Ogledna tura za krožno pot skozi sotesko Kloma

Zadnjega aprila sva se namenila na Janče, ker smo bili zaradi koronavirusne epidemije še vedno zaprti v občine. Toda zvečer smo izvedeli, da je od polnoči »zapora« konec, zato sva se na hitro odločila za ugotavljanje, kako lahko peljeva Marjano po Klomi, ne da bi se bilo treba po soteski tudi vračati.

Začela sva enako kot prejšnjič, le da ni bilo več snega in so cveteli navadni slečniki, resje, navadne mastnice. Ko sva pri Tromostovju (1065 m) prečkala Žakelj, nisva nadaljevala ob njem, ampak po zgornji stezi mimo odcepa na Kepo. Pred sotočjem dobrih 20 minut od izhodišča se je povzpela levo v gozd peščena steza. Prvikrat zaradi snega nisva zares videla kolovoza, ki sva ga iskala, zato sva preverila, ali sva našla pravo pot. Steza se je kmalu staknila s kolovozom, najverjetneje s tistim, ki sva ga pod snegom slutila pozimi. Nadaljevala sva po njem navzgor. Zaljšali so ga navadni volčini in deveterolistne konopnice. Prečkala sva suh pritok Žaklja. Tam so cveteli navadni repuhi. Po kratkem strmem vzponu se je pot nekoliko položila. Vzpenjala sva se po južnem pobočju Staniča (po domače Stanča, 1274 m). Strmina se je spet povečala. Po Klinarju je bil to nekoč kolovoz za spravljanje sena iz rovtov v dolino. Pojavljale so se vedno nove rože – vijolice, podlesne vetrnice, mlečki, a nobenih ni bilo veliko, razen telohov, ki pa so že vsi odcveteli. Pobočje na levi je padalo skoraj navpično in pod kolovozom so ležali ostanki ograje (trhel les, žice, klini).

 

 

 

 

Ko sva prišla do (nekdanje) lese in razcepa za njo, sva jo ubrala po desnem kraku, saj sva domnevala, da ta vodi na preval severno od Staniča, levi pa proti Šiji. Tudi na naslednjem razcepu sva se držala desno, a sta se kraka hitro staknila. Tam so cvetele zajčje deteljice. Nedaleč nad leso (pol ure od sotočja) sva stopila na preval, kjer sva pozimi odnehala. Po njem so ležali papirnati robci. Nemarno. Zato pa je bil pogled na Kurjeke z Visokim Kurjekom na čelu toliko lepši. Ob robu gozda levo nad rovtom sva opazila stezico, ki je bila pozimi skrita pod snegom. Radovednost naju je po njej pripeljala do solnice. Iz suhe trave so kukali pomladanski jegliči, spomladanski svišči in zlatice.

Od solnice sva se spustila po rovtu. Ker ni bilo poti, sva po strmem pobočju vijugala v ključih po svojih potrebah in kadar sva se obrnila desno, sva imela pred seboj neizraziti gozdnati Stanič. Pristala sva pri domnevnih temeljih nekega objekta, nadaljevala po gozdu, čez suho strugo in potok ter v 20 minutah prišla na Vričev rovt (približno 1200 m). Mimo ostankov betonskega objekta in kozolca sva se povzpela v levi zgornji kot travnika, vstopila v gozd in po 5 minutah dosegla Orlóv rovt (1250 m). Preden sva stopila na plano, sva skrita opazovala čredo gamsov, ki so prečili pobočje od leve proti desni in se spotoma pasli. Ko so naju začutili, so se urno vrnili, od koder so prišli. Zmotila sva jih pri zajtrku ali pa na poti h kakemu potoku. Tudi na tem rovtu sva našla solnico, še ena pa je prazna ležala pod drevesom. Povzpela sva se do vršnega roba (pozimi se zaradi snega nisva), od koder sva uzrla Borovlje in pod njim prvi rovt. Po Orlovem so ležali kupi porezanih smrečic. Ali tako preprečujejo zaraščanje?

 

Nazaj grede sva se nekoliko zadržala na Vričevem rovtu, kjer sva opazovala srnjačka na paši. Še pred betonskimi ostanki sva postala pozorna na stezico v desno, ki je pri velikem drevesu prečkala potok (tudi te pozimi zaradi snega nisva videla). Bila je zelo razločna in ponekod celo utrjena. Na prvi rovt naju je pripeljala kakih 20 m nad omenjenimi temelji, kjer je cvetelo nekaj nunk (belih žafranov). Le kako se prebijejo skozi prst, ne da bi si umazale bele srajčke? V dobre četrt ure sva bila spet na prevalu. Spustila sva se na drugo stran, od koder sva prišla zjutraj, nato pa skrenila na prvo razločno stezo desno. Ta je kmalu zavila ostro levo, nazaj proti lesi. Na tem ovinku naj bi stal možic, pa ga ni bilo, zato sva ga postavila midva. Tam sva zapustila pot in zavila desno. Po plitvi grapici sva dosegla širok pas nanesenega peska, ga prečkala nekoliko v desno navzgor in na drugi strani naju je čakal možic. Skozi pas ruševja in resja sva dosegla skalnato grapo, nad katero je bilo treba po ozki in sila krušljivi peščeni stezici, kjer se ni bilo za kaj prijeti. Ob njej so cvetele alpske velese in trilistne vetrnice. V smrekovem gozdu sva si nato kar oddahnila, čeprav je bila potka tam strma in viseča.

Kakih 40 minut od prevala sva prispela na Šijo 2 (tako Stanko Klinar, na zemljevidu samo Šija, 1362 m), kjer sva zavila levo po grebenu proti Šiji 1 (razločna pot desno domnevno vodi čez Kurjeke na Kepo). Greben je krasilo resje. Del poti je bil zaradi podiranja peščene podlage podprt (tudi ponekod drugod sva opazila znake vzdrževanja, čeprav sva sicer ves čas hodila po nemarkiranih poteh). Od tam sva posebno lepo videla Kurjeke in Dovško Babo. Po svetlem gozdu sva prečila strmo pobočje in skozi drevje na levi opazila Borovlje. Do sedla Šija 1 (prav tako po Klinarju, 1349 m) med Borovljem in Planico (tudi Planičico, po domače Pvaničco) sva hodila slabe četrt ure. Tik preden sva sestopila nanj, sva šla mimo odcepa na Plani(či)co desno navzgor. Onkraj sedla se vzpne steza na Borovlje, desno navzdol pa na Vrse.

 

 

Začelo se je oblačiti; za popoldne je bil napovedan dež, zato sva sklenila ogledno turo končati. Le še to sva morala ugotoviti, kako se pride s Šije 1 na Vrse. Prejšnjikrat sva se namreč spustila po grapi, morala pa bi se bila bolj levo, po pobočju Borovlja, naju je poučil dovški župnik Juvan, ki sva ga takrat srečala. Ker sva mu verjela, sva vztrajala toliko časa, da sva našla pravo pot, sicer je najbrž spet ne bi bila. Nekoliko pod sedlom, med potjo na Borovlje na levi in grapo na desni, je še ena stezica, ki je komaj vredna imena. Po njej je treba napraviti osem korakov in sestopiti na pravo stezo. Potem ko sva prestopila grapico (v levo), se je gozd razredčil in ozka travnata stezica naju je po četrt ure privedla na Vrse (1184 m). Travnik okrog Karlove počitniške hiše je bil posejan z zlaticami in ranimi mošnjaki. Gospodar je bil doma in zapletli smo se v prijeten klepet. V varni razdalji seveda. V njegovo vpisno knjigo naju nisem vpisala; to sem med epidemijo opustila, saj se nerada dotikam stvari, ki so se jih dotikali neznanci. Nikoli ne veš ...

Vrse sva zapustila po potki mimo klopce navzdol skozi gozd. Okoli studenca in korita tik pred poseko je bilo vse rumeno kalužnic. O razritem in blatnem kolovozu, ki je kmalu zavil desno proti gozdni cesti, je Jani menil, da ni pravi, zato sva se od studenca spustila čez poseko, kjer pa poti sploh ni bilo. Na spletu je prebral, da je treba skozi praprot, in tako sva nadaljevala med kupi požete in že čisto posušene praproti. Zašla sva med mlade smrečice, kjer ni bilo ne duha ne sluha o kaki poti. Pri skupini dreves na manjši izboklini sva zavila desno navzdol, ker sva niže ugledala stezo. Zavila sva levo nanjo ter po četrt ure pri skali in možicu sestopila na gozdno cesto. To območje se imenuje Brinje. Tam bi za silo lahko parkiral en avto. Pogled na Dovje in Mojstrano, Grančiše in Julijce v ozadju je bil prava paša za oči. Zavila sva levo po cesti in čez 20 minut sva bila pri avtu.

Ker sva ugotovila, da se dá pohod z »uporabo« obeh Šij obogatiti z Borovljem in/ali Plani(či)co, je bilo dognanje o poti čez preval le informativno. Ampak zato nič manj zanimivo. »Samo za Luštreke,« bi se obregnil Janijev znanec Zvone. Prava reč.