Soteska Kloma

Kljub hudim zaostankom vztrajno popisujem najina doživetja po vrsti, le tu in tam napravim kako izjemo, kakor sem jo pri Arihovi peči in Blegošu, ki sta bila na vrsti za nazadnje popisanim Kumom. Pot med krošnjami Pohorje dva dni pred njim pa pravzaprav niti ne šteje, saj se vnukinjama, ki sva ju peljala na Roglo, ni dalo niti do vrha z razglednim stolpom.

Najina naslednja izbira je bila soteska Kloma, za katero naju je spet navdušil Stanko Klinar. Ker je bila cesta nad Dovjim na več mestih zasnežena in poledenela, se nisva peljala čisto do Tromostovja ob sotočju Mlince in Žaklja, ampak sva parkirala ob enem križišču prej (okoli 1000 m), od koder je do Tromostovja le še 800 m. Ko sva pešačila po gozdni cesti, sva desno spodaj videla Mojstrano in Grančiše, v ozadju pa Triglav in Stenar s sosedi. Kmalu za nekdanjo leso in odmikališčem s trhlo klopco se nama je v daljavi pokazala Kepa. Pri Tromostovju (1065 m) čez četrt ure ni bilo nobenega avta.

Zavila sva levo k Žaklju. Ko sva ga prestopila, sta bili pred nama dve poti: desno markirana na Kepo, midva pa sva odšla po levi, ob strugi. Prečkala sva potok in tudi z druge strani sva še vedno videla pot na Kepo. Nisva pričakovala toliko snega, zato sva bila brez gamaš. Z leve so se izlivali v Žakelj pritoki ali pa je voda kar tako mezela vanj, zato je bil desni breg razmočen, čeprav tudi skalnat. Vrnila sva se na levega, kjer sva opazila razločno stezo. Ko je je zmanjkalo, sva se znašla sredi skal in podrtega kamenja, zato sva vodo znova prečkala. Po 20 minutah naju je presenetil most, ki ga nihče ne omenja (tudi Klinar in dovški župnik Juvan ne), pred njim in za njim pa sta bili na Žaklju pregradi. Poslej sva imela Žakelj na desni.

Dolina se je razširila, kakšna je pot, pa se zaradi snega ni videlo. K potoku je vodilo veliko živalskih sledov. Ko se je struga začela širiti, sva jo prečkala. Ponekod se nama je zdelo, da so kamni položeni vanjo prav zaradi prehoda. Po slabih 10 minutah, ko sva se približala sotočju dveh potokov, sva na neki skali zagledala rdečo črto, usmerjeno desno proti gozdu. Ne vem, ali je bil to njen namen, a v tisti smeri sva opazila nekakšno pot in se je oprijela. Tam nekje naj bi bil grob Franca Knafliča (spominska tabla je ob cesti pri Tromostovju), vendar ga nisva našla.

Po desni strugi sva kmalu zatem vstopila v sotesko (1100‒1200 m) z visokimi stenami, imenovano Kloma (nemško die Klamm = vintgar, tesen, soteska), in tam se je pot končala, desno, »nadstropje« više, pa sva zagledala drugo. Čez nekaj časa sva se znova spustila k strugi. Ko se je na nasprotnem, desnem bregu pokazalo več prostora za hojo, sva se prestavila tja. Čez 20 minut naju je na veliki skali, ki je zapirala strugo, pričakala vrv, pritrjena na kline, stopni klin pod njo pa je bil že zelo ukrivljen navzdol, tako da je bilo težko stati na njem. Kmalu zatem je sledil še en tak »raztežaj«. Zaradi mokrote je bilo vse precej spolzko. Kar nekajkrat sva se znašla v škripcih, kako naprej, na primer čez četrt ure, ko sva se povzpela desno ob veliki skali, levo pa je šumel slapič. Jani je po nesreči stopil v potok. Kljub mrzli vodi in snegu nama je bilo pošteno vroče. Po dobrih 10 minutah sva splezala po stopnih klinih še čez eno skalo. Če ne bi bilo varoval, bi bila na nekaterih mestih kaj tenko piskala.

Ko sva na desni zagledala nekakšno škarpo, sva zlezla na stezo nad njo. A »udobja« je bilo kmalu konec in pod nekim slapičem se nama je ustavilo, ker so bile stene prestrme in prespolzke, v strugi pa je bilo preveč vode. Nametala sva si skal (za to je šlo precej časa) in se povzpela na levi breg, kjer so bile v snegu luknje, ki sva jih uporabila kot stopnice. Po 25 minutah sva priplezala pod najvišji slap, kmalu zatem pa so nama desno od velike skale stopni klini pomagali doseči nekak grebenček. Desno od njega je po skalah drla voda, ob kateri sva se povzpela po naslednjih stopnih klinih. Meni se raziskovanje Klome ni zdelo ravno lahkotna dogodivščina, »na dveh ali treh skalcah nekoliko atletska«, kakor piše Klinar (ali kakor se je brez dvoma zdelo gamsu, katerega stopinjam sva sledila v snegu), vsekakor pa čudovita in zaradi različnih vodnih razmer gotovo vsakič nekoliko drugačna.

Po dobre četrt ure sva obstala pred naslednjo veliko skalo v strugi, a desno pod steno k sreči ugledala stezico, po kateri sva skalo obhodila in se čez 5 minut znašla na razcepu. Tam nekje Klinar in Juvan omenjata slabo brv (po Juvanu na 1160 m), vendar je nisva našla. Povzpela sva se po desnem kraku kakor gams pred nama in prej kot v 5 minutah dosegla bolj raven svet. »Najin« potok je šumel precej globoko spodaj, zgoraj v gozdu pa sva naletela na drugega. Steza je zavijala desno proti njemu. Kam naprej? Dokler sva plezala po Klomi, so nama varovala vsake toliko časa potrdila, da sva še na pravi poti, nad sotesko pa takih znamenj ni bilo. Potok sva prečkala v levo. Na drugi strani pod snegom ni bilo videti steze, a razmik med drevesi jo je dal slutiti. Po dobrih 5 minutah sva prispela na Vričev rovt (približno 1200 m) z betonskimi ostanki hleva, pod smrekama pa je ležal lesen steber kozolca.

Usmerila sva se v zgornji levi kot travnika, da bi poiskala nadaljevanje poti na naslednji rovt. Povzpela sva se skozi smrekov gozd in v dobrih 5 minutah prisopihala na strmi Orlov (Vorvóv) rovt (po Juvanu 1250 m), posejan z mladimi smrečicami. Tudi tam so samevali betonski in leseni ostanki objekta. Nad rovtom so se kazali Kurjeki, za hrbtom je izmed vrhov smrek kukal Stanič (1274 m, po zemljevidu z ledinskimi imeni Stanәč z naglašenim polglasnikom, torej »majhen stan«, stanìč, po Klinarju pa Stanč).

Vrnila sva se na Vričev rovt, kjer sva posedela pod smrekama in pomalicala. Nato sva odšla proti zahodu, ker sva na drugi strani potoka videla še en travnik. Upala sva, da je pravi in bo na zgornjem robu preval, čez katerega naj bi se prišlo po kolovozu v dolino Žaklja. Po mokrotnem svetu sva v dobrih 5 minutah stopila na spodnji konec strmega travnika. Tam je izpod snega kukal ostanek (bolj sled) temeljev majhne stavbe. Ko sva se med vzpenjanjem po travniku ozrla, sva zagledala pod Visokim Kurjekom Orlov rovt, Vričevega pa ne. V 10 minutah sva dosegla preval severno od Stan(i)ča. Na drugo stran prevala naj bi se spuščal kolovoz, po katerem so nekoč vozili seno v dolino, a tam je bilo vse zasneženo. Levo pa je tekla steza; zavila sva rahlo navzgor po njej, nato pa navzdol ob travniku pod prevalom. Na koncu travnika je steza zavila nazaj nanj. Očitno nisva našla poti v dolino, zato sva se bila prisiljena vrniti po Klomi, kar naju je nemalo skrbelo.

Sonce je grelo, tako da tudi lastnih stopinj marsikje nisva več našla, tako hitro so se razlezle. Nekatera mesta sva si k sreči zapomnila, ker sva se jih gor grede zaradi težav tako rekoč naučila na pamet. Slabe pol ure pod Vričevim rovtom sva naletela na star zarjavel klin, kakor bi ga bil kdo skoval doma. Sestop po soteski ni bil tako težak in naporen, kot sva se bala; do sotočja sva potrebovala eno uro, gor grede pa več kot poldrugo. Okolico sotočja sva si še enkrat temeljito ogledala in zazdelo se nama je, da vidiva, kje se k njemu izteče nekaj, kar bi lahko bilo tisti kolovoz, ki ga na prevalu nisva našla. Sklenila sva, da pojdeva v kopnem po njem navzgor, da ugotoviva, kje doseže preval.

K Tromostovju sva se vrnila po zgornji poti, ki teče mimo odcepa na Kepo in je udobnejša od jutranje ob strugi in po njej. V 10 minutah sva bila tam; še vedno ni bilo nobenega avta. Nad veliko skalo ob vodi sva opazila ograjo; tam je Erjavčev rovt ali planina Mlinca. Tiste četrt ure do križišča, kjer naju je čakal avto, sem se veselila živo rumenih cvetov lapuha in slikovitih »pajčolanov« navadnega srobota, ki so viseli z nekaterih dreves, da so bila podobna novoletnim jelkam.

Preden sva se vrnila v Ljubljano, sva se ustavila še na Dovjem. Najprej sva obiskala Jakoba Aljaža (1845‒1927). Na razgledišču ob cesti sva si ogledala tablo o Dovjem in Mojstrani ter tablo s fotografijo razgleda in imeni vrhov na njej. Nato sva se sprehodila do pokopališča pri cerkvi sv. Mihaela. Ob njej je Aljažev grob, na pokopališču pa počivajo še mnogi ljubitelji gora, med njimi alpinista Klement Jug (1898‒1924) in Zvone Kofler (1944‒1971) ter na novem delu profesorica angleščine in zaljubljenka v slovenske gore Fanny Susan Copeland (1872‒1970). Slednja je pred drugo svetovno vojno učila na ljubljanski filozofski fakulteti in po vojni se je vrnila k nam. V angleške časopise je pisala o lepotah naših gora, pod katerimi je želela biti tudi pokopana. Postala sva še pri nekaj nehribovskih spomenikih: zadnjem počivališču smučarskega skakalca Janeza Polde (1924‒1964), plošči v spomin graškemu vojaku, ki je 4. oktobra 1813 padel v bojih z Napoleonovo vojsko, ter spomenikih žrtvam obeh svetovnih vojn in grobišču borcev NOV pred cerkvijo. Našla sva tudi upodobitev legende o dovški cerkvi.

V Klomi sva bila prav na dan razglasitve epidemije v Sloveniji (12. marca 2020). Tam sva bila čisto sama in zato popolnoma na varnem. Posebnost tega »podviga« je bila, da so naju naslednji dan bolele ne noge, ampak roke. Ko sva ga opisala Marjani, se je takoj navdušila zanj. A preden jo popeljeva po Klomi, sva se odločila raziskati, kako se pride nazaj, ne da bi bilo treba sotesko ponoviti. Sicer na Klinarjeve besede veliko dam, ampak vsaj zame je bil to precej več kot »prijazen sprehod skozi mirno zakotje«.