Najino letošnje Posočje
se je začelo 24. junija in za prvi dan sva imela v načrtu slap Strešico. Parkirala
sva takoj za mostom čez Kotlino na južnem koncu Loga pod Mangartom pod
slikovito Jerebico, kjer je prostora le za dva do tri avtomobile (S 46.398262, V
13.594993).
Od avta sva se odpravila skozi gozdič, v katerem so
rdele gozdne jagode, a že kmalu naju je strma stezica pripeljala na ograjen
travnik s hišo in z Jerebico v ozadju. Nadaljevala sva po zunanji strani ograje
nad široko suho strugo na desni. Na vogalu, kjer je ograja zavila levo, sva
našla kolovoz in se povzpela desno po njem. Kmalu je 
dosegel prečnega, ki se je
v desno spustil na brv čez omenjeno suho strugo, midva pa sva se vzpenjala dalje
levo. Pri kupu kamnov čez dobre četrt ure (na enem je bil kvadrat s številko
4) se je desno odcepila potka k
skladovnici hlodov in leseni lopi. Nanjo je bila prislonjena lestev, notri pa
so viseli vrečka s sadjem, majica in plakat z 
razgaljeno lepotico.
Vrnila sva se na svojo pot in se vzpenjala naprej
po njej. Takoj za velikim balvanom sva zagledala ograjo in klopco. Pogled v
dolino je zakrivalo grmovje. Na naslonu klopce je pisalo: Glej, Gospodu pripadajo nebo in nebes nebesa in zemlja in vse, kar je
na njej. 5 Mz 10, 14 / Pojte Gospodu,
vsa zemlja, oznanjujte dan za dnem njegovo 
odrešenje! 1 Krn 16,23. Pri sosednji,
skromnejši klopci se je desno odcepila stezica. Ob njej razen trave in drugega
skromnega zelenja ni raslo nič, zato naju je še toliko bolj presenetilo nekaj
lepotic – rdečih naglavk. Od spodaj se je iz niže suhe struge zaslišal šum
vode. Po 10 minutah je najino
stezo prekrižala slabo opazna stezica in zavila sva desno po njej proti
vodnemu zajetju, kakor sva prebrala v vodniku (Rok Kušlan, Slapovi, Sidarta 2008). Kmalu je postala zelo razločna, čeprav
ozka, in prečila strmo pobočje. Ob njej sva opazila v zemljo vkopane cevi. Čez
5 minut sva prispela k izviru; voda je tekla izpod skale dol v véliko strugo.
Po slabo sledljivi stezici sva se spustila pogledat še vanjo.
Mimo izvira sva se vrnila na »glavno« pot. Čez 5 minut sva
zagledala na drevesu rumen napis Slap
in puščico naprej. Tam je bil razcep in zdelo se nama je, da puščica kaže desno.
Poslej je bila na razcepih najina pot označena z rumenimi pikami ali puščicami
(slednje so bile ponekod samo vrezane), tudi tam, kjer sva skozi drevje na 
levi
videla trato s hiško. Čez dobrih 5 minut je od nje pritekla še ena potka in tam
je bil na drevesu napis Log s puščico
nazaj. Rumene oznake so bile še posebej dobrodošle, kadar se je stezica izgubila.
Prej kot v 5 minutah sva prišla do struge na desni, ki je bila tam precej
vodnata. Odkar sva se ji približala, ni bilo več rumenih znakov. Kmalu zatem sva
zagledala majhen slap, a
gotovo ne 8-metrskega, ki ga omenja Kušlan. Poti naprej ni bilo videti, zato sva
se vrnila proti trati s hiško.
Čez 5 minut, pri prvi rumeni puščici, sva zapustila
z rumeno barvo označeno pot in zavila k hiški. Tam sva slišala nekoga ropotati,
zato sva upala na nasvet, kako k Strešici. Izkazalo se je, da sva na Voznikovi
frati, imenovani po planinskem vodniku Janezu (Ivanu) Černuti Vozniku (1865‒1937; razumela sva, da se je izraz 
voznik takrat uporabljal za
vodnike, a nisem našla potrditve za to). Po gorah je vodil dr. Henrika Tumo in
češke turiste (ta izraz je imel tedaj drug pomen kot danes, označeval je
planince, alpiniste), po prvem tečaju za gorske vodnike v okviru SPD leta 1906
pa je dobil vodniško značko s številko 1. Imela sva srečo, da naju je na frati
sprejel Voznikov vnuk slikar (tudi rezbar, mizar, lovec) David Černuta. Hiško
je podedoval njegov oče, leta 1978 se je podrla, zdaj pa on skrbi zanjo –
obnovil jo je in jo vzdržuje, vidi se njegovo mizarsko in rezbarsko delo, tudi
okolica je lepo urejena. Strešna kritina je še vedno
pločevina, ki sta jo oče in ded nabrala po objektih iz prve svetovne vojne.
Ko je slišal, da iščeva slap, sta naju s štiriletno
psičko Oli najprej pospremila na bližnje razgledišče, od koder se je videl
Davidov slap. Pater Miha Žužek (1923‒2008), raziskovalec
slapov na okoliških potokih, ga je poimenoval po Černuti, ki ga je opozoril
nanj. Pri njem se začne Kotlina. Tako piše tudi ob mostu, kjer sva parkirala;
prej je menda pisalo napačno V globokem, a to je le spodnji del Kotline, je pribil
Černuta. Pater Žužek je z več pomočniki (med njimi je bil tudi najin sogovornik)
raziskoval slapove v dolini Loške Koritnice, jih meril
in zapisoval njihova
imena. Černuta mu je očital, da je imena »pačil«, na primer Skokič, kakor ga
imenujejo domačini, je poimenoval Parabola. Pater Žužek je bil eden izmed
avtorjev in urednik monografije in vodnika Sto
slapov v dolini Loške Koritnice (izdal Župnijski zavod Ljubljana – Dravlje;
prva izdaja iz leta 1998 je že pošla, zdaj je na voljo druga iz leta 2008). Knjižico
odlikujejo tudi lepe fotografije. Černuta naju je opozoril še na potok Fratarica,
na katerem se slapovi kar vrstijo. Ker je bil tako prijazen in sva od njega
toliko izvedela, sem mu podarila svojo pesniško zbirko. Na naslovnici je takoj
prepoznal šopasti repušnik (rekel mu je repuš) in naju presenetil, češ da raste
tudi tu pri njih; dotlej sva vedela le za rastišče nad Belco, ki je edino v
Karavankah. Nemudoma se je ponudil, da nama pokaže, kje, a smo našli le še
liste, brez cvetov. Potožil je, da jih je čedalje manj, ker jih ljudje
brezvestno rujejo. Dal nama je tudi napotke, kako bova našla Strešico.
Ponovno sva se torej odpravila po strugi navzgor.
Pri malem slapu sva po
Černutovem opisu vendarle našla stezico levo ob strugi. Ko sva na
nasprotnem bregu zagledala bor, sva se vrnila v strugo in tako deloma po njej, deloma ob
njej slabe pol ure nad slapičem uzrla »svoj« slap. Strešica v
Kotlini je dobila ime po zagozdeni ploščati skali, ki kot streha leži nad
prameni padajoče vode. O višini slapa sem našla različne podatke: približno 30
m (Burger), okrog 34 m (pater Žužek), 35 m (Kušlan). Tolmun na 
1050 m ni velik.
Voda je bila čista in mrzla, da se je Jani pošteno odžejal. Desno od slapa je
bilo skalovje suho, a zglajeno, kakor da je nekdaj voda tekla tam, potem pa se
je »preselila« na sedanje mesto. Zelo lep slap, daleč od uhojenih poti ‒ prava
nagrada za kobacanje čez skale in iskanje »poti«.
Med vračanjem na izhodišče se je
zgodil majčken čudež: Jani je med skalami v strugi našel šopaste repušnike! Moje
veselje je bilo nepopisno, saj jih že dolgo nisem videla. Spet sva se ustavila
na Voznikovi frati, da bi o najdbi poročala novemu znancu, pa ga ni bilo več
tam. Tokrat sva si na spodnjem travniku odprla vrata v ograji in si privoščila bližnjico. Od Strešice do avta sva hodila 55 minut.
Ni komentarjev:
Objavite komentar