Srečno 2021 z Blegoša!

Letos je prav Blegoš doletela čast, da je 27. decembra postal najin zadnji cilj v letu. Dva dni prej je zapadlo dovolj snega, da nisva bila v dvomih: Blegoš bo bel. Že leta ga namreč obiskujeva vsako zimo, saj je v snegu najlepši. Imela sva tudi »častnega gosta«, Tomaža, ki ‒ neverjetno, a resnično ‒ še ni bil na Blegošu. Ker ima kakor midva rad krožne poti, sva izbrala za izhodišče Jelovico kot spomladi, in za vrnitev pot čez Črni kal, do koder sva z Blegoša (izjemoma poleti) peljala vnukinji, in še naprej po cesti do Ožbirja (Jelovica 1), kjer je ob križišču nekaj prostora za parkiranje (S 46.152110, V 14.133114).

 

Z izhodišča smo se tokrat odpravili ne proti Črnemu kalu, ampak proti zadnjim hišam na Jelovici (ko sva šla na Blegoš iz Suše, sva se tam mimo vračala). Pri hiši s hudim psom, ki se tokrat k sreči ni prikazal, piše Prehod čez dvorišče na lastno odgovornost! in na naslonjalu klopce kmetija pr »GROHC«. Za hišami in mimo kažipotov na mestu, kjer z leve priteče pot iz Suše, smo se napotili proti gozdu in pri brezah po srednjem kolovozu vanj. Zasneženi gozd je bil prelep. Saj so samo drevesa, poreče kdo, ampak ali so res »samo« drevesa? Meni se že ni zdelo. Čez dobrih 20 minut je z leve od spodaj pritekel strm traktorski kolovoz in zavili smo desno nanj. Srečali smo domačina, ki je poročal o množici ljudi, ki so na vrhu čakali sončni vzhod, a ga niso videli. Ker ni vedel, od kod prihajamo, nas je opozoril na dvorišče s hudim psom; odkar je kar skozi ograjo ugriznil njegovega kužka, hodi po drugi poti. Na vprašanje, ali zgoraj spet tako piha kot navadno, je zatrdil, da ne; moč vetra na Blegošu »izmeri« po svoje: pohodni palici obesi na roko in če ju veter ne zaniha v vodoravno lego, se ne šteje, da je močan. Zelo strogo merilo.
 

Kolovoz je vijugal po strmem pobočju in zgaženih je bilo kar nekaj bližnjic, a mi smo se držali redko markirane poti. Po kakih 40 minutah smo zavili desno na prečni kolovoz in čez 5 minut dosegli Prvo ravan (1255, 1277, 1282 ali 1289 m). Drevje se je razmaknilo. Ob tamkajšnjem križišču stoji partizanski spomenik; na Prvi ravni je od avgusta do decembra 1944 delovalo gorenjsko pokrajinsko politično vodstvo NOB. Kažipoti so kazali nazaj proti Jelovici in Suši ter levo proti Čabračam in Hotavljam, od koder so tudi prihajali pohodniki, z desne pa so se že vračali z Blegoša. Takoj zatem je z desne pritekla še gozdna cesta s Črnega kala. Začelo je pihati, da je v krošnjah kar bučalo. Sledili smo oznakam in v 10 minutah smo bili na razcepu (1340 m). Večina je nadaljevala po levem kraku h koči, nekateri pa smo zavili po desnem na vrh. Kažipot BLEGOŠ so končno spravili v red, saj je dolgo pisalo le še GO. Ob poti sem (samo jaz?) opazila čudno zverino z dolgim gobcem. V dobre četrt ure smo prišli do lese in kmalu zatem iz gozda.

Vršno pobočje je bilo prepredeno z gazmi, kjer pa je bilo spihano, smo se kar malo izgubljali, ker je bila tako gosta megla (vremenska napoved je bila obetavnejša). Napotili smo se proti bunkerju, pri njem zavili levo in pol ure nad leso dosegli vrh (1562 m). Tam je bilo kar nekaj ljudi in še novi so prihajali od vseh strani, a nobeden ni ostal dolgo, kajti razgledov žal ni bilo in bril je leden veter. Pred spustom k planinski koči sem si nataknila dereze. Že število planincev zgoraj in med sestopanjem je bilo sumljivo, pri koči čez pol ure pa se je sum potrdil: kljub oblačnemu vremenu in koroni se je tam kar trlo ljudi. Koča je bila sicer zaprta, le eno okno je bilo odprto in kolikor smo lahko videli od daleč, se je tam dogajal tako imenovani osebni prevzem hrane in pijače. Samo pod mogočno smreko ob otroškem igrišču smo našli kotiček, kjer smo bili sami in smo si lahko v miru privoščili okrepčilo iz nahrbtnikov. Tudi tradicionalni (pred)novoletni šampanjec za zdravico. Zagotavljam, da igral nismo uporabljali. 

Vrnili smo se čez Črni kal. Na ograji za kočo smo opazili rumeno-belo rožico, ki se je kmalu izkazala za markacijo pohodne poti Cvetje v jeseni Poljane‒Blegoš. Sestopili smo do gozdne ceste, jo prečkali in se spustili po kolovozu v gozd. Na levi je stal kažipot levo Potok 1h in Davški most 2h (ta je v Zalem Logu), mi pa smo nadaljevali naravnost navzdol. Kar strmo je bilo. Najprej so nas obdajale smreke, nato listavci z lepimi ravnimi debli, potem spet čedalje več smrek. Čez 25 minut smo se znašli tik gozdne ceste, po kateri se je vzpenjalo in spuščalo precej ljudi. Le redki so kot mi zavili desno po označeni stezi. Prečkali smo kolovoz, čez 5 minut pa tudi mi pristali na gozdni cesti. V slabe pol ure nas je pripeljala na Črni kal, kjer je bilo parkirišče še zelo polno. Nekaterim je zdrsovalo, drugi so se vozili previdno, da niso zapeljali na led. Zaradi poledice sem še kar obdržala dereze. Od lovske koče na Črnem kalu smo se po gozdni cesti v dobre tričetrt ure vrnili k avtu. Časi so nekam dolgi, pa ne le zaradi snega, tudi zaradi mojih kolen. Dodajam še sliko sledi Tomaževega GPS.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tega nesrečnega leta je zdaj konec. Naj bo naslednje bolj zdravo in svetlo pa manj zmedeno in omejeno. Srečno!!!

Tavanje v megli na Tošč

Prejšnji teden sva končala iskanje manj poznanih vrhov Polhograjskega hribovja (po Davidu Račiču, Planinski vestnik 10/20). Zato sva sklenila 19. decembra akciji postaviti piko na i z vzponom na najvišjo polhograjsko goro 1021 m visoki Tošč po kakšni manj uhojeni poti. V vodniku Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici sva našla kar mikaven predlog – Tošč mimo Kozjeka. Žal me je izdalo še desno koleno in po treh kar uspešnih pohodih je moral Jani na pot spet sam. Takole jo je popisal.

 

 

 

 

V meglenem poznem jutru sem se zapeljal skozi Polhov Gradec in parkiral na začetku Petačevega grabna, nekaj deset metrov od sotočja Male in Velike Božne. Sivo nebo ni obetalo nič dobrega, zato sem rahlo cagavo zakoračil po širokem kolovozu (v času Stritarjevega pisanja je bil še steza) desno v poraščen breg. Najbolj strm je bil začetni del, kjer na prvem ovinku zaradi hudega naklona sploh nisem mogel premagati ilovnate drsalnice in sem jo moral obiti ob poti. Da ta ni označena, sem seveda vedel, a da me čaka toliko razcepov, nisem pričakoval. Na srečo (da se ne hvalim z občutkom) sem vse pravilno zadel. Če me spomin ne vara, je bilo treba prvič desno, potem pa kar petkrat zapored levo. Pri tem sem se v gozdnem delu orientiral po električnem vodu, za katerega sem vedel, da se ne smem preveč oddaljiti od njega. Po pol ure sem prisopihal na travnike ter se mimo velike lovske preže (tretji odcep levo) in ob električnem pastirju, ki je že napovedoval civilizacijo, povzpel do Kozjekove domačije.

 

Domačijo sestavljata dve skupinici poslopij. Za obiskovalca je zanimivejša spodnja (Setnica 17) s starejšimi hišami, za stanovalce pa zagotovo zgornja (Setnica 16) z novejšimi in bolj udobnimi bivališči. Gospodarja sem ujel pri delu v hlevu in se pri njem pozanimal o nadaljevanju poti. Zatrdil mi je, da je kljub megli ne morem zgrešiti, če se bom le dosledno držal grebena »njihovega« Kozjekovega griča.
 

Opogumljen sem krenil desno pod hlevom in toplarjem. Makadamska cesta vodi naprej proti Štirmasu, jaz pa sem že po nekaj deset metrih skrenil levo na kolovoz in se povzpel do manjšega kamnoloma. Desno ob njem teče komaj opazna stezica, ki en, dva, tri pripelje na neizrazito sedelce. V resju na desni sem zaznal izsekano razločno stezo. To bo to, sem si mislil in si oddahnil: zdaj pa ne morem več zgrešiti. Veselo sem se vzpenjal in spuščal po grebenu Kozjekovega griča. Kako širok ali ozek je, zaradi megle ne vem. Prav tako ne vem, ali in kdaj sem dosegel najvišjo točko 853 m, saj so si vsi vrhovi v grebenu podobni kot jajce jajcu: razmeroma strmi in poraščeni s skrotovičenim gabrjem. Meni se je zdel še najvišji edini, ki so ga krasili sloki bori.

 

 

Slabo uro od Kozjekove domačije sem domnevno dosegel konec grebena. Steza je že prej postala zgolj namišljena, kje bi se dalo zdaj kolikor toliko udobno sestopiti, pa ni bilo ne duha ne sluha. Poskusil sem v več smeri, a povsod končal v komaj prehodnem goščavju in vedno bolj gosti megli. Ko sem pogledal na uro, se ugotovil, da brezplodno tavam že tričetrt ure, in se vdal. Grem pač nazaj h Kozjeku in poskusim po cesti skozi Gabrše. Med vračanjem sem desno pod seboj zagledal novo stezo. V upanju, da je ta morda prava, sem se spustil nanjo. Že po nekaj korakih sem zaslišal človeške glasove. Nasproti mi je prišel par srednjih let s kužkom. Hitro smo ugotovili, da smo vsi namenjeni na Tošč. Možak se je pohvalil, da obvlada vse tamkajšnje lovske stezice, in me povabil, naj se jima pridružim. Ko smo krenili, sem osupel ugotovil, da gremo ravno v nasprotno smer, kot sem jaz ugibal, da je Tošč. Osramočen sem se prepustil vodstvu in v četrt ure smo se brez zapletov spustili v skrajni zgornji konec Široke doline (Kozjek ji je rekel Gabrška), kamor sam nisem našel sestopa.

Iz Široke doline vodi na Tošč zelo razločna steza. Speljana je po travnatem delu njegovega južnega pobočja. Je pa treba kar pošteno zagristi v kolena, saj v manj kot pol ure premagamo približno 200 višinskih metrov. Mi smo vmes srečali planinca, ki je potarnal, da je na vrhu preveč ljudi. Moja rešitelja sta zato kar obrnila. Sam sem v nekaj korakih dosegel markirano pot s prevala Gonte in 5 minut kasneje stal na dobro znanem vrhu.

 

Vrh Tošča je žal slabo razgleden, ampak v tisti megli je bilo to povsem nepomembno. Čeprav na njem ni prav veliko prostora, smo se obiskovalci lepo razporedili na v epidemijskem času primerne razdalje. Poleg skrinjice z vpisno knjigo, žiga in dveh klopi ga je zdaj krasila še božično-novoletna smrečica. Medtem ko sem si privezoval dušo, sem skoval načrt za vrnitev: spust po markirani poti do Sela nad Polhovim Gradcem, sestop do Petača v Petačevem grabnu in po cesti do avta.

 

Odločno sem torej zakoračil v nasprotno stran od smeri vzpona. Kljub slabi vidljivosti me za oznake ni skrbelo, saj večji del poti sodi tako v Polhograjsko kot Loško planinsko pot, za povrhu pa še v Pot vezistov in kurirjev ter Evropsko pešpot E7. A čisto brez težav le ni šlo. Tam, kjer se je steza čez 20 minut skoraj staknila z novo gozdno cesto, je bila markacija postavljena tako neposrečeno, da sem kar samodejno zavil na slednjo. Pa je šlo v nič 10 minut. Še 20 minut niže se je v desno usmeril zame nezanimiv krak k Vodniku, a tega je laže zgrešiti, kot zaviti nanj.

Pri oznaki za 800 m višine sem stopil iz gozda na obširne travnike. Člani PD Blagajane so spremembo okolja zaznamovali s tablico z navedkom Rabindranatha Tagoreja Travnata bilka je vredna velikega sveta, na katerem raste. Samo nekaj minut niže se je iz megle izluščila podoba cerkve sv. Jedrti (746 m). Listine jo prvič omenjajo leta 1526, sedanje poslopje pa je iz sredine 18. stoletja. Menda je v njej nekaj ostankov 200 let starih fresk, a jih je mogoče videti le enkrat letno, ko je v njej edina maša. Nekdaj ni bilo tako. Ko smo bili Slovenci še pretežno kmetje, so k njej romali od blizu in daleč s priprošnjami za srečno žetev.

Makadamska cesta pod cerkvijo vodi levo k Selanu in desno v Selo. V tej smeri ti v takihle neprijaznih dneh zna zastati korak ob hipnem pogledu na razkuzmano drevesno strašilo nad cesto. Na prevalu pred vasjo, do katerega je komaj dobrega pol kilometra, stoji obnovljena kapelica. Na njenem levem boku je freska sv. Jedrti v obvezni temni redovniški obleki in z mišjo na opatski palici. V stari umetnosti je namreč miš simbolizirala hudobnega duha, s katerim se je svetnica tako junaško spopadala. Z Mojco sva šla lani od tod na Pasjo ravan. Od takrat imam v spominu grozd tamkajšnjih kažipotov, ki pa so zdaj izginili. Napol polomljene sem našel zavržene pod cesto.

 

 

 

 

 

 

Po asfaltu sem nadaljeval v vas in se oziral levo navzdol, kjer naj bi se začela pešpot v Petačev graben. Šel sem mimo Pečana (Selo 9) pa mimo znane kmetije odprtih vrat Ogrinc (Selo 6), a odcepa ni in ni hotelo biti. Ker trmasto nisem hotel pogledati na zemljevid, sem na cesti vztrajal še dober kilometer. Pri lesenem koritcu z vodo je ego le popustil. Že hitri pogled na zemljevid mi je povedal, da moram nazaj. Tokrat sem pri Ogrincu kar pozvonil. Odprla mi je starejša gospa. Ko sem ji razložil svojo težavo, me je šokirala: »Ta pot je pa opuščena, ker je je del že pred leti odnesla voda.« In kaj zdaj? Po prejšnji cesti bi bilo do avta še več kot 5 km. Opogumile so me njene besede, da jo nek možak še vedno redno uporablja, da jo je enkrat preverila tudi sama in da zdaj, ko je očiščena podrtega drevja, ni tako slaba.

 

Moral sem še malo nazaj proti kapelici. Na Ogrinčevem kozolcu sem zdaj le opazil od moče uničeno obvestilo PD Blagajane, da je pot od letošnjega aprila opuščena. Samo upal sem lahko, da jo bom zmogel, če jo bom seveda našel. Na srečo sem izbral pravi kolovoz nasproti transformatorske postaje Selo cerkev. Po nekaj korakih je zavil ostro desno in se zlagoma spuščal niz senožeti. Ko sem po 10 minutah dosegel gozd, sem na drevesu le opazil prvo markacijo, predpotopno, obledelo in zaraščeno z mahom. Usmerila me je levo po robu gozda in me pripeljala do Selanovega potoka. Prestopil sem ga in po njegovem levem bregu zavil navzdol. Ko je kolovoza nekajkrat zmanjkalo, sem moral v vodo, ki pa je bila zdaj na srečo povsem pohlevna. Najbolj zoprn je bil del, kjer je pot izginila pod zemeljskim udorom in se je bilo treba prebiti čez razmočeno zemljino. Kolovoz, ki je zvesto sledil potoku, je postajal vse boljši. Kmalu sem na potoku zagledal majhno zapornico in od nje cevi, speljane k bližnji mali elektrarni. Pa sem se srečno prebil do Petača (Selo 3). Njihova hiša je videti precej nova, a zame zanimivejša je bila stara lesena.

 

 

 

Od Petačeve domačije do avta sem moral premagati le še poldrugi kilometer asfalta. Zadnji metri so se mi že pošteno vlekli. Vse skupaj sem bil na terenu več kot 7 ur. Sploh si nisem mogel predstavljati, da lahko Polhograjci človeka tako zdelajo.