrugo uro, kmalu bo zmanjkalo asfalta, nato bo 10 minut zelo strmo, eno uro lepo in še 10 minut strmo. Pri znamenju in kažipotih na desnem ovinku sva zavila levo s ceste. Povzpela sva se po desni vlaki in na vrhu vzpona prečkala poseko. K sreči je tam delal traktorist, da naju je usmeril naravnost čez čistino v gozd na drugi strani (desna pot ni prava), saj ni bilo markacije.

Čez dobrih 20 minut sva zavila levo na gozdno cesto ter slabih 10 minut zatem prišla do kapelice. Lesena kažipota sta opozarjala na cerkev sv. Marije in mežnarijo na desni. Tudi ta kraj sva že poznala. Za kapelico pri TP Ključevica 2 kolesarji zavijejo levo, planinci pa desno. Mimo dveh počitniških hišic in navzgor po blatnem travniku, čez katerega ni bilo markacij, sva se držala razritega kolovoza, ki naju je pripeljal iz gozda. Od klopce s pogledom na Kum, prepoznaven po TV-oddajniku, sva se spustila mimo hiš in po četrt ure pri Ključevici 18 stopila na makadamsko cesto. Pri kapelici sv. Jošta (1017 m), obnovljeni leta 1994, sva zavila s ceste navzgor po skalnatem in blatnem kolovozu skozi gozd. Pod vrhom sva srečala veliko skupino, večinoma starejših žensk, med njimi pa je bil možakar, ki se je spravil na kolena, da bi fotografiral lep šopek zvončkov in telohov – prav prisrčno. Drugi je bil bolj »možat« in mi je zaupno povedal, da je čajček še, šnopca bo pa zmanjkalo. Ne vem, zakaj se je tako zakrohotal, ko me to ni nič »prizadelo«. V kakih 20 minutah sva dosegla cilj.

Kljub soboti in dokaj prijaznemu vremenu se na vrhu okrog cerkve sv. Neže z mogočnim dodatnim prosto stoječim zvonikom ni motalo toliko ljudi kot navadno. Razgledi niso bili posebno jasni, a videli so se bližnji posavski hribi in Kamniško-Savinjske Alpe v ozadju. V Planinskem domu na Kumu (1211 m, na stavbi 1219 m, na kolesarskem kažipotu 1208 m) sva se okrepčala in se vrnila v dolino po isti poti.

Čez uro in 10 minut sva se ustavila pri Sv. Trojici na Čimernem in si ogledala stensko sliko razpela ob vhodu, pred Jelovim čez tričetrt ure pa naju je radovednost gnala k hiški, o kateri sva zjutraj ugibala, da je bivalna prikolica. Na dnu razmeroma strmega travnika sva zagledala zarjavelo železje, najverjetneje ostanek vlečnice, in hiška je bila morda žičniška postaja. Na bližnji tablici ni nič (več) pisalo, zdelane klopi in mizica poleg pa so spominjale na boljše (smučarske, sankaške?) čase.

Na odcepu pri podrtih lesenih kažipotih čez 25 minut sva zavila levo po makadamski cesti, da bi si ogledala podružnično cerkev sv. Katarine na Jelovem. Do nje je bilo slabih 10 minut hoda. Stavba je zelo zanimiva in razgibana. Zvonik ima spodaj kvadraten tloris, ki v drugem nadstropju preide v osmerokotnik. Pravokotni ladji je prizidan prezbiterij. Prizidana je tudi zakristija. V cerkev se žal ni dalo niti pokukati. Na obrobi fasade sva lahko prebrala letnico 2005, na škarpi Rest. 2007. Jani je pozvonil za srečo.

Vrnila sva se na asfaltno cesto, mimo kamnoloma in pri kapelici čez četrt ure levo na Svinjski rt, saj je bilo do vrha samo 5 minut. Vzporedno s pobočjem sva prišla do lesene hiške z zunanjim kuriščem in napisom ZRS Radio klub S59 DGA Radeče v zatrepu. Kmalu za tablo Zveze za prosto letenje Slovenije – Kondorja Radeče – in tablo o Svinjskem rtu (490 m) se nama je odprl pogled na Radeče. V naslon razgledne klopce je bila vrezana štiriperesna deteljica, o kateri je na tabli pisalo, da pomeni vero, upanje, ljubezen in srečo pa tudi zemljo, zrak, ogenj in vodo, štiri vetrove in štiri značilnosti zemlje: stabilnost, celostnost, popolnost in enovitost. Ime vzpetine je nekoliko »problematično«, saj se celo na (isti) tabli imenuje enkrat Svinjski rt, drugič Svinjska rt. Po ljudskem izročilu ime izvira iz časov, ko so na prisojnih pobočjih hriba redili prašiče, druga razlaga pa je, da drugače naglašen »termin« (!) rt »praviloma predstavlja geografsko najbolj izpostavljen del«.

Po drugi strani hriba sva sestopila nazaj h kapelici in se v pol ure vrnila v Radeče. Pri hiši nad cerkvijo naju je ogovoril gospodar; izprašal naju je o poti in nama ponudil pijačo. Res so prijazni tile Radečani.