Čez Komarčo in planino Viševnik na Pršivec

Za drugi skupni »podvig« s Tomažem smo 14. julija izbrali Pršivec (1761 m). Tam sva z Janijem sicer že bila, a tedaj sva začela na Vorenčkojci pod Vogarjem, tokrat pa smo parkirali pri Koči pri Savici (653 m), ki so jo ravno takrat obnavljali, in novem Planinskem domu Savica. Za celodnevno parkiranje smo plačali 8 evrov.

 

Sledeč kažipotu Črno jezero 1h 40min, Koča pri Trigl. jezerih 3h 15min smo se odpravili po mostu čez Savico ter mimo klopi in plošče V spomin prof. dr. FRANU JESENKU ( 1875 – 1932 ) Univerza v Ljubljani Biotehniška fakulteta. Mož si je v Ljubljani »prislužil« tudi svojo gozdno pot z začetkom v Tivoliju, ki sva jo že prehodila. Stopali smo malodane po gozdni cesti. Pri odcepu nasproti klopce (660 m) je bil na drevo naslonjen kol s kažipotom levo Črno jezero 1h 45min, Koča pri Triglav. jezerih (pot čez Komarčo) 3h 15min (oboje zahtevno). Tudi mi smo bili namenjeni po pravkar obnovljeni in ponovno odprti poti čez Komarčo. Tako se imenuje strmi skalnati zatrep Bohinjske doline nad slapom Savica (ime sicer zveni zelo domače, a nisem vedela, kaj pomeni: po SSKJ je komarča narečno gorenjsko »tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za sušenje krme ali kot lestev«).
 

Zavili smo torej levo. Pot se je kmalu zožila in postala skalnata. Čez dobre četrt ure se je levo odcepila še ena, podobna naši, le manj skalnata. Po razmeroma strmem gozdnatem pobočju smo se vzpenjali v okljukih. Na eni izmed skal je bil poleg markacije napis 700 m. Čez čas smo po stopnicah prišli na plano čisto pod steno, a smo takoj zavili levo spet v gozd, kjer nas je pravcato stopnišče v več delih po slabe četrt ure pripeljalo do kažipotov nazaj Koča pri Savici 20min in desno Črno jezero 1h 15min, Koča pri Triglav. jezerih 2h 45min (oboje zahtevno). Steza, ki se je odcepila levo, je domnevno vodila k slapu, a je bila zastavljena s suhim podrtim deblom (baje je nevarna).

 

 

 

 

 

 

Kmalu smo prišli do prvih klinov. Gruščnati rob, očitno »nagnjen« k podiranju, je bil dobro podprt s hlodi in stopnice so se še kar vrstile. Šli smo mimo kovinske spominske plošče, pritrjene na skalo na mestu, kjer je 5. oktobra 1966  za vedno zastal korak planincu HODNIK JANEZU iz St. Fužine 148. V knjigi Franceta Malešiča Spomin in opomin gora (Didakta 2005) med drugim izvemo, da se je upokojenec, po domače Htorov, dolgoletni oskrbnik, gorski vodnik, reševalec in tajnik postaje GRS Bohinj ponesrečil sredi Komarče. Verjetno je zdrsnil, padel 70 m po skalnati strmini in si usodno poškodoval glavo; našli so ga čez dva dni. Po slabih 10 minutah smo se oprijeli prve jeklenice. Steza se je vzpenjala v kratkih ključih. Tu in tam se nam je na levi odprlo nekaj razgleda. Napis na skali nas je obvestil, da smo dosegli 1000 m. Ponekod smo nekoliko poplezali in pri tem nam je pomagal kak klin.

Po 25 minutah smo zavili desno čez grapo pod naluknjano skalovje in slabih 10 minut zatem na leseni tablici, pritrjeni na steno, prebrali Vinko Drozg 1997. Malešič je zapisal, da je 28. septembra 1997 slabo obut planinec iz Lucije zdrsnil v 50 m globoko grapo ter podlegel poškodbam glave in prsnega koša. Nato nas je napis na skali spet obvestil o nadmorski višini: 1200 m. Takoj zatem smo se morali stisniti k steni, ker so stezo nadomeščali v skalo zabiti dvojni stopni klini. Za nami so se vzpenjali Čehi ali Poljaki s tremi otroki. Fantička, ki je silil naprej, je očka zadrževal, naj počaka, punčko, ki se je drla iz nahrbtnika, pa je (neuspešno) miril. Kadar sem se ozrla, se mi je prijazno nasmehnil. Kar močne živce je moral imeti. Čez dobrih 20 minut, kmalu po tistem, ko smo se nagledali rumenih sviščev ali košutnikov, smo dosegli razgledni rob Komarče (1267 m) in strmina se je unesla. Tamkajšnje skale so krasile škraplje.

 

 

 

 

 

Po manj kot 10 minutah starega gozda smo med skalami in praprotjo prikorakali k Črnemu jezeru, najniže ležečemu (nekaj nad 1300 m – podatki so precej različni) in najtoplejšemu izmed triglavskih jezer. Tako se imenuje, ker leži v senčni kotanji sredi gozda, zato je gladina običajno temna. Veliko je 150 m x 80 m, globoko 5–10 m. Menda ni povezano z drugimi jezeri; vodo dobiva iz več podzemnih dotokov, iz njega pa pod zemljo odteka v Savico. Njegov endemični prebivalec je podvrsta planinskega pupka Triturus alpestris negri. Nad jezerom se dviga Stadorjevo ostenje. Na obali se je nabralo veliko ljudi in prihajali so vedno novi, sami tujci. Nekaterim je bilo jezero končni cilj, pred nami pa je bilo še kar nekaj poti.
 

Od jezera smo se vrnili v gozd in po nekaj 10 m prišli do kažipotov (na enem 1330 m, na drugem 1340 m): nazaj, od koder smo prišli, Hotel Zlatorog 2h (zahtevno), levo Koča pri Trigl. jezerih 1h 30min, Dom na Komni 1h 30min, desno Pl. Viševnik 1h 15min, Pl. pri jezeru 1h 45min, Pršivec 2h. Napis na skali, da je pot čez Komarčo zaprta, je bil prebarvan, a še viden. Naša smer je bila torej desna. Kar všeč mi je bilo, da nam tisti Čehi ali Poljaki niso več »dihali za ovratnik« (ostali so pri jezeru), čeprav v resnici niso bili nadležni. Kakih 10 minut smo uživali v pravcatem sprehodu po ravni mehki stezi, nato pa čez skalni podor, že zaraščen z grmovjem in celo drevesi, prispeli do razcepa. Napis naravnost navzgor je napovedoval Plan. Viševnik (naša smer), desno navzdol pa se je nekaj odcepilo. Ugibali smo, ali je to lovska steza, in poskusili po njej, saj naj bi bil tam nekje zanimiv kraški izvir. Stopali smo po deloma razglednem robu. Prestopili smo celo vrsto potočkov ali pramenov enega in istega izvira. Ker je bilo vsepovsod polno lukenj in vode, spolzkih skal in korenin, zaradi visoke podrasti pa se sploh ni videlo, kam stopiš, smo odnehali in se kar na pamet vrnili levo navzgor proti markirani stezi.

 

 

 

 

 

 

Nekaj časa smo se zmerno vzpenjali skozi smrekov gozd z bujno podrastjo, predvsem praprotjo in rožami (ozkočeladastimi preobjedami, navadnimi ognjicami, planinskimi velestikami in drugimi kobulnicami, potočnimi sretenami), nato se je pot zravnala. Steza skozi Dol pod Stadorjem se je zaradi košatega rastja komaj videla, zato smo morali paziti, da se ne bi spotaknili ali zdrsnili. Tu in tam nas je oviralo tudi podrto drevje. Čez zaraščeno jaso smo bredli med visokimi kislicami in čmerikami. Steza je bila »tlakovana« s skalami in kamni vseh mogočih oblik in velikosti, nagnjenimi na različne načine, zato je bila prav nogolomna. Kakih 40 minut od razcepa je na skali pisalo 1500 m. Cveteli so jajčasti repuši, kukavice, močvirski osati, črne detelje, modre (gozdne) in rdeče krvomočnice, že slabe turške lilije in še marsikaj. Še vedno smo srečevali same tujce.

 

Potem ko smo izstopili iz gozda, smo po približno 20 minutah prispeli na planino Viševnik (1620 ali 1625 m) med Pršivcem in Grivo. V Miheličevih Julijskih Alpah piše, da je opuščena, tudi v Tratarjevih so omenjeni le Bregarjevo zavetišče in počitniške hišice, toda mi smo bili deležni kar številčne kravje družbe. Takoj sem prepoznala »Knafelčevo« markacijo v obliki srca, ki je pred leti našla tudi prostor v moji pesniški zbirki. Privoščili smo si pijačo in poklepetali z dežurno oskrbnico, sicer osnovnošolsko učiteljico, ki je z možem in s sinkom Črtom tako preživela del šolskih počitnic. Črt je »krotil« krave in nam prinesel pijačo, med našim obiskom pa se je s potepa vrnil tudi njegov očka. S svojo »počitniško službo« so bili videti prav zadovoljni.

 

Nato smo se odpravili še na Pršivec. Smer nam je najprej pokazala smerna tablica, nato še napisa na skali pri koči in na leseni lopi ob poti. Ta je kmalu postala zelo skalnata in se je vzpenjala po pretežno iglastem gozdu z bogato podrastjo. Čez čas se je nekoliko spustila. Tekla je mimo nekaj manjših lukenj in večjega brezna, v katerem je še ležal sneg. Še naprej smo srečevali same tujce. Ob stezi so cveteli rdeči slizki, trilistne vetrnice, gozdne krvomočnice, zlatice, konjske grive, ozkočeladaste preobjede. Potem ko smo se lep čas pošteno spuščali, smo prečkali cvetoč skalnat travnik. Levo in desno so se vrstile vrtače in votline, po pol ure pa smo prišli pod stene, kjer nas je navdušila Majska jama (tudi Jama pod Pršivcem ali Ledenica 1). Po obliki je brezno in ima stalen vodni tok. Po katastru jam je dolga 650 m in globoka 480 m. Odkrili so jo leta 1959 in ni odprta za obiskovalce. Ampak že od zunaj je videti imenitna – velika in razgibana.

 

 

 

 

 

 

 

Pot je postala bolj strma. V eno izmed skal ob njej sta bili vklesani 8 in puščica levo proti veliki kotanji. V 10 minutah smo dosegli vrh. Ob najinem prvem obisku je tam stala neugledna prekla z zdelanim meritvenim znamenjem Geodetske uprave RS in grožnjo s kaznijo, če bi znamenju kdo storil (še) kaj žalega, zdaj pa tega ni več. Na vrhu so bili le vpisna skrinjica, kažipot proti Vogarju in preperela deska z vrezano letnico 2020. Sicer skalnato teme je bilo poraslo s travo in rožami – zvončicami, alpskimi šetrajniki, ozkočeladastimi in repičastimi preobjedami, kukavicami, dlakavimi sleči, skalnimi špajkami in drugimi (rožni koreni še niso cveteli). Razgledi s Pršivca so lepi: najlepše se vidijo (proti jugu) Spodnje Bohinjske gore ali po novem Bohinjsko-Tolminske gore z Voglom v ospredju in Bohinjskim jezerom pod njim, na zahodu Krn, na severu z malo sreče Triglav, na vzhodu celo planina Zajamniki tam daleč na robu Pokljuke in seveda še marsikaj vmes. Kmalu sta se nam pridružila oskrbnica in Črt pa smo še malo poklepetali. Fantiču sem podarila svojo pesniško zbirko – malo v spodbudo, malo pa za tolažbo, ker se je med potjo potolkel in je bil nekoliko jokav.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dol grede se nam krave na planini kar niso hotele umakniti s steze. Trije telički so grizljali veliko plastično plahto in se skušali zriniti podnjo, čeprav je bil spodaj samo pesek. Vračali smo se po poti vzpona. Ker dopoldne nismo našli stoječe vode, ki ima na zemljevidih in v vodnikih različna imena (presihajoče jezero, Mlaka, presihajoče jezerce Mlaka, Mlaki v Dolu), smo poskušali še enkrat, pa nam spet ni uspelo, najbrž tudi zato ne, ker je tisti del poti na nekaterih zemljevidih narisan desno od vode, na nekaterih pa levo. Smo pa nazaj grede našli dva napisa 1200 m kar četrt ure narazen; tistega više zjutraj nismo opazili, saj je že zbledel ali celo zbrisan (morda zaradi novejših meritev).

 

Gor smo hodili 3 ure in 40 minut, dol 3 in četrt. Da skupnih 9 ur in pol ni bilo prenapornih, dokazuje tudi to, da se mi je še prav do konca ljubilo fotografirati rože, ki niso bile »nič posebnega«, razen da so mi bile tako ali drugače všeč. Ker sta Tomaž in Jani spredaj moževala, niti kake kritike nisem bila deležna.