Konec lanskega leta naju je Janijev
bratranec Tomaž presenetil z razkritjem, da bi rad dokončal SPP. Sploh nisva
vedela, da hodi v hribe! Domenili smo se, da pojdemo kdaj tudi skupaj. Tako smo
se 2. junija odpravili na Tolsto Košuto. Z Janijem sva tam že bila
(takrat še na Mali Košuti in Plešivcu) in sva upala, da bo všeč tudi Tomažu.
Skozi Tržič in Dovžanovo sotesko smo se zapeljali do Jelendola, od tam pa v Medvodje, kjer smo zavili levo na gozdno
cesto in na križišču pri Košutniku desno. Parkirali smo pri majhnem kamnolomu
na kraju, imenovanem Pod Krnico (1250 m).
S parkirišča smo se odpravili dalje po
cesti mimo skale z napisom Košut. turn,
markacijo in puščico naprej. Od ceste se je že po nekaj metrih odcepil kolovoz
levo navzgor v gozd; na oguljeni smerni tablici je pisalo Dolga njiva 20min in Košutnikov
turn 2h. Potem ko smo prestopili potoček, ki je tekel čez kolovoz, smo se
povzpeli po lesenih 
stopnicah na blatno stezo, označeno s kažipotom Pastirska pot Dolga njiva. Bilo je očitno,
da se vzdrževalci poti trudijo zoper blato, čisto ukrotiti pa ga ne morejo. Razveselila
me je prikupna naravna »ikebana«: smrečica, rastoča v votlem panju. Po mostičku
smo prestopili potok in se potopili v teman smrekov gozd. Čez četrt 
ure sta z
desne od spodaj pritekla dva kolovoza in se križala. Po levem kraku smo se
povzpeli do naslednjega križišča, s katerega smo na levi zagledali lično lovsko
hišico, desno je tekla gozdna cesta (smerna tablica Brsnina Jezersko), mi pa smo
jo ubrali naravnost naprej čez strugo.
Dobrih 5 minut nad križiščem kolovozov smo
prispeli na planino Spodnja Dolga njiva (okrog 1400 m). Pri lesi sta nas
pozdravila običajni napis Zapiraj ogrado!
Krave! in nekoliko neobičajna moderna lutkasta frajla v hribovski opravi s slovensko-angleško-nemškim opozorilom Dragi pohodnik, od tu naprej greš lahko samo
s primerno 
gorniško opremo. Pa še ena tabla nas je čakala: Spoštovani gostje planine Dolga njiva! Tudi
krave smo mame in se bojimo za svoje teličke, ker jih imamo rade zato ne hodite
med nami še posebno ne s psi, ker nas spominjajo na volka in smo lahko
agresivne! Lep planinski pozdrav Mmuuuu. Pojavile so se mejne markacije.
Mimo 
smerne tablice nazaj Medvodje
Brsnina in kažipotov levo Košutnikov
turn 1h 30min, Tegoška planina 1h
30min, Planina Pungrat 2h, Dom na Kofcah 3h 30min, naravnost Zgornja Dolga njiva 30min, Košutnikov turn 1h 45min, Sedlo Potok 2h 30min smo prikoračili do
stavb in ograd na planini. Na travnikih so cvetele nokote, grebenuše in druge
rože, više tudi spomladanski in clusijevi svišči.
Nad malim planinskim naseljem smo se povzpeli
v breg in še za nekaj časa v gozd. Brnele so žage, ker so krčili ruševje, po
planini so vozili avtomobili, na več mestih je bilo slišati ropot orodja in
glasove ljudi. Na Zgornji Dolgi njivi smo mimo kažipota na 1580 m desno Sedlo Potok 2h ob skali z napisom Košut. turn in puščico naprej po dobrih
40 minutah prišli do »neuradnega« lesenega kažipota levo Tolsta Košuta. Tam smo zapustili kolovoz.
Čez travnike smo se po nemarkirani stezi napotili
navzgor proti mejnemu grebenu od Košutnikovega turna/Koschutnikturm prek Gamsovk/Freibachwand
in Obličev/Dobrowaspitzen do Tolste Košute/Dicke ali Breite Koschuta. Sredi pobočja so stale kovinske stopnice
neznanega namena, s katerih je bil lep pogled navzdol, naravnost na Plešivec. Više
smo se pretikali med ruševjem. Kjer je grmovje odstopilo več prostora travi, so
cveteli spomladanski in clusijevi svišči, dlakavi oklepi, alpske velese,
navadni slečniki, zlatice, modre grebenuše, alpske mastnice, marjetice. Po
dobre četrt ure smo čez pašniško ograjo zagledali skalnato-
gruščnate Meli.
Naprej smo se vzpenjali ob ograji in se veselili čedalje večje cvetlične
ponudbe: ranjakov, pogačic, špajk, avrikljev, wulfenovih jegličev, dišečih
volčinov, trilistnih vetrnic, pirenejskih kamnokrasov. Kar nekaj časa smo po
ostrem grušču med suho travo v ključih premagovali strmo pobočje. Sicer neoznačena
steza je bila dovolj razločna. Hodili smo po slovensko-avstrijski meji, zato smo
naleteli tudi na mejne kamne. Čez 55 minut smo stopili na vrh, ki ‒ čeprav
pot ni označena ‒ premore vpisno skrinjico in žig (na njem in novem zemljevidu Karavanke 2055 m, po starem 2057).
Razgled je bil širen: na zahodu je najbolj
izstopal Košutnikov turn,
na severu smo prepoznali Setiče/Freiberg
in Obir,
daleč na jugovzhodu so se vrstile Kamniško-Savinjske Alpe od Strelovca
do Krvavca.
Z glavnega vrha smo se podali še na zahodnega, nižjega, do katerega je le četrt
ure. Med njima smo se ustavili pri naravnem oknu s pogledom na dolino pod
Setičami. Ko smo se vračali na glavnega, nam je pripravil prijetno
presenečenje par belk; čeprav so te ptice zelo plahe, smo ju lahko kar dolgo opazovali.
V zavetju pod vrhom so sedeli trije planinci s psom, saj je zgoraj mrzlo pihalo.
Tolsto Košuto smo zapustili sprva po poti
vzpona. Navzdol je bila nekoliko nevarna za zdrs. Pri ograji čez 25 minut pa se
nismo spustili desno, od koder smo prišli gor, temveč smo nadaljevali po robu
ob njej. Preplezali smo jo (pri lesi je bila podrta), kmalu zagledali mejni
kamen XXIV/30 in po četrt ure prišli do zarjavelih smernih tablic 
nazaj Tolsta Košuta (nemarkirana pot) in
naprej Planina Dolga njiva 30 min ter
rumenih avstrijskih planinskih kažipotov. To je bilo Orlovsko sedlo/Adlersattel
‒ tako v
vodnikih (1680 m), na tablici pa Orlovo (1672 m). Ker sva tam že bila,
je Jani ugotovil, da so kažipoti zdaj obrnjeni narobe (desna slika; na levi iz leta 2011 prav). Dvojezična tablica nas
je opozarjala: Zavetje gamsov – popotniki
zadržite se mirno! Prestopili smo ograjo in se spustili proti Mali Košuti.
Na desnem ovinku se je stezica pognala navzgor med ruševje, travnat kolovoz pa
je zavil desno navzdol. Po njem smo sestopali ob ograji; ne enem kolu je bila celo
markacija. Čez četrt ure, na vrhu Zgornje Dolge njive, je padla odločitev, da
ne pojdemo na Malo Košuto.
Čez 10 minut smo pri lesenem kažipotu zašpilili
klobaso. Mokrotni svet pod vodnim zajetjem je bil kot nalašč za vodoljubne
kalužnice. Čez 25 minut smo se ustavili na planini Spodnja Dolga njiva, kjer
gojijo gosi, race, purane, prašiče, ovce in krave. Pročelje koče krasijo
rogovje, zvonec, živahna tabla o Orlovi poti
in poslikano znamenje, posvečeno Mariji Snežni. Poleg vsega drugega premorejo
tudi Gujsa bar. Privoščili smo si kislo mleko. Od avta nas je ločilo le še
četrt ure hoje.
Po dobrih šestih urah (slabih štirih in pol
hoje) še nismo bili posebno utrujeni, zato sva z Janijem sklenila končno
poiskati znamenje Bornovima uslužbencema, ki ju je prepovedana ljubezen pognala
v smrt. Jelendol sva že »vzela«,
vendar pri iskanju znamenja nisva bila uspešna. O tej romantični, a žalostni
zgodbi sva brala v knjigi
Bojana Knifica Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življenju tržiških baronov
(Založba Narava d.o.o., Kranj 2016)* in na spletu.
Vedela
sva le to, da se moramo 
nazaj grede ustaviti v Jelendolu pri prvi hiši na desni,
Za Kajžo, in se nekje na nasprotni strani ceste povzpeti v gozd. Zdaj je imel
Tomaž priložnost spoznati najine »obplaninske dejavnosti«, ki nama pogosto
popestrijo hribolazenje. Precej po naključju sem opazila stezico, katere
začetek se je skrival v grmovju kakih 100 m nazaj od hiše proti Medvodju, zato tudi
stopničk nismo videli. Više razločna potka z že podrto ograjo in celo z
jeklenico nas je po nekaj težavah zaradi podrtega drevesa pripeljala do
znamenja, pritrjenega na drevo. Fotografijo mladega para in sliki angelov je žal
načela vlaga. Že velikokrat videno: z navdušenjem ustvarjeno propada, ker
zmanjka navdušenja za vzdrževanje.
S svojim prvim skupnim hribolazenjem smo bili zadovoljni, zato smo sklenili, da pojdemo še kdaj družno v hribe. Za konec pa še Tomaževa panoramska slika Tolste Košute z okolico, kakršnih midva ne znava posneti.
* Odlomek iz knjige: »Franc Müller, rojen na Bistrici pri Rožu na Koroškem 8. oktobra leta 1909, je bil pri Carlu Bornu gozdarski pripravnik, Marija Ogris, rojena 28. maja 1908 v Borovljah na Koroškem, je bila pri njem sobarica /.../ Franc in Marija sta bila /.../ leta 1931 stara 22 in 23 let. Mlada, zaljubljena, a različnih stanov. Franc /.../ je bil namreč iz premožne in ugledne nemške družine, Marija /.../ iz preproste slovenske družine pa je na gradu opravljala hišna dela. /.../ Nekega dne /.../ ju je na zmenku zalotila Maria Renata /Bornova žena/ in jima naročila, da se morata naslednje jutro oba zglasiti pri njej. Ker sta vedela, da njune ljubezni ne starši ne ljudje iz okolice ne odobravajo in ker sta se ustrašila posledic svojih dejanj, sta se oba podala v smrt. Pred jutrom sta odšla v gozd, kjer je on ustrelil najprej njo, potem še sebe. Za nastalo nesrečo je bilo Marii Renati, ki je bila sicer dobrega srca, izjemno hudo, zato je naročila, naj ju pokopljejo skupaj. Pokopana sta na tržiškem pokopališču /.../, grob je še vedno redno vzdrževan /.../. Pokopali naj bi ju v dveh ločenih jamah, a je dež zemljo razmočil, da sta se jami združili in so ju pokopali skupaj /.../ V spomin na tragični dogodek stoji znamenje v Jelendolu za zadnjo hišo, za Kajžo. /.../ Elizabeth /ena od Bornovih dvojčic/ je priskrbela nosilni les, ograjo in pot do znamenja. 28. oktobra 2006 ob 13.30 je znamenje blagoslovil župnik Roman Starc /.../«
Ni komentarjev:
Objavite komentar