Tosc (2275 m)

Na tej razgledni gori nad zatrepom doline Voje in Vodnikovim domom sva že bila pred štirinajstimi leti. Spominjam se je predvsem po razkošju cvetja ob poti, od kod sva se podala nanjo, pa sem morala že pogledati v zapiske: z Rudnega polja. Ime (tudi različica Tošc) naj bi izviralo iz prvotnega Tolstec, tako kot pri Tošču.

  

 

Tokrat sva se zapeljala skoraj do Uskovnice. Še nikoli nisem videla toliko cvetočih nagnojev kot med vožnjo na Pokljuko. Na Rudnem polju se je takoj za biatlonskim stadionom končal asfalt. Na stebričku je pisalo, da je naprej do planine Konjščice še 2 km, za kažipot Uskovnica pa nama ni bilo čisto jasno, ali kaže naprej po cesti, po kateri sva se pripeljala, ali po slabši, ki se je odcepila levo navzdol (niže ob njej je pisalo Uskovnica pešpot). Ostala sva na prvi, kar sva ob nenadnem pogledu na goseničarja sredi nje že skoraj obžalovala, pa je bil gozdar prijazen in ga je brž umaknil. Na križišču kaka 2 km od konca asfalta sta se smeri Konjščica (desno) in Uskovnica (levo; tja še Planina na Šeh) ločili. Čez približno 1 km, kjer je z leve pritekla omenjena pešpot, sva pri nekakšni garaži zavila desno, enako na še enem dobro označenem križišču. Na naslednjem sva parkirala. Imenuje se Razpotje, po domače Raspotje (1215 m; S 46.326870, V 13.910515). Ob cesti proti Uskovnici so bili znak za prepoved prometa z dopolnilno tablo Dovoljeno za lastnike zemljišč (verjetno kak lastnik je ročno poudaril lastnike!!), smerna tablica Koča na Uskovnici s puščico, usmerjeno po cesti navzdol, in ročnim pripisom 15 min. ter modra kažipota Slovenske turnokolesarske poti (STKP) v obe smeri, na lesenem stebričku nasproti pa še tablica Uskovnica z ročnim pripisom 5 min (prejšnji podatek je bil počečkan).

 

S parkirišča sva se spustila proti Uskovnici po markirani ograjeni gozdni cesti z betoniranim klancem. Po prav tako betoniranem mostu sva prečkala suho grapo. Videla sva helikopter, pod katerim je na vrvi visel tovor, najbrž za kako planinsko kočo, in čez čas se je vračal s prazno vrvjo. Zelenje ob cesti so poživljali cvetovi krvomočnic in orlic. Že v dobrih 5 minutah sva bila pri kapelici na Uskovnici, kjer je prevladovala rumena barva travniških kozjih brad, zlatic in pogačic. Ob vodnem koritu z belo-rumeno markacijo je bila cela zbirka kažipotov, tudi za Tosc. Ker sva se odločila za pot čez planino Spodnji Tosc, sva zaradi starejših zemljevidov in Hribi.net pričakovala zahtevno označeno pot, po novejših in novem vodniku pa je lahka.

 

Po pisanem travniku, mimo hiš, ograde s konji in cvetočega nagnoja naju je kolovoz kmalu pripeljal v senčen smrekov gozd. Onstran njega sva prispela do hiše in kažipota desno Vodnikov dom Triglav. Sledila sva mu in mimo še enega kažipota naprej Smer ‒ Triglav znova prišla v gozd, tokrat mešanega. Markacij je bilo komaj kaj. Na nekaterih štorih so ležali posamezni kamni – možici? Od strmega traktorskega kolovoza se je po slabih 20 minutah desno odcepila neoznačena steza. Nad odcepom naju je presenetil avto, ki se je pripeljal navzdol po komaj voznem kolovozu. Ko sva se umaknila, je voznik odprl okno in se zahvalil. Na moje začudenje, kako si upa voziti po takem, je zamahnil z roko in pripisal »zasluge« avtomobilu. Na razcepu pri kamniti škarpi brž zatem so kažipoti Velo polje, Tosc in Vodnikov dom Triglav kazali levo, desna pot pa je peljala k Nevenkini koči (do nje sva nekoč že prišla). Pod njo sva videla streho – morda je k tej hiški vodil prejšnji odcep.

Kolovoz je torej zavil levo in naju mimo majhne brunarice, krite s salonitkami, prej kot v 5 minutah, kmalu za kažipotom Vodnikov dom Velo polje, pripeljal k ograjeni počitniški hišici. Nekoliko naprej v desno je stala še ena hiška. Gospodar je prišel poklepetat z nama; pogledat sta naju prišli tudi žena in že precej betežna trinajstletna psička. Izvedela sva, da je hiška pod Nevenkino kočo njena drvarnica. Gospodar je povedal, da je pot, na katero sva se podala, uradno zaprta, a se da neprehodni del obhoditi. Na Uskovnici nisva opazila nobenega opozorila, vendar naju po zagotovilu, da je na voljo varen »obvoz«, ni skrbelo (na spletni strani PZS zdaj berem: »31. 7. 2020 /midva sva bila tam 12. junija/ pot je zaradi erozije in podora do nadaljnjega ZAPRTA.«). Sogovornik je bil posebno navdušen nad avriklji ob tej poti. Posvaril naju je pred sicer kratkim, a nevarnim meliščem. Če se bova vračala po isti poti, naju je povabil na čaj. Peljal naju je čez svojo posest na drugo stran, da nama ni bilo treba naokrog ob ograji.

 

Nad počitniško hišico sva nadaljevala po občasno strmi ozki zemljato-skalnati stezici, ki je rezala skoraj prepadno pobočje. Kjer se je skrivala v podrasti, sva morala paziti, da nisva stopila mimo. Levo spodaj sva slišala šum Mostnice. Čez 20 minut se je pred izvirom, ki mu je bil »priložen« kozarec, ostro desno nazaj odcepila steza; šla sva pogledat, ali vodi k lovski koči nad Pšincem (okrog 1520 m). V slabih 10 minutah sva res prišla do nje. Bila je v klavrnem stanju in tudi deske, ki so jih morda pripeljali tja za kako popravilo, so bile že stare. Zraven nje je ležal snežni plug. Tja je z druge strani pripeljala zelo slaba gozdna cesta, ki se je nadaljevala še naprej v breg.

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se k izviru in nadaljevala po markirani poti. Steza po smrekovem gozdu je bila sicer mehka, posuta z iglicami, a tudi s češarki, ki jih je bilo toliko, da so bili dobesedno v spotiko. Skalo z napisom Čuvaj naravo je že skoraj prerasel mah. Nekaj časa sva hodila bolj po ravnem, včasih celo kak korak navzdol. Po gozdu je ležalo čedalje več skal in požaganih dreves, tudi debelih, ravnih smrek, ki pa so že propadale. Desno zgoraj so se skozi drevje že videle skale – Čipr(i)je. Cvetel je planinski srobot. Tako rekoč navpično pobočje soteske Mostnice levo pod potjo je morda res neprijetno za vrtoglave, zato naju je po slabe četrt ure pričakala jeklenica. Kakih 5 minut pozneje sva se znašla na razcepu: ena steza je tekla desno strmo gor, druga levo rahlo dol. Nadaljevala sva po levi. Nad drevjem prijetno senčnatega listnatega gozda sva zagledala Tosc, Veliki Draški vrh in »zobato« Ablanco.

Pri razcepu čez slabih 10 minut naju je petjezična opozorilna tablica PZS o začasni zaprtosti odvrnila od običajne poti in preusmerila desno nad njo. Začasnost je bila videti že kar dolga, saj je bila zaprta pot že precej zaraščena, »obvoznica« pa je bila tudi nadelana. Nekje se je za kratek čas razcepila in sva se morala sama odločiti, katera različica nama je manj zoprna. Izbrala sva tisto pod skalami. Ob njej so cveteli ranjaki, orlice, zlatice, trilistne vetrnice, špajke. Po slabih 10 minutah je bilo »obvoza« konec in nedaleč od opozorilne tablice je bila na skali ob levem okljuku čez grapo spet komaj še vidna markacija. Mešani gozd se je tu in tam prekinil oziroma odprl na levo stran. Na takih krajih je bilo bolj svetlo in je raslo več rož, tudi gozdne krvomočnice in alpski kosmatinci, avriklji pa so žal že odcveteli. Videla sva še več otovorjenih helikopterjev; najbrž so odpirali koče. Pojavile so se še nove rože: lan, marjetice, alpske mastnice, mlečki, smrdljivke.

 

Čez 10 minut sva zapustila gozd; pot se je nadaljevala med ruševjem in drugim grmovjem. Kmalu zatem sva prestopila grapo, na razdrtih mestih po hlodih. Zaradi podrtega drevja je nastalo nekaj »ožin«. Čez četrt ure se je začel zahtevni del poti. Pričakovala sva melišče, pa je bilo skalovje, ki se je krušilo, in drobir na skalah je sitna reč, saj nenehno grozi zdrs. Hlodi in deske so nama pomagali premostiti marsikatero težavo, vendar sva morala biti ves čas na preži. Na ovinku se je steza spustila, zato je še bolj drčalo. A drsalnic še ni bilo konec, še ena »runda« naju je čakala, spust čez naslednjo grapo, toda po 15 minutah, ko je je bilo konec, sva sklenila, da ni bilo prehudo.

 

 

 

 

 

 

Ko sva skale in grušč pustila za seboj, sva med grmovjem, potočnimi sretenami, spominčicami, pogačicami, rožnimi koreni in še ne razcvetenimi čmerikami v 5 minutah prispela na opuščeno planino Spodnji Tosc, polno ruševja, skal in lukenj, v katerih so najbrž domovali svizci. Preiskovala sva jo skoraj pol ure, pa nisva našla (ostankov) objektov. Rumeno milje je ponekod raslo po travi, ne po skalah, kakor sem vajena. Zaradi ruševja sva se kar težko prebila nazaj na označeno pot. Visoko gori v ključih sva opazila človeka in psa, ki sta naju očitno prehitela, medtem ko sva raziskovala planino. Pot po precej kraškem svetu so nama popestrili alpske mastnice, navadni slečniki, avriklji, resje, posebno veliko kosmatincev in rožnih korenov, gole vrbe. Srečala sva mlad par, ki je bil na Vernarju, ampak nista zmogla čisto do vrha.

 

Dobre pol ure nad spodnjo planino sva na planini Zgornji Tosc dosegla prečno označeno pot z Rudnega polja čez Konjščico na Triglav ‒ levo proti Očaku, desno proti Studorskemu prevalu. Tam so cvetele prav neverjetne množine pogačic. Zavila sva desno ter se po nekaj korakih ustavila pri skali z napisom Tosc in puščico levo navzgor. Na klopci sta malicala planinca s psom in tudi midva sva si privoščila prigrizek v ruševju nad odcepom. Nato sva se podala po neoznačeni stezi proti vrhu. Vzpenjala se je med vretenčastimi ušivci, spomladanskimi in posamičnimi clusijevimi svišči, avriklji, resjem. Po 40 minutah se je pokazalo, da tisto, kar sva dotlej mislila, da je vrh, še ni bil. Odpirali so se čedalje lepši razgledi in čez 20 minut sva zagledala Triglav. Kmalu zatem sva dosegla planotasti Mali Tosc (tako Hribi.net), kjer je med zaplatami snega cvetelo nekaj alpskih zvončkov. Šele čez slabe četrt ure sva res stala pod vrhom Tosca. Dolga je ta pot, to je potrjeval tudi pogled nazaj. Na desni so se vrstili Veliki in Mali Draški vrh ter Viševnik, Ablanco sva gledala že zviška.

 

 

 

 

Zadnji del vzpona je potekal po dokaj skalnatem pobočju, na vrhu z žigom čez dobrih 5 minut pa naju je pričakala malodane angleška travica, posejana z nekaj manjšimi skalami. Pogled na Triglav je bil prelep in tudi sicer se Tosc lahko pobaha z razgledom: na zahodu se dvigajo Debeli vrh, Mišeljski konec, Mišelj vrh, Kanjavec, Šmarjetna glava, pod njimi Velo polje; na severozahodu Triglav, zadaj Jalovec in Mangart; na severu Rž in Rjavina; na severovzhodu Krma in vrhovi nad njo, zadaj avstrijske gore; na vzhodu Veliki in Mali Draški vrh, Viševnik; na jugozahodu Krsteniški, Jezerski in Prevalski Stog, Ogradi, v daljavi menda celo Krn.

 

Vrh sva zapustila po poti vzpona. Iz ptičje perspektive sva lepo videla Voje in ostanke temeljev objektov na Zgornjem Toscu, niže Savsko dolino z Bohinjskim jezerom in v ozadju Spodnje Bohinjske gore z oblačnim diademom. Na prečno triglavsko pot čez 55 minut sva zavila levo, proti Studorskemu prevalu. Steza je kmalu postala koreninasta in skalnata, da je bilo treba včasih kar malo poplezati. Proti dolini je bila na več mestih »obrobljena« s hlodi, pritrjenimi z železnimi objemkami ali klini. V slabih 40 minutah sva po zadnjem vzponu, ki sva ga deloma premagala po nadelanih stopnicah, mimo majhnega izvira prisopihala na Studorski preval (1892 m) med Velikim Draškim vrhom in Ablanco. Eden izmed kažipotov je napovedoval še poldrugo uro do Rudnega polja. V tisto smer se je spuščala peščena steza, utrjena s hlodi in stopnicami; pri hlodih pogosto nisem vedela, po kateri strani naj sestopam – povsod je drčalo. Čeprav sem skrbno gledala pod noge, nisem mogla prezreti številnih wulfenovih jegličev, žal že malo slabih.

 

 

 

 

Sestopala sva proti ravnici Jezerce, nad katero sta se obakraj Srenjskega prevala dvigala Mali Draški vrh in Viševnik. Ustavila sva se pri potočku (že od daleč so ga naznanjale kalužnice in spominčice, včasih smo jim rekli potočnice) in si natočila vode, kmalu zatem pa je poniknila. Na oddaljeni strmini sva opazila gamsa in slišala sva žvižgati svizca. V slabe pol ure sva bila pri kažipotih na Jezercu (tudi Na jezercu, 1720 m), kjer sva zavila desno, proti Rudnemu polju. Na naslednjem razcepu (1684 m) so bili časi na kažipotih, čeprav le dobrih 5 minut oddaljenih od prejšnjih, kar za četrt in celo pol ure daljši. Čeprav se gre na Uskovnico desno, je Jani menil, da morava levo, še vedno proti Rudnemu polju. Spodaj se je pokazala planina Konjščica. Pot je bila zelo skalnata, posebno za že utrujene noge, zato je prijalo malo posedeti na klopci pod stopnicami, spet z razgledom na Konjščico.

 

Čez 10 minut sva se znašla pod slikovito steno Sive police. Številne stopnice, nekatere prav domiselno prilagojene oblikam skal in korenin, so nama bile v precejšnjo pomoč, le pesek na njih je bil nevaren za zdrs. Prehitel naju je mladenič in veselo vzkliknil: »Uh, končno ljudje!« Konjščica je bila zdaj globoko pod nama. Po 20 minutah naju je doletelo še nekaj nepričakovanih strmih vzponov. Rož ni bilo kaj prida, izjeme so bile marjetice, dvocvetne vijolice in trilistne vetrnice. Na leseni tablici čez četrt ure je pisalo Konjščica in tam je bil odcep desno navzdol proti planini.

 

Jani je še kar vztrajal v levo (naprej). Steza se je razširila in vsakih nekaj metrov je bila na njej lesena stopnica. Po 20 minutah sva sestopila na gozdno cesto (1460 m), kjer sta stala kažipot nazaj Studorski preval 1h 30min, Vodnikov dom 3h, Triglav 6h in trhel stebriček TNP z naravovarstvenimi prepovedmi. Cesta v desno ni bila označena, v levo pa je vodila k vojašnici (kažipot Vojašnica, tablica Parkirišče). Jani je šele tam spoznal, da je pomešal križišča. Ni nama preostalo drugega kot zaviti levo. Na križišču čez dobrih 5 minut (1420 m) so bili le kažipoti nazaj in levo, desno pa spet nič. Kljub temu sva zavila desno, saj leva smer ni bila prava. Tako sva v četrt ure prišla mimo smučišča Viševnik na glavno cesto, kar je bilo popolnoma nepotrebno podaljšanje poti. Prehodila sva, kar sva zjutraj že prevozila: cesto mimo stadiona. Čez slabe četrt ure sva na razcepu zavila levo na pešpot. Na travniku ob njej so trije »ljubitelji narave« trgali pogačice. Mimo zapornice, energijskih točk, še ene lese in garaže sva v 25 minutah prispela k avtu.

 

Za vrnitev sva potrebovala debele štiri ure, torej kako uro »preveč« (za vzpon 4.20). »Daljšnica« je nastala, ker je Jani na zemljevidu spregledal pravo križišče, a ker sama za orientacijo in zemljevide sploh nimam smisla, se nisem pritoževala, sploh ne na tak lep dan.

Tolsta Košuta z romantičnim dodatkom

Konec lanskega leta naju je Janijev bratranec Tomaž presenetil z razkritjem, da bi rad dokončal SPP. Sploh nisva vedela, da hodi v hribe! Domenili smo se, da pojdemo kdaj tudi skupaj. Tako smo se 2. junija odpravili na Tolsto Košuto. Z Janijem sva tam že bila (takrat še na Mali Košuti in Plešivcu) in sva upala, da bo všeč tudi Tomažu. Skozi Tržič in Dovžanovo sotesko smo se zapeljali do Jelendola, od tam pa v Medvodje, kjer smo zavili levo na gozdno cesto in na križišču pri Košutniku desno. Parkirali smo pri majhnem kamnolomu na kraju, imenovanem Pod Krnico (1250 m).

 

S parkirišča smo se odpravili dalje po cesti mimo skale z napisom Košut. turn, markacijo in puščico naprej. Od ceste se je že po nekaj metrih odcepil kolovoz levo navzgor v gozd; na oguljeni smerni tablici je pisalo Dolga njiva 20min in Košutnikov turn 2h. Potem ko smo prestopili potoček, ki je tekel čez kolovoz, smo se povzpeli po lesenih stopnicah na blatno stezo, označeno s kažipotom Pastirska pot Dolga njiva. Bilo je očitno, da se vzdrževalci poti trudijo zoper blato, čisto ukrotiti pa ga ne morejo. Razveselila me je prikupna naravna »ikebana«: smrečica, rastoča v votlem panju. Po mostičku smo prestopili potok in se potopili v teman smrekov gozd. Čez četrt ure sta z desne od spodaj pritekla dva kolovoza in se križala. Po levem kraku smo se povzpeli do naslednjega križišča, s katerega smo na levi zagledali lično lovsko hišico, desno je tekla gozdna cesta (smerna tablica Brsnina Jezersko), mi pa smo jo ubrali naravnost naprej čez strugo.

Dobrih 5 minut nad križiščem kolovozov smo prispeli na planino Spodnja Dolga njiva (okrog 1400 m). Pri lesi sta nas pozdravila običajni napis Zapiraj ogrado! Krave! in nekoliko neobičajna moderna lutkasta frajla v hribovski opravi s slovensko-angleško-nemškim opozorilom Dragi pohodnik, od tu naprej greš lahko samo s primerno gorniško opremo. Pa še ena tabla nas je čakala: Spoštovani gostje planine Dolga njiva! Tudi krave smo mame in se bojimo za svoje teličke, ker jih imamo rade zato ne hodite med nami še posebno ne s psi, ker nas spominjajo na volka in smo lahko agresivne! Lep planinski pozdrav Mmuuuu. Pojavile so se mejne markacije. Mimo smerne tablice nazaj Medvodje Brsnina in kažipotov levo Košutnikov turn 1h 30min, Tegoška planina 1h 30min, Planina Pungrat 2h, Dom na Kofcah 3h 30min, naravnost Zgornja Dolga njiva 30min, Košutnikov turn 1h 45min, Sedlo Potok 2h 30min smo prikoračili do stavb in ograd na planini. Na travnikih so cvetele nokote, grebenuše in druge rože, više tudi spomladanski in clusijevi svišči.

 

Nad malim planinskim naseljem smo se povzpeli v breg in še za nekaj časa v gozd. Brnele so žage, ker so krčili ruševje, po planini so vozili avtomobili, na več mestih je bilo slišati ropot orodja in glasove ljudi. Na Zgornji Dolgi njivi smo mimo kažipota na 1580 m desno Sedlo Potok 2h ob skali z napisom Košut. turn in puščico naprej po dobrih 40 minutah prišli do »neuradnega« lesenega kažipota levo Tolsta Košuta. Tam smo zapustili kolovoz.

 

Čez travnike smo se po nemarkirani stezi napotili navzgor proti mejnemu grebenu od Košutnikovega turna/Koschutnikturm prek Gamsovk/Freibachwand in Obličev/Dobrowaspitzen do Tolste Košute/Dicke ali Breite Koschuta. Sredi pobočja so stale kovinske stopnice neznanega namena, s katerih je bil lep pogled navzdol, naravnost na Plešivec. Više smo se pretikali med ruševjem. Kjer je grmovje odstopilo več prostora travi, so cveteli spomladanski in clusijevi svišči, dlakavi oklepi, alpske velese, navadni slečniki, zlatice, modre grebenuše, alpske mastnice, marjetice. Po dobre četrt ure smo čez pašniško ograjo zagledali skalnato-gruščnate Meli. Naprej smo se vzpenjali ob ograji in se veselili čedalje večje cvetlične ponudbe: ranjakov, pogačic, špajk, avrikljev, wulfenovih jegličev, dišečih volčinov, trilistnih vetrnic, pirenejskih kamnokrasov. Kar nekaj časa smo po ostrem grušču med suho travo v ključih premagovali strmo pobočje. Sicer neoznačena steza je bila dovolj razločna. Hodili smo po slovensko-avstrijski meji, zato smo naleteli tudi na mejne kamne. Čez 55 minut smo stopili na vrh, ki ‒ čeprav pot ni označena ‒ premore vpisno skrinjico in žig (na njem in novem zemljevidu Karavanke 2055 m, po starem 2057).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Razgled je bil širen: na zahodu je najbolj izstopal Košutnikov turn, na severu smo prepoznali Setiče/Freiberg in Obir, daleč na jugovzhodu so se vrstile Kamniško-Savinjske Alpe od Strelovca do Krvavca. Z glavnega vrha smo se podali še na zahodnega, nižjega, do katerega je le četrt ure. Med njima smo se ustavili pri naravnem oknu s pogledom na dolino pod Setičami. Ko smo se vračali na glavnega, nam je pripravil prijetno presenečenje par belk; čeprav so te ptice zelo plahe, smo ju lahko kar dolgo opazovali. V zavetju pod vrhom so sedeli trije planinci s psom, saj je zgoraj mrzlo pihalo.

 

 

 

 

Tolsto Košuto smo zapustili sprva po poti vzpona. Navzdol je bila nekoliko nevarna za zdrs. Pri ograji čez 25 minut pa se nismo spustili desno, od koder smo prišli gor, temveč smo nadaljevali po robu ob njej. Preplezali smo jo (pri lesi je bila podrta), kmalu zagledali mejni kamen XXIV/30 in po četrt ure prišli do zarjavelih smernih tablic nazaj Tolsta Košuta (nemarkirana pot) in naprej Planina Dolga njiva 30 min ter rumenih avstrijskih planinskih kažipotov. To je bilo Orlovsko sedlo/Adlersattel ‒ tako v vodnikih (1680 m), na tablici pa Orlovo (1672 m). Ker sva tam že bila, je Jani ugotovil, da so kažipoti zdaj obrnjeni narobe (desna slika; na levi iz leta 2011 prav). Dvojezična tablica nas je opozarjala: Zavetje gamsov – popotniki zadržite se mirno! Prestopili smo ograjo in se spustili proti Mali Košuti. Na desnem ovinku se je stezica pognala navzgor med ruševje, travnat kolovoz pa je zavil desno navzdol. Po njem smo sestopali ob ograji; ne enem kolu je bila celo markacija. Čez četrt ure, na vrhu Zgornje Dolge njive, je padla odločitev, da ne pojdemo na Malo Košuto.

                                                           

                                                                        Čez 10 minut smo pri lesenem kažipotu zašpilili klobaso. Mokrotni svet pod vodnim zajetjem je bil kot nalašč za vodoljubne kalužnice. Čez 25 minut smo se ustavili na planini Spodnja Dolga njiva, kjer gojijo gosi, race, purane, prašiče, ovce in krave. Pročelje koče krasijo rogovje, zvonec, živahna tabla o Orlovi poti in poslikano znamenje, posvečeno Mariji Snežni. Poleg vsega drugega premorejo tudi Gujsa bar. Privoščili smo si kislo mleko. Od avta nas je ločilo le še četrt ure hoje.

 

 

 

 

 

Po dobrih šestih urah (slabih štirih in pol hoje) še nismo bili posebno utrujeni, zato sva z Janijem sklenila končno poiskati znamenje Bornovima uslužbencema, ki ju je prepovedana ljubezen pognala v smrt. Jelendol sva že »vzela«, vendar pri iskanju znamenja nisva bila uspešna. O tej romantični, a žalostni zgodbi sva brala v knjigi Bojana Knifica Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življenju tržiških baronov (Založba Narava d.o.o., Kranj 2016)* in na spletu. Vedela sva le to, da se moramo nazaj grede ustaviti v Jelendolu pri prvi hiši na desni, Za Kajžo, in se nekje na nasprotni strani ceste povzpeti v gozd. Zdaj je imel Tomaž priložnost spoznati najine »obplaninske dejavnosti«, ki nama pogosto popestrijo hribolazenje. Precej po naključju sem opazila stezico, katere začetek se je skrival v grmovju kakih 100 m nazaj od hiše proti Medvodju, zato tudi stopničk nismo videli. Više razločna potka z že podrto ograjo in celo z jeklenico nas je po nekaj težavah zaradi podrtega drevesa pripeljala do znamenja, pritrjenega na drevo. Fotografijo mladega para in sliki angelov je žal načela vlaga. Že velikokrat videno: z navdušenjem ustvarjeno propada, ker zmanjka navdušenja za vzdrževanje.

 

S svojim prvim skupnim hribolazenjem smo bili zadovoljni, zato smo sklenili, da pojdemo še kdaj družno v hribe. Za konec pa še Tomaževa panoramska slika Tolste Košute z okolico, kakršnih midva ne znava posneti.

 

* Odlomek iz knjige: »Franc Müller, rojen na Bistrici pri Rožu na Koroškem 8. oktobra leta 1909, je bil pri Carlu Bornu gozdarski pripravnik, Marija Ogris, rojena 28. maja 1908 v Borovljah na Koroškem, je bila pri njem sobarica /.../ Franc in Marija sta bila /.../ leta 1931 stara 22 in 23 let. Mlada, zaljubljena, a različnih stanov. Franc /.../ je bil namreč iz premožne in ugledne nemške družine, Marija /.../ iz preproste slovenske družine pa je na gradu opravljala hišna dela. /.../ Nekega dne /.../ ju je na zmenku zalotila Maria Renata /Bornova žena/ in jima naročila, da se morata naslednje jutro oba zglasiti pri njej. Ker sta vedela, da njune ljubezni ne starši ne ljudje iz okolice ne odobravajo in ker sta se ustrašila posledic svojih dejanj, sta se oba podala v smrt. Pred jutrom sta odšla v gozd, kjer je on ustrelil najprej njo, potem še sebe. Za nastalo nesrečo je bilo Marii Renati, ki je bila sicer dobrega srca, izjemno hudo, zato je naročila, naj ju pokopljejo skupaj. Pokopana sta na tržiškem pokopališču /.../, grob je še vedno redno vzdrževan /.../. Pokopali naj bi ju v dveh ločenih jamah, a je dež zemljo razmočil, da sta se jami združili in so ju pokopali skupaj /.../ V spomin na tragični dogodek stoji znamenje v Jelendolu za zadnjo hišo, za Kajžo. /.../ Elizabeth /ena od Bornovih dvojčic/ je priskrbela nosilni les, ograjo in pot do znamenja. 28. oktobra 2006 ob 13.30 je znamenje blagoslovil župnik Roman Starc /.../«