Mimo
okrogle steklene stavbe Nordijskega centra Planica z vetrovnikom, muzejem smučarskih skokov in razgledno ploščadjo (to pa kdaj
drugič, sva rekla) sva šla do konca asfalta, kjer so stali kažipoti, tabla o
planiški dolini in znak za prepoved nadaljnje vožnje. Tam sva zavila desno po
markirani 
sprehajalni poti 9. Gozdna cesta se je večino časa vzpenjala. Še
dobro, da si nisva izposodila koles, saj bi – nevajena kolesarjenja – ves čas
navzgor po razdrapanem makadamu in s težkima nahrbtnikoma verjetno precejšen
del poti pešačila ob kolesu, vsaj jaz. Za cesto so se vrstili klopce,
razlagalne table (o 
preoblikovanju doline, ledeniških balvanih, jezerski kredi)
in zanimivi informativni stebrički, ki pohodnike seznanjajo ne le z razdaljami
do naslednjih točk, ampak tudi z razgledi – kaj vidimo od tam oziroma kaj bomo
videli in čez koliko časa. Po 20 minutah hoje po senčnem gozdu sva pri
raztežilniku 3 Tamar (raztežilnik je manj običajen izraz za razbremenilnik, napravo za zmanjšanje vodnega tlaka v
dovodnih ceveh) stopila na sonce. Nad objektom sva videla Ponce, pred
seboj pa Visoko peč in Slemenovo špico, kasneje še Travnik, Veliko in Malo
Mojstrovko, nato Srednjo Ponco, Šite, Goličica in Jalovec. Šla sva tudi mimo raztežilnika 2.
Čez
dobre pol ure sva zagledala stavbe. Namesto idiličnega okolja naju je pričakalo
hrumenje traktorja, na katerega so nalagali veje, ki so ostale od sečnje. Z
leve je pritekla cesta in ob stičišču z najino sva prebrala razlagalno tablo o
Zelju (tako se imenujejo tamkajšnji pašniki, kjer je Agrarna skupnost Rateče v
začetku 19. stoletja 
postavila ovčjo sirarno in ogrado za zbiranje ovc pred
molžo, imenovano tamar; zdaj travnike čedalje bolj zarašča gozd). Tam (1094 m) so bili
tudi kažipoti in stebriček s smernimi tablicami. Na desni sva uzrla
10-metrski slap Nadiže (do tja je 20 minut zahtevne poti, za kar tisti dan
nisva imela časa), ki izvira na pobočju Zadnje Ponce, v 
dolini ponikne in
priteče na dan v Zelencih kot izvir Save Dolinke. Do kapele Marije Pomagaj in Planinskega doma Tamar
(1108 m) ni bilo več daleč. Od njega sva že videla votlini, mimo katerih naju
bo vodila pot. Pred domom je sedel par, ki sva ga nekoč srečala na Golici; v
Tamar sta prišla samo na zajtrk in nista imela nobenih planinskih načrtov,
zanimalo pa ju je, kam greva midva, in sta nama zaželela srečno pot.
Kažipot Srednja Ponca 3h 30min z znakom za
zahtevno pot je kazal desno, a v tisto smer sta vodili dve stezi, ena takoj pri
kažipotih in ena nekoliko naprej mimo ostanka ameriškega bombnika B-24, ki je
22. novembra 1944 strmoglavil na Kotovem sedlu (edinega preživelega člana
posadke so rešili kranjskogorski partizani). Po slednji 
sva vstopila v gozd,
»zalit« z gruščem. Ko markacij nekaj časa ni bilo, sva se držala desno in prej
kot v 5 minutah prišla do kažipotov (1128 m) desno Srednja Ponca 3h 30min (zahtevno), Visoka Ponca 4h (zelo zahtevno), levo Jalovec 6h, Mangart 8h
(oba zelo zahtevno). Stopila sva na plano in prečkala suho strugo. Ob poti je cvetelo
precej klinčkov, dlakavih slečev, ozkočeladastih preobjed, ivanjščic,
grintavcev in drugih rož. Spet sva zagledala prej 
omenjeni votlini. Ob stezi je
ležala velika skala z napisom Ponce
in puščico navzgor. Čakal naju je zelo strm vzpon, ki naju je pripeljal med ruševje.
Po
dobrih 10 minutah sva postala pod prvo, pokončno votlino, pod katero je tekel
potoček. Ko sva se razgledovala, je Jani prepoznal Grlo, čez katero sva se
novembra 2012 povzpela na Slemenovo špico.
Vzpenjala sva se po krušljivih skalah in drobirju, ponekod čez kar
visoke »stopnice«. Ko je stezica zavila levo, ni bila več tako skalnata, ampak
je bila posuta z iglicami, pod katerimi so se skrivale korenine. Zelo ozka je
bila in ponekod je tekla čisto po robu. Markacije so bile 
redke in stare. Čez 15
minut sva se s pomočjo prvih dveh klinov povzpela v prijetno hladno veliko
vodoravno votlino. Pod njo so cvetele ciklame in bele kobulnice. Levo okrog
votline so nama pomagali klini in prva jeklenica. Za skalnim vogalom sva zlezla
v gozd, še vedno po strmi ozki, deloma skalnati stezici v ključih. Po 5 minutah
sva na levi zagledala nekakšen 
spodmol z več luknjami. Pri njem sva krenila
desno, nekaj časa prečila strmo pobočje, nato pa se spet vzpenjala. Drevje se je
počasi umikalo ruševju in drugemu grmovju, pod njim pa so se izmenjavali zaspančki,
materine dušice, repuši, mračica, nokote, lepki osati in druge rože.
Po
20 minutah sva naletela na še en klin. Spet sva se znašla med macesni, listavci
in ruševjem, v gozdu, ki je sčasoma postal samo listnat. Zaradi odpadlega
listja je bila pot večkrat slabo vidna. Še čez 20 minut je bilo gozda konec in
zakoračila sva čez gruščnato območje, poraslo s travo in drugo podrastjo pa
tudi s posameznimi drevesi in 
grmi. Levo je tekel gruščnat jezik (le riža, ne grapa), nato sva ga prestopila,
da je bil na desni. Čez četrt ure sva bila že čisto pod skalovjem, zatem se je
najina pot staknila z rižo in skupaj smo
zavili levo. Čez 10 minut sva se pred majhnim naravnim obokom obrnila desno navkreber
in kmalu izstopila iz gozda v skalnat svet. Skoraj sva prezrla 
markacijo, pri
kateri je bilo treba levo. Po dobre četrt ure se je na levi pokazalo veliko
melišče z zaplatami snega ‒
krnica pod Strugom in Zadnjo Ponco, imenovana Pod Pečmi. Avriklji, alpske
velese in rumeno milje so že odcveteli. Prišla sva do grape, po kateri sva se
povzpela ob dolgi jeklenici, najprej po desni strani, nato po levi. Čez 25 minut sva jo ubrala desno čez 
naslednjo grapo, kjer so me
razveselili rumeni cvetki ranjakov in dvocvetnih vijolic pa tudi grebenuše. Strmina
se je unesla, ker je steza tekla vzporedno s pobočjem; začelo se je daljše prečenje.
Pred še eno votlino sva zavila desno, spet čez grapo, in se čez čas spustila ob
jeklenici. Z robu čez 25 minut se nama je odprl nov pogled naprej – do cilja je
bilo še daleč.
Naslednja
(strma) grapa se je razlikovala od predhodnic po tem, da nisva stopila ne vanjo
ne čeznjo, ampak sva se spustila desno podnjo. Pogosto sva se ozirala navzgor, pa cilj ni bil videti nič kaj bliže. Navsezadnje se je prečenje le končalo in
pognala sva se proti grebenu. Čez pol ure je postala okolica bolj travnata. Tam
so še 
cveteli triglavske rože in rumeno milje. Že dalj časa sva bila deležna
lepih razgledov. Srečala sva planinca, ki sta povedala, da ta dan še nista
naletela na živo dušo, tako kot tudi midva ne. Že tako strmo pobočje se je postavilo
še bolj pokonci in v čedalje bolj skalnatem svetu je bilo treba tudi nekoliko
poplezati. Med skalami pravzaprav ni bilo več poti, a k sreči je bilo dovolj
markacij. Začele so se pojavljati cvetoče blazinice pirenejskih kamnokrasov,
brezstebelnih lepnic, kamnokrečev. Greben sva dosegla nekoliko levo od vrha, na
katerega sva stopila po tričetrt ure.
S
Srednje Ponce (2228 ali 2231 m), ki sliši tudi na ime Ponza di Mezzo, saj je
mejna gora, je imeniten razgled. Na severu je glavna Visoka Ponca, proti vzhodu
je širok pogled na Julijce od Frdamanih polic do Velike Mojstrovke in še več (iz
»druge vrste« kuka Triglav), v ozadju se kaže Kepa, 
na jugozahodu kraljujeta
Jalovec in Mangart. Spodaj sva videla na vzhodu Tamar, Planico in dalje, na zahodu
Jezersko planino/Alpe del Lago in Belopeški (tudi Mangartski ali Fužinski)
jezeri /Laghi di Fusine. Na vrhu so geodetski kamen z napisom VT, mejni kamen 3/2, s kamni ograjen
okrogel prostorček (meni) neznanega namena in majhna vpisna skrinjica, obtežena
s kamnom. Tudi na pretežno kamnitem temenu ni manjkalo rož, poleg nekaterih že
omenjenih še marjetic, okroglolistnih mošnjakov, traunfellnerjevih zlatic.
Vrnila
sva se po poti vzpona. Tokrat sva opazila tudi slap Črna voda, ki ga gor grede nisva. Čisto na koncu, že v dolini, se nama jo je nekako
»posrečilo« zgrešiti, tako da sva sestopila drugje, kot bi bila morala. Ubrala
sva smer, za katero sva mislila, da je prava, potem pa sva se s težavo prebijala
skozi gost in zaraščen gozd. Ko sva se pririnila do tistega dela, ki je bil
»zalit« z gruščem, sva skozi drevje končno zagledala stavbe. Pred kočo sva
povečerjala. Še dva gosta sta se tiho pomenkovala pri eni od miz, tujca, ki sta
nameravala v koči prenočiti. Dnevna svetloba je že ugašala, a naju je
čakala še skoraj ena ura ceste do Planice.
Ko
je Jani izbral tokratni cilj, nisem bila najbolj navdušena, ker sem se bala, da
bo pot prezahtevna. Potem se je izkazalo, da so bile skrbi odveč, na navdušenje
nad razgledi in rožami pa je vendarle padlo nekaj sence: pot je bila kar
prenaporna ‒ zaradi dolžine (čiste hoje 5 ur tja in 4.45 nazaj, s
postanki 11.20) in zaradi strmine. Ampak po petih mesecih se spomnim skoraj
samo še lepega dneva, pisanega cvetja in čudovitih razgledov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar