(Veliki) Raskovec

Tako kot 14. julija 2020 sva se tudi 26. julija odpravila v bohinjski konec, tokrat na Raskovec. Za mostom med Laškim Rovtom in Ribčevim Lazom (S 46.268511, V 13.898647) sva zavila levo na kar dobro, a ozko gozdno cesto. Čez približno 1 km sva na Goričici, pri taboru taborniškega društva Rod upornega plamena Mengeš, zavila levo navzgor. Po kakih 4 km se je desno odcepil kolovoz, na skali ob cesti pa je bila v najino smer narisana zelena črta. Takoj zatem sva se peljala mimo kažipota Suha, ki je kazal navzgor na strmo razrito vlako. Na cesti je bilo poleg običajnih dražnikov za odvodnjavanje več širokih zabetoniranih odtokov, na kakršne z nizkim podvozjem ni težko nasesti, zato pozor. Mimo cestnega delovišča in več gozdarskih sva se čez 2 km pripeljala do odcepa desno na planino Storeča raven. Ob najini cesti so se pojavile markacije, torej je pot na Suho že nekje pritekla nanjo, kmalu za kažipotom nazaj R. laz pa je cesto dokončno zapustila (na drevesu napis, markacija in puščica desno navzgor). Nekoliko naprej je bilo manjše parkirišče (na zemljevidih Pod klancem ali Klanc). Čez 1 km se je cesta zožila, poslabšala in sledil je razcep, na katerem sva zapeljala na desni (zgornji) krak, ki je bil še slabši (levo se pride na planino Bareča dolina). Po 2 km (približno 10 km od asfalta) nama je cesto zaprla skladovnica hlodov, zato sva morala parkirati (S 46.249571, V 13.887490); en avto je že stal tam. Prispela sva na prvo izhodišče (približno 1200 m) pod Debelo glavo.

 

Kjer naj bi se kakih 200 m pred koncem ceste vzpela v gozd lovska steza proti planini Poljana, je bila potegnjena široka gruščnata vlaka z možicem ob vznožju. K sreči je je bilo le kakih 20‒30 m, potem pa sva levo le našla lovsko stezo. Na poseki se je za kratek čas izgubila, potem je znova postala razločna. Od zgoraj sva videla delovne stroje ob parkirišču in nad njimi Triglav. Na drugem delu poseke nisva bila gotova, ali je steza še vedno lovska ali so jo napravili gozdarji. Debla so že zvlekli s pobočja, listi in iglice na vejah, ki so obležale tam, pa so bili še zeleni; očitno je bila poseka še zelo sveža. Vzpenjala sva se po nekakšni grapi, nato je steza zavila iz nje in v levo zapustila poseko. Dobre četrt ure nad izhodiščem se je nekoliko zravnala in tekla vzporedno s pobočjem, a kmalu postala še bolj strma kot prej. Ob njej so se vrstile majhne kotanje. Rož skoraj ni bilo, le kranjski (ali bavarski?) zali kobulčki, potem pa čedalje več dlakavih slečev. Na deblu na desni sva opazila narobe obrnjen rdeč trikotnik, nato so se zvrstili trije možici (bolj možički), ki so naju odvrnili od desne smeri, kjer se nama je zdelo, da je (bila) tudi steza.

 

Nekaj časa sva spet hodila bolj po ravnem in celo navzdol. Steza je bila prijetna, čeprav je rezala dokaj strmo pobočje. Po dobrih 20 minutah se je gozd razredčil, slabih 10 minut zatem pa je bila pot »zaprta« z vrvico in po nekaj korakih še z leseno zapreko. Za njo se je steza spustila čez nekaj skalnatih stopnic, ob katerih me je poleg drugih rož (tam jih je bilo več kot dotlej) razveselila ena mojih ljubših, rožnordeči dežen. Spredaj se je pokazal greben Spodnjebohinjskih ali Bohinjsko-Tolminskih gora. Kravjeki na stezi so napovedovali bližino planine. Kmalu sva jo zagledala in nad njo Raskovec. Z leve je pritekla slaba stezica in nato še steza od lovske koče (mimo nje sva se hotela vrniti). Ko sva zaslišala kravje zvonce, sva upala da v čredi ni kakega bika, ker je imel Jani rdečo majico. Tedaj se je med ruševjem prikazala vrsta črno-belih krav, ki jih je nekdo gnal navzgor.

Dobrih 10 minut od vrvice sva sestopila na planino Poljana. Nekaj stanov je bilo podrtih, dve hiški pa sta bili novejši ali obnovljeni. Na prvi, pripadajoči Agrarni skupnosti Savica, je pisalo planina Poljana 1464. Odpravila sva se poiskat studenec, o katerem sva brala. Čez planino je tekla tolikšna struga, da se je ne bi sramovala poštena reka, a je bila suha. Prodišče je bilo poraslo z ruševjem, dlakavimi sleči in travo. Pod izvirom kakih 5 minut hoda od začetka planine je stalo veliko betonsko korito, v katero je bila iz studenca speljana cev. Povzpela sva se do izvira, ki je bil najbrž tudi »zaslužen«, da je bilo v tistem sicer na videz pustem skalnatemu svetu kar nekaj cvetja (zvončic, rumenega milja, smiljk, kernerjevih makov ...), čeprav je bil poleti zelo skromen ‒ voda je komaj mezela iz njega. Tisto območje je na zemljevidih poimenovano V potoku.

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na planino in jo na jugozahodnem robu zapustila po zelo očitni stezi naravnost navzgor. Ob njej je bilo vse rumeno primožkov, da so kar »preglasili« sicer ne tako maloštevilne druge rože. Ruševje je bilo čedalje gostejše, a pot je bila razločna. Na razcepu čez 10 minut sva zavila levo. Steza se je sprva vzpenjala, potem pa se je položila, a ponekod je nekoliko visela. Zaljšale so jo množice zalih kobulčkov. Ruševju so se poleg »vatastih« vrbic pridružili še brinovi grmi. Ko se je desno odcepila stezica, sva se povzpela po njej, čeprav je bila dotedanja (leva) širša. Na vrhu vzpona se je prekucnila v kotanjo, v katero se je izteklo melišče pod Raskovcem, in po kakih 20 minutah sva sestopila vanjo.

 

 

 

 

 

 

 

Poti ni bilo več videti, a očitno je bilo, da bo treba strmo navzgor. Približno pol ure sva »mlela« grušč, marsikje tudi poraščen z grmi in travo, nato sva se obrnila v desno proti rjavkasti progi, domnevno shojenem pasu peska. Grušč in strmina sta bila precej utrudljiva, rjava drsalnica še bolj, zato sva se pomaknila na skrajni desni rob in se dalje vzpenjala po skalah. Čez 20 minut je strmina nekoliko popustila. Rastlinja je bilo komaj še kaj, predvsem šopi praproti in trave. Tik pod steno sva ujela stezico v desno. Pod seboj sva videla planino. Po slabe četrt ure naju je presenetil možic, ki je »stražil« poličko, ozko sicer, a naju je varno vodila ob steni. Malo sva se stiskala k skalam, nato pa zagledala Gradovec in v daljavi Triglav. Ko se je pokazalo sedlo med Malim in Velikim Raskovcem, je bilo do njega še nekaj okljukov. Ob njih so cveteli gorski rmani in sieberjevi repuši. Na sedlo sva stopila čez dobrih 10 minut in se zagledala v svoj cilj. Zajel naju je leden veter, ogrel pa pogled na planike, črne murke in kukavice; tudi alpske velese so še cvetele. Zavila sva levo in se prej kot v četrt ure povzpela na cilj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Veliki Raskovec (po starejših virih 1967 m, po novejših 1956 m) je zelo razgledna gora. Pred nosom sva imela Mali Raskovec, na zahod se je odpiral razgled proti Rodici in Voglu, na sever na Gradovec, planino Poljana, Bohinjsko jezero in naselja okrog njega vse tja do Triglava, na vzhodu proti Črni prsti.

 

 

 

 

 

Ko sva se odpravila dol, je Janija skrbelo, kako bova v tistem napol brezpotju našla poličko, po kateri se bova vrnila na melišče. Imela sva srečo in pristala natanko pri njej. V gruščnati strmini pod Raskovčevo steno (kot nalašč za take, ki se spretno dričajo po meliščih, česar jaz ne znam oziroma si ne upam) sva šele med vračanjem opazila okostje poginule živali ter zarjavelo in skrivljeno skrinjico brez pokrova. Očitno nisva ubirala čisto enake poti kot gor grede, saj prej tudi tako lepih ozkočeladastih preobjed in pojalnikov nisva videla. V dveh urah sva pristala na planini Poljana. Tam sva naletela na možaka, ki je skrbel za tistih enajst krav, ki sva jih videla zjutraj. Predmet njegove diplomske naloge v kmetijski šoli je bila prav ureditev spodnjebohinjskih planin. Okrog koče je bilo precej požaganega ruševja; to delo so opravili jamarji Društva za raziskovanje jam Ljubljana, ki so raziskovali okoliške jame, v zameno za dovoljenje, da so spali v koči. Doslej so našli kakih 30 jam, največja je Grvn v hribu severozahodno nad planino (za zdaj sta v e-katastru jam poleg številke in imena le podatka o dolžini 2426 m in globini 402 m). Povedal nama je tudi, da tista struga ni vedno tako suha, ampak planino spomladi celo poplavlja. Namesto odgovora na vprašanje, kako se lahko vrneva mimo lovske koče, se je ponudil za vodnika; na pot smo se odpravili skupaj in tako sva izvedela še marsikaj zanimivega.

 

Steza je tekla gor in dol med ruševjem in drugim grmovjem, na razcepih pa sva sledila vodniku. Po dobrih 5 minutah naju je opozoril na odcep desno k močilu, ki se imenuje Za robom. Kmalu smo se spustili v zaraščeno dolino; najin vodnik bi jo očistil, da bi bilo več pašnikov. Iz grmovja so se slišali zvonci črno-belih mlekaric, ki jih je zjutraj prignal sem in so zdaj same iskale pašo po hosti. Med ruševjem so se pojavljala že tudi drevesa. Spet smo naleteli na vrvico; tako kot tisto jutranjo je tudi to zaradi krav napeljal najin vodnik. Prečkali smo zatravljeno grapo in se strmo spustili k votlini, ki smo jo videli že od zgoraj. Nekdaj golo dolino, ob kateri se je spuščala naša zaraščena stezica, je popolnoma prerasel gozd. V njej je pogosto do poletja obležal sneg, ampak zadnja leta ne več, ker so zime premile, sva izvedela. Tudi najin sogovornik je lovec in ko je še skrbel za ta revir, je redno čistil stezo, mladi lovci pa tega ne delajo več ‒ ne ker bi ohranjali naravo, ampak ker se jim ne ljubi.

 

Čez dobrih 20 minut smo prispeli do jase na Ventijah z lovsko kočo iz leta 1952. Potem ko so jo vrnili cerkvi, je ta nabila hudo najemnino, zato se ji lovci odrekli in zdaj zaprta gnije, je povedal vodnik. Šli smo mimo popolnoma oguljenega drevesa; najin sogovornik je menil, da bi ga bil lahko obdelal medved, le dlak ni bilo nobenih v bližini. Tod so se baje klatili kar štirje kosmatinci. Enega so našli na Voglu raztrganega, najbrž žrtev »pretepa«, drug pa je klal krave, zato so dovolili odstrel. A ker je bil ustreljeni medved prelahek (ni bil pravi), je bil lovec kaznovan. V teh gozdovih živijo tudi gamsi, jelenjad in srnjad. Na razcepu čez četrt ure se je desna steza spustila v graben, mi pa smo ostali na levi, zgornji. Prebijali smo se skozi podrast, robidovje in drugo grmovje. Steza je bila slabo vidna, a podprta, torej so jo nekoč nadelali, zdaj pa očitno ni več posebno prometna. V 25 minutah smo dosegli gozdno cesto, ki se je na desni končala (tam je bilo včasih drugo izhodišče). Do tam nekje menda seže jama Grvn. Zavili smo levo po cesti in že po nekaj korakih zagledali skladovnico hlodov. Obplezali smo jo in se po kakih 10 minutah znašli pri avtih. Poslovili smo se in sedli vsak v svojega.

 

Med vožnjo domov je začelo deževati. Čeprav sva se samo skozi Bled vozila debelih 40 minut, skoraj kot bi prečkala hrvaško mejo, pa sva bila zadovoljna, ker sva ne le preživela zanimiv dan, ampak naju je celo dež počakal.