Tavanja po slovenskih hribih: Srečno 2021 z Blegoša!

Letos je prav Blegoš doletela čast, da je 27. decembra postal najin zadnji cilj v letu. Dva dni prej je zapadlo dovolj snega, da nisva bila v dvomih: Blegoš bo bel. Že leta ga namreč obiskujeva vsako zimo, saj je v snegu najlepši. Imela sva tudi »častnega gosta«, Tomaža, ki ‒ neverjetno, a resnično ‒ še ni bil na Blegošu. Ker ima kakor midva rad krožne poti, sva izbrala za izhodišče Jelovico kot spomladi, in za vrnitev pot čez Črni kal, do koder sva z Blegoša (izjemoma poleti) peljala vnukinji, in še naprej po cesti do Ožbirja (Jelovica 1), kjer je ob križišču nekaj prostora za parkiranje (S 46.152110, V 14.133114).

Z izhodišča smo se tokrat odpravili ne proti Črnemu kalu, ampak proti zadnjim hišam na Jelovici (ko sva šla na Blegoš iz Suše, sva se tam mimo vračala). Pri hiši s hudim psom, ki se tokrat k sreči ni prikazal, piše Prehod čez dvorišče na lastno odgovornost! in na naslonjalu klopce kmetija pr »GROHC«. Za hišami in mimo kažipotov na mestu, kjer z leve priteče pot iz Suše, smo se napotili proti gozdu in pri brezah po srednjem kolovozu vanj. Zasneženi gozd je bil prelep. Saj so samo drevesa, poreče kdo, ampak ali so res »samo« drevesa? Meni se že ni zdelo. Čez dobrih 20 minut je z leve od spodaj pritekel strm traktorski kolovoz in zavili smo desno nanj. Srečali smo domačina, ki je poročal o množici ljudi, ki so na vrhu čakali sončni vzhod, a ga niso videli. Ker ni vedel, od kod prihajamo, nas je opozoril na dvorišče s hudim psom; odkar je kar skozi ograjo ugriznil njegovega kužka, hodi po drugi poti. Na vprašanje, ali zgoraj spet tako piha kot navadno, je zatrdil, da ne; moč vetra na Blegošu »izmeri« po svoje: pohodni palici obesi na roko in če ju veter ne zaniha v vodoravno lego, se ne šteje, da je močan. Zelo strogo merilo.

Kolovoz je vijugal po strmem pobočju in zgaženih je bilo kar nekaj bližnjic, a mi smo se držali redko markirane poti. Po kakih 40 minutah smo zavili desno na prečni kolovoz in čez 5 minut dosegli Prvo ravan (1255, 1277, 1282 ali 1289 m). Drevje se je razmaknilo. Ob tamkajšnjem križišču stoji partizanski spomenik; na Prvi ravni je od avgusta do decembra 1944 delovalo gorenjsko pokrajinsko politično vodstvo NOB. Kažipoti so kazali nazaj proti Jelovici in Suši ter levo proti Čabračam in Hotavljam, od koder so tudi prihajali pohodniki, z desne pa so se že vračali z Blegoša. Takoj zatem je z desne pritekla še gozdna cesta s Črnega kala. Začelo je pihati, da je v krošnjah kar bučalo. Sledili smo oznakam in v 10 minutah smo bili na razcepu (1340 m). Večina je nadaljevala po levem kraku h koči, nekateri pa smo zavili po desnem na vrh. Kažipot BLEGOŠ so končno spravili v red, saj je dolgo pisalo le še GO. Ob poti sem (samo jaz?) opazila čudno zverino z dolgim gobcem. V dobre četrt ure smo prišli do lese in kmalu zatem iz gozda.

Vršno pobočje je bilo prepredeno z gazmi, kjer pa je bilo spihano, smo se kar malo izgubljali, ker je bila tako gosta megla (vremenska napoved je bila obetavnejša). Napotili smo se proti bunkerju, pri njem zavili levo in pol ure nad leso dosegli vrh (1562 m). Tam je bilo kar nekaj ljudi in še novi so prihajali od vseh strani, a nobeden ni ostal dolgo, kajti razgledov žal ni bilo in bril je leden veter. Pred spustom k planinski koči sem si nataknila dereze. Že število planincev zgoraj in med sestopanjem je bilo sumljivo, pri koči čez pol ure pa se je sum potrdil: kljub oblačnemu vremenu in koroni se je tam kar trlo ljudi. Koča je bila sicer zaprta, le eno okno je bilo odprto in kolikor smo lahko videli od daleč, se je tam dogajal tako imenovani osebni prevzem hrane in pijače. Samo pod mogočno smreko ob otroškem igrišču smo našli kotiček, kjer smo bili sami in smo si lahko v miru privoščili okrepčilo iz nahrbtnikov. Tudi tradicionalni (pred)novoletni šampanjec za zdravico. Zagotavljam, da igral nismo uporabljali.

Vrnili smo se čez Črni kal. Na ograji za kočo smo opazili rumeno-belo rožico, ki se je kmalu izkazala za markacijo pohodne poti Cvetje v jeseni Poljane‒Blegoš. Sestopili smo do gozdne ceste, jo prečkali in se spustili po kolovozu v gozd. Na levi je stal kažipot levo Potok 1h in Davški most 2h (ta je v Zalem Logu), mi pa smo nadaljevali naravnost navzdol. Kar strmo je bilo. Najprej so nas obdajale smreke, nato listavci z lepimi ravnimi debli, potem spet čedalje več smrek. Čez 25 minut smo se znašli tik gozdne ceste, po kateri se je vzpenjalo in spuščalo precej ljudi. Le redki so kot mi zavili desno po označeni stezi. Prečkali smo kolovoz, čez 5 minut pa tudi mi pristali na gozdni cesti. V slabe pol ure nas je pripeljala na Črni kal, kjer je bilo parkirišče še zelo polno. Nekaterim je zdrsovalo, drugi so se vozili previdno, da niso zapeljali na led. Zaradi poledice sem še kar obdržala dereze. Od lovske koče na Črnem kalu smo se po gozdni cesti v dobre tričetrt ure vrnili k avtu. Časi so nekam dolgi, pa ne le zaradi snega, tudi zaradi mojih kolen. Dodajam še sliko sledi Tomaževega GPS.