»Enosmerna« Kloma

Potem ko sva raziskala sotesko Žaklja Klomo in njeno okolico, tudi dva bližnja hriba, je 8. maja prišel čas, da popeljeva v sotesko še Marjano. Dobili smo se na Dovjem pri Aljaževem hramu, kjer imajo posnetek Aljaževega stolpa in že utrujeno tablo s panoramsko sliko res lepe okolice, v bližini pa je tudi spomenik Jakobu Aljažu. Naprej smo se peljali z najinim avtom. Tudi tokrat smo parkirali eno križišče pred Tromostovjem, kjer je že stal en avto, pri Tromostovju pa jih je bilo še pet. A bili smo prepričani, da so pripeljali »osvajalce« Kepe in da bomo v Klomi sami.

 

Čez 25 minut smo pred sotočjem prečkali Mlinco in pod Staničem zavili desno v sotesko Žaklja. Voda je imela 7,8 °C, je izmerila Marjana. Strugo smo večkrat prestopili in napredovali po njej ali pa po levem ali desnem bregu, pač upoštevaje vodo in »pot«. Mnogih mest v Klomi sva se seveda spomnila, na primer velike skale, ki je zapirala strugo, nekaterih pa ne, zato smo ponekod na novo iskali prehode. Nekoliko dlje smo postali pri slapičih in največjem slapu. Po dobrih 50 minutah, tik pred koncem soteske, smo zagledali ostanek stare brvi, o kateri poročata Klinar in Juvan in jo je pozimi pokrival sneg, zato je nisva našla.

 

Po kratkem strmem vzponu se je svet zravnal in prečkali smo potok. Marjana si je natočila vode iz njega. Po suhem listju smo kar hitro pribredli na Vričev rovt, posejan z jegliči in svišči, ter se povzpeli skozi gozd nad njim. Na Orlovem rovtu smo tokrat ujeli gamse dobesedno za rep – le še zadnje tri v tropu. Nato smo se čez Vričev rovt odpravili na tretjega in po njem na preval pod Staničem. Na drugi strani smo se spustili po kolovozu in desno z njega ter pri najinem možicu zapustili pot in se povzpeli v desno po grapici. »Sprehod« po rovtih in do prevala nam je vzel slabe pol ure. 

 

 

 

 

 

 

Čez kočljivo peščeno grapo in Šijo 2 smo v slabih 40 minutah prispeli do Šije 1, kjer smo se med Planico in Borovljem odločili za slednje. Med vzpenjanjem nanj smo Planico videli le skozi drevje. Ko smo dosegli greben, smo zavili desno po njem in v pol ure stopili na vrh Borovlja. Odpočili smo se in uživali v razgledih. Najbolj brhka je bila Dovška Baba, ampak vedno sem posebno vesela, če vidim Triglav, pa četudi ne v najlepši podobi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Borovlje smo zapustili po drugi strani, proti rovtu Vrse, od koder sva se povzpela na Borovlje sama. Tokrat smo našli še drevo z »okvirom«, skozi katerega (se) planinci menda radi fotografirajo. Prvič ga nisva našla, ker sva se vzpenjala ne po grebenu, ampak po grapi levo od njega. Po pol ure smo prišli do kažipota nazaj Do križa 30.min, kjer sva prvič gor grede zavila premalo levo (v grapo namesto na greben). Čez Vrse, mimo studenca in po gozdni cesti, ob kateri so cvetele rdeče relike, smo se prej kot v tričetrt ure vrnili k avtu.

 

Tokrat sem kratka, ker sem vse to že podrobneje opisala ob prejšnjih priložnostih (vse tri povezave so v uvodnem odstavku). Zlasti po Klomi smo bili veliko hitrejši (0.55) kot midva pozimi v snegu (1.35) – predvsem zaradi boljših razmer, malo tudi zato, ker sva pot že poznala, nekaj pa še po zaslugi Marjane, ki je pri plezanju spretnejša od naju.