Volovja reber

Zaradi prepovedi združevanja na javnih mestih sva 28. marca izbrala še en odmaknjen cilj, kjer nisva pričakovala gneče, Volovjo reber. To je sleme vzhodno od Ilirske Bistrice na jugozahodu Snežniške planote, ki ga domačini imenujejo Gure. Vleče se od Milanke na severozahodu do najvišje Velike Milanje na jugovzhodu. To ekološko pomembno območje je znano predvsem zaradi okoljevarstvenih polemik o gradnji vetrnih elektrarn.

Odpeljala sva se v Ilirsko Bistrico in v središču kraja pri kilometrski oznaki 0,0 zavila proti Sviščakom. Peljala sva se mimo odcepa desno proti Koči na Kozleku; tam sta parkirala dva avta in že pred tem na samotnih krajih tu in tam kateri. Mimo kamnoloma Gabrovec čez kakih 6 km sva prispela do odcepa levo tik pred kilometrsko oznako 11,0. Na spletu je najti fotografije, na katerih je na tamkajšnjem suhem drevesu kažipot, zdaj pa ga ni več. Je pa tabla Gure – Milanja z zemljevidom okolice in mimo nje sva se odpeljala k Trnovski bajti po 1,7 km deloma zasneženega, a spodobnega makadama. Na izhodišču (S 45.584923, V 14.319454) z obilico prostora za parkiranje sva bila sama. Lovska koča LD Trnovo je po novem živo zelena (na starih slikah je siva in zadnja stena je še taka). Pred njo stoji zaklenjen vodnjak. Za njo se mimo razpela nadaljuje gozdna cesta. Na škarpi piše 3. maj 1997 LD Trnovo.

Odpravila sva se nazaj po cesti, po kateri sva se pripeljala. Ob njej je bila na skali belo-modra markacija, zraven pa ostanek rdeče črte. S ceste sva zavila ostro desno po kolovozu v travnati breg. Kolovoz se je kmalu obrnil levo. Trava je bila popolnoma suha, nič še ni zelenelo. Zazdelo se nama je, da na vzpetini na levi vidiva možica, zato sva se po mehki suhi travi, po kateri so bile razmetane majhne skale, povzpela tja. Od možica na skalnatem temenu se je odprl pogled na skalno gmoto, imenovano Zob, in na Milanjo za njim, zaznala pa sva že tudi anteno na Volovji rebri v daljavi. Kolovoz se je nadaljeval rahlo navzdol mimo kala z zabetoniranim robom. Zdaj je bil Zob – mogočen razbrazdan kočnik – videti kot vrh hriba. Daleč na levi sva opazila dva modra kolesarska kažipota in enega rdečega planinskega. Zavila sva tja in kakih 20 minut od izhodišča ugotovila, da na 1042 m priteče iz doline še en travnat kolovoz (kolesarski kažipot Ilirska Bistrica 10,1 km, Pregarje 24,5 km), levo po njem je kazal planinski kažipot Velika Milanja 10min, desno pa drugi kolesarski (Sviščaki 14,4 km, Mašun 26,6 km).

Čeprav je bilo levo le 10 minut do Milanje, sva se vrnila na dotedanjo pot, ker sva si hotela ogledati Zob. Ko sva se mu približala, je bil še najbolj podoben ležeči trigrbi kameli. Kjer se je kolovoz spustil desno, se je levo k skalovju odcepila steza. V 10 minutah sva bila pri njem. Vsenaokrog so ležali odkrušeni kamni in skale, kot da kočnik ni najbolj trden. Od zadaj sva zlahka zlezla nanj in pokukala skozi majhno naravno okno.

Od Zoba sva se napotila proti Veliki Milanji. Med njo in Belimi ovcami na levi sva za silo  razločila tanko, visoko anteno na Volovji rebri. Kmalu je z leve pritekla pot od kažipotov. Čedalje več je bilo borovja. Prej kot v 10 minutah sva stopila na vrh Velike Milanje (1099 m). Na okrogel betonski steber z zdelano razgledno ploščo je bila pritrjena vpisna skrinjica. Pod košati bor za stebrom je vabila klopca. Razgled zaradi mrča ni bil posebno širen, vsekakor pa pomirjujoče valovit.

Od klopce sva se najprej kar na pogled spustila proti Belim ovcam in anteni, da bi ujela kolovoz, ki sva ga videla z vrha. Trobentice, pomladanski žafrani, beli žafrani ali nunke so komaj kukali iz dolge suhe trave. Ta je bila shojena, in to najbrž ne od ljudi – razrita kot od divjih prašičev. Pristala sva na kolovozu, ki ga je od travnikov ločil električni pastir. Rahlo sva se povzpela desno mimo dolgega betonskega korita, ki je tičalo pod drevjem. Kolovoz je tekel med ograjo na levi in borovim »drevoredom« na desni. Na rahlem desnem ovinku je bila ograja prekinjena in tja sva zavila, da bi spotoma »osvojila« še Bele ovce. Pobočje je bilo posejano s kravjaki. Z nekaj domišljije sva našla stezico naravnost navzgor mimo kolov in desk, mogoče ostankov preže. Strma pot je postala razločna in slabih 20 minut od vrha Velike Milanje sva stopila še na vrh Belih ovc (1029 m). Hrib se menda imenuje tako, ker je posejan z belimi skalami. Vrh je ozek skalnat grebenček. Z njega je lep pogled nazaj na Veliko Milanjo in naprej proti Milanki. Julijcev in Dolomitov v daljavi žal nisva videla.

 

Ker na drugo stran ni bilo videti poti, sva se vrnila na kolovoz. Začel se je rahlo spuščati med borovjem. Približala sva se anteni na Volovji rebri (975 m) in čez slabih 10 minut zavila desno k njej. »Antena« je v resnici 90 m visoka merilna postaja ali sonda, povezana z načrtovanimi vetrnimi elektrarnami.

Nadaljevala sva po kolovozu. Ograja na levi se je še kar vlekla. Ko sva opazila, da kolovoz zavija desno, proč od naslednjega hriba, sva se preselila na levo stran ograje, v kateri je bil prav tam presledek (kakih 100 m od antene). Na drugi strani so bile na nekaterih kamnih markacije – modre (kolesarske?) packe in puščice. Suha trava je bila posejana z žafrani in nunkami, kar sredi poti pa naju je presenetil vijolični cvet gorskega kosmatinca, ki je celo Janija spravil na kolena. Za nama je prihajal mlad par in zaklicala sem jima, naj pazita, da ne bosta pohodila rože. »A je kosmatinec?« me je prijetno presenetil fant. Preden sva se začela vzpenjati na Milanko, se je spet pojavila ograja, a je bil tudi v tej presledek. Že čez dobrih 5 minut sva stala na vrhu. Na pločevinasti stolpič (najbrž je mišljen kot posnetek Aljaževega stolpa), v katerem je vpisna knjiga, je nekdo z modro barvo napisal Milanka 948 m.

Vrnila sva se po poti vzpona, nato pa čez 25 minut za dolgim koritom zavila levo v breg in se kar za nosom še enkrat povzpela na Veliko Milanjo. Po dobrih 10 minutah grizenja kolen po »krpanki« iz različnih vrst suhe trave in snežnih zaplat sva dosegla vrh. Ko sva se spuščala proti Zobu, je nad njim jadral pisan »zmaj«.

Levo pod Zobom sva zagledala nekaj betonskega, zato sva sestopila tja pogledat, ali gre za »ostanek italijanskega vojaškega branika Ilirske Bistrice, ki je eden od celotne verige italijanske obrambne linije 'Alpski zid'«, kakor piše Miran Klavora na spletni strani PD Vrhnika. Našla sva bunker, na katerega stropu so že nastali majceni kapniki. Nadaljevala sva med drevjem po stezi ob jarku in ko sva stopila na plano, sva naletela na travnat kolovoz. Levo spodaj sva videla cesto, desno pred seboj pa grič z »buško« na vrhu. Kolovoz je zavil desno od njega, zato sva šla kar po travniku, prestopila jarek in drug kolovoz ter zagledala vhod v še en bunker. Z obokanimi hodniki in stopnicami je bil zanimivejši kot prvi. Ko sva ga zapuščala, sva se še zadnjič spogledala z Zobom. Zlezla sva na vrh griča in ugotovila, kaj je tista »buška«: skalnato teme, pod katerim se skriva bunker. To sprehajanje med vojaškimi objekti po Mrzlem dolu je trajalo vsega 20 minut. Posebno za drugi bunker priporočam svetilko.

Po drugi strani griča sva se v slabih 10 minutah spustila mimo bunkerjevega okna, jarka in kupov ruševin na prej opaženo cesto, po kateri se je vračalo v »civilizacijo« več avtomobilov, najbrž podobnih pohajkovalcev, kot sva bila midva. Mimo čedne Privat lastnine (brunarice) naju je prej kot v 10 minah pripeljala nazaj k Trnovski bajti. Če bi se torej peljali kakih 100 m naprej od nje in še kakih 100 m za brunarico zavili levo, bi se pripeljali do vojaških objektov.

V bunkerjih in na senčni strani hribov nama je bilo že hladno, a na soncu je bilo še vedno prijetno toplo; burje, o katere môči v teh krajih poročajo nekateri, pa k sreči ni bilo. Za nama je bil lep dan na prostranih kraških gmajnah in kucljih, kjer sva bila varna pred korono. Na tistih prostranstvih sva videla le nekaj ljudi in z nobenim se nisva zares srečala. Med vožnjo domov pa je bilo precej drugače: ob cestah so se vrstili parkirani avtomobili in sprehajalcev je bilo menda celo več kot v zdravih časih.