Bivak Pri Hanžku na Črni gori

Ko sva bila prejšnjikrat na Črni gori v grebenu med Vrati in Kotom, naju je malo jezilo, da nisva videla tamkajšnjega bivaka. Zaradi koronavirusne nadloge sva se spet spomnila nanj, saj naj bi bila v tisti samoti na varnem pred »kužnimi« srečanji. Spet sva se odpeljala na Kosmačev preval (S 46.436920, V 13.930920). Tam sta že parkirala osebni avto in cestarski tovornjak. Cestarja sta pobirala snežne kole, torej smo z zimo opravili (19. marca). Na Novakovem rovtu (nekateri ga enačijo s Kosmačevim prevalom, zasledila pa sem tudi ime Koncbahov rovt) čez cesto so trije nabiralci regrata prav tako napovedovali pomlad. Dan je bil res sončen in topel.

S parkirišča sva sledila kažipotu Črna Gora 1h 10min. Na trojnem razcepu sva že vedela, da morava po srednjem kolovozu. Cvetelo je obilo teloha. Pogrešala sva možice in kmalu se nama je zazdelo, da je posekanega več drevja kot nazadnje. Še večja sprememba se je pokazala po slabih 20 minutah: z leve je pritekel razrit prečni kolovoz, napravil ovinek in se nadaljeval navzgor proti desni. Šla sva za njim, a se je hitro končal (verjetno so ga napravili samo zaradi tamkajšnje poseke).

Naprej v smeri kolovoza ni bilo steze, se je pa videlo, da je tam nekdo hodil. Po kakih 50 m hoje rahlo navzdol vzporedno s pobočjem je od spodaj pritekla slabo opazna stezica in ob stiku z najino »potjo« je bila na drevesu rdeča črta, najverjetneje gozdarska. Jani se je nekoliko spustil po stezici in našel kupček kamnov; očitno sva prišla na pot, označeno z možici. Zavila sva navzgor po njej in poslej so naju res vodili možički, kakršnih sva se spominjala od prejšnjič. Vzpenjala sva se v ključih. Stezica je bila ponekod podprta s tankimi debli, torej očitno nadelana. Po četrt ure naju je pripeljala na uravnavo pod skalami, kjer sva prejšnjikrat srečala vodnika Luka. Na desni sva zagledala dva možica, morda celo izmed tistih, ki sva jih prejšnjikrat postavila midva, ne vedoč, da greva v napačno smer ‒ preveč in predaleč v desno. Z Lukom smo sicer zagrizli naravnost navzgor čez skale in kmalu ujeli stezo, a Janiju se je še vedno zdelo, da prava pot vodi nekoliko desno z uravnave.

V tisti smeri sva tokrat res ugledala dokaj razločno stezico, ki se je pred koncem skal obrnila proti njim. V listju so bili sledovi stopinj. Mimo mesta, kjer sva se prejšnjikrat napačno spustila desno (steza je bila ves čas sledljiva), sva zavila levo proti grebenu. Kakih 10 minut nad uravnavo pod skalami sva ga dosegla in pot se je zravnala. Tam sva si označila, kje morava nazaj grede dol, in nadaljevala proti desni. Zgoraj je bilo še nekaj zaplat snega. Nalašč sva hodila po njih, da bi nama stopinje nazaj grede kazale pot. Tudi sledove predhodnikov sva videla, a niso bili sveži. Ker sva na greben prišla bolj severovzhodno kot prvič, sva ves čas opazovala, ali bova tisto mesto – priključek z leve – prepoznala, pa ga nisva. Prvo, česar sem se spomnila od takrat, je bil pogled na vršiča Pri Turnih (1349 m) čez kakih 5 minut. Steza je postala popolnoma razločna. Vzpenjala se je v ključih in bila na več mestih nadelana, podprta. Na koncu vzpona sva po krajši uravnavi nadaljevala po grebenu navzgor in obšla vrh po desni strani. Po dolgem času naju je pozdravil možic, nekaj pa sva jih postavila tudi midva. Gaz se je obračala proti desnemu vrhu, z Lukom pa smo šli menda med vrhoma, torej premalo desno, zato bivaka nismo našli. Čez kakih 20 minut sva uzrla dimnik in že sva bila na cilju.

Bivak Pri Hanžku je na 1350 m, tako piše na žigu, torej pod vrhom Črne gore (po različnih virih 1378, 1382 ali 1387 m). Po vpisni knjigi sodeč obisk ni ravno velik; med vpisanimi sta bila neki hud ponavljavec in dovški župnik, od katerega sva izvedela že marsikaj o teh krajih. Termometra ob vhodu sta kazala 14 in 11 °C. Hiška je simpatična, a ne več v najboljšem stanju; vrata se stežka zapirajo, ker je odpovedal tečaj. Čeprav je majhna, sva v njej poleg pograda, zabojev in polic našla še marsikaj: gašperček, sveče, drva, žago, metlo, omelce, ogledalo, čelko, petrolejko, daljnogled. Na tleh je ležala velika penasta guma, gotovo namenjena za ležišče. Na lesenih opažih so bili številni odtisi žiga in napis BIVAK PRI HANŽKU z risbo polža. Notranjost in zunanjost so krasile nenavadno oblikovane korenine.

Notri je fotografiral in naju vpisal Jani, ker je imel rokavice (jaz sem se zaradi korone nehala dotikati stvari, tudi vpisnih knjig). Prepričana, da bova ves dan sama, naju je presenetil hud lajež. Za glasnim štirinožcem se je prikazal gorski reševalec iz Mojstrane, ki je učil reševalno psičko iskati pogrešane. Ni vedel, od kod ime bivaka. Zdelo se mu je, da ga je postavil upokojen nadzornik TNP iz Mojstrane. Menda TNP-jevci podirajo možice. Reševalec in njegova »sodelavka« sta se obnašala epidemiji primerno: nista se nama zelo približala in sta se kar hitro poslovila.

Izpod bivaka sva si privoščila čudovit razgled na Stenar, Križ, Razor, Dolkovo špico, Dovški križ, Škrnatarico, Kukovo špico, Vrtaško sleme, Vrtaški vrh in še kaj.

Vrnila sva se po poti vzpona. Sestopanje je bilo težje in včasih nevarno za zdrs, zato sva bila zelo previdna. Na uravnavi pod skalami sva si k sreči lahko pomagala s svojim možicem, da sva jo zapustila na pravem kraju. Kljub še nekaj najinim možicem sva za nekaj časa izgubila stezico, a eno uro pod bivakom srečno prispela k rdeči črti, do katere sva gor grede prišla z desne. Grebensko stezo pod tisto črto so na več mestih že zarasle smrečice. Ko je izginila pod suhim listjem, sva se spuščala dalje kar naravnost po grebenu. Po četrt ure sva prečkala razrit kolovoz, ki je tekel čez veliko poseko, po naslednjem s pogledom levo na Mežaklo, desno na Pokljuko pa sva se spustila do trojnega razcepa in v 10 minutah pristala na Kosmačevem prevalu.

Preden sva se odpeljala, sva šla še čez cesto na Novakov rovt pogledat, kje bi lahko bila pot na Polevec, o kateri sva brala pri Juvanu. Na rovtu je parkirala neka ženska in pred hiško brala. Zaradi korone se ji nisva približala, le od daleč sva vprašala, ali nama zna pomagati. Ko ni vedela niti imena rovta, sva spoznala, da spada med tiste, ki se meni nič, tebi nič vozijo po tujih travnikih. Zakoračila sva mimo hiške po kolovozu med gozdom in rovtom. Pri naslednji hiški z »gospodarskima poslopjema« je pisalo, da je pod videonadzorom (morda zato tam ni bilo nobenega motoriziranega obiskovalca). Kolovoz je tekel še mimo razvaline in vrstili so se vedno novi ograjeni travniki, iskane poti pa nisva našla. Kolikor naju poznam, bova še poskušala.