Dolina Triglavskih jezer – prvi dan

O Dolini Triglavskih jezer sva se pogovarjala že skoraj od začetka svojega hribolazenja leta 2002, pa nekako nisva znala uskladiti vremena in Janijevega »čudnega« delovnega časa, rezervirati dolgo vnaprej in potem odpovedati, če vreme ne bi bilo primerno, pa nisva hotela. Lani, ko zaradi korone nisva mogla na običajno poletno potovanje, pa je želja postala resničnost, sploh ko so nama v planinskih kočah zagotovili, da odpovedati rezervacijo ni nič tako groznega (če ne prideš, ne da bi jo odpovedal, je pa seveda grdo). Kljub epidemiji ali pa ravno zaradi nje so bile koče precej zasedene (večinoma odprte le še tisti teden), a za načrtovani »podvig« od 16. do 18. septembra sva le dobila prenočišči in še vreme se nama je kar posrečilo.

 

Dolina med Trento in Bohinjem, dolga približno 8 km, je nastala, ko je Slatenska plošča, imenovana po vrhu Slatna (2077 m), z vzhodne strani narinila kamnine, slabo prepustne za vodo. Čelo tega nariva so današnje prepadne stene in melišča v grebenu Zelnaric, Kopice in Tičaric. Zatem je dolino oblikoval ledenik, ki je za seboj pustil številne krnice, balvane, kotanje in morene, nato pa je pod vplivom vode in vetra še zakrasela. Kot varstveni park je bila zaščitena že leta 1924 in 1961 razglašena za Triglavski narodni park (TNP), ki so ga leta 1981 močno razširili in danes meri približno 85.000 ha. Ker se nekatere vodne kotanje čez poletje posušijo, ni enotnega mnenja, koliko jezer je v dolini, a na splošno je obveljalo ljudsko število sedem. Zato se poleg uradnega imena Dolina Triglavskih jezer uporablja tudi Dolina sedmerih jezer.

 

Za izhodišče sva izbrala parkirišče pri planini Blato, od koder sva že šla na Ograde, Adama, Evo in Stoge. V Stari Fužini je bilo najino potrpljenje na precejšnji preizkušnji: do zapornice na začetku plačljive ceste pri spodnjem parkirišču (na Vorenčkojci) sva po polžje vozila za čredico krav in starima pastirjema, ki se niso ne umaknili ne pohiteli. Više naju je voznik, ki se je pripeljal naproti, opozoril, da od zgoraj prihaja velik tovornjak, zato sva se ustavila na nekem ovinku in počakala, da je odpeljal mimo, sicer ne vem, kako bi se bilo srečanje končalo. Nazadnje sva se srečno pripeljala na parkirišče (S 46.290231, V 13.886998). Bilo je polno; poleg številnih domačih avtomobilov so parkirali tudi Avstrijec, Nemec in Luksemburžan.

 

Vrnila sva se na začetek parkirišča ter zastavila po blatnem in precej skalnatem kolovozu proti Planini pri Jezeru. Nekateri odseki so bili kar strmi, scefrana les in lubje pa sta pričala, da je to tudi vlaka. Na desni sva videla (in slišala) planino Blato. Pri kažipotih na 1190 m sva nadaljevala levo po kolovozu (desno se je odcepila krajša strma pot), na 1200 m pa je kolovoz zavil desno (levo se je odcepila pot proti Vogarju). Po 35 minutah se je z desne priključila strma pot. Tam sta na klopci sedela tujca in naju v angleščini vprašala, ali je to pot na »džezêro«. O strmi sta povedala, da je »precej strma«. V naslednje četrt ure sva mimo še enih kažipotov prispela na Planino pri Jezeru.

 

 

 

 

 

 

 

Koča na Planini pri Jezeru (1453 m, na enem kažipotu na istem drogu pa kar 1560 m), ki je tudi obveščevalna točka GRS, se ponaša s priznanjema družinam in okolju prijazna planinska koča. Ima zimsko sobo. Zraven stoji še majhna brunarica. Ob ograji nad jezerom, po katerem se planina imenuje, je poleg lesenega koritca s pipo in napisom Pitje vode na lastno odgovornost (tudi v angleščini) ležal lesen čoln z vesloma. Sledila sva kažipotu Koča pri Triglav. jezerih 2h 30min, šla mimo nekaj pastirskih koč in se nekoliko pomudila pri jezeru, globokem do 11 m. Obkrožali so ga bujno zelenje in rdeči slapovi jerebikovih plodov, gladino pa so kazile rumenozelene alge.

 

Od jezera sva se povzpela po strmi gruščnati stezi, ob kateri so cveteli le še svečniki. Čez čas se je strmina unesla. Četrt ure nad jezerom, na 1490 m, se je levo odcepila pot proti planini Viševnik, Pršivcu in planini Ovčarija čez Krištofojco (1 h 25 min.). Prej kot v četrt ure sva stopila na planino Dedno polje (1560 m), posejano z lesenimi pastirskimi kočami. Pri betonskem koritu so bili kažipoti, v najino smer Planina Ovčarija 1h 35min in Koča pri Triglav. jezerih 2h 15min. Ob koritu je ležala tablica TNP z napisom Ne umivaj psov.

 

Na koncu Dednega polja sva vstopila v macesnov gozd. Skalnata steza se je večkrat poglobila v jarek. Mimo zanimive Boltove kapelice, vdelane v deblo, sva prišla v svetel kotanjast svet, kjer je bilo manj drevja, večinoma macesni, nato čedalje več ruševja. Po pol ure se nama je odprl pogled na gore nad Komno. Spustila sva se k bližnjima kažipotoma na 1660 m ‒ zarjavelemu levo proti planini Viševnik, Pršivcu in Planini pri Jezeru (po tej poti sva se nameravala tretji dan vrniti) ter na roko načečkanemu za nazaj na Dedno polje in Planino pri Jezeru. S smermi, puščicami in markacijami so bile popisane in porisane tudi bližnje skale. Čez minuto so sledile še tri smerne tablice. Od tam sva imela na voljo dve enourni poti h Koči pri Triglavskih jezerih: naprej prek Prodov ali desno čez Štapce. Odločila sva se za prvo. Čeprav ni nikjer nič pisalo, sva sklepala, da je to obsežno, razgibano in že precej zaraščeno območje planina Ovčarija. Daleč na levi sva opazila staro leseno gospodarsko poslopje, više v gozdu pa novejše leseno stranišče.

 

 

 

 

 

Čez dobre četrt ure, ko se je stezica prekucnila navzdol, sva postala pri trhli »klopci« z vrezanim napisom Triglavski naro in Triglav Natio (besedilo je bilo očitno daljše kot kos lesa, ki je ležal na skalah in je bil nekoč najverjetneje tabla z napisoma Triglavski narodni park in Triglav National Park). V daljavi sva prepoznala Dom na Komni. Steza je zavijala desno čez Prode okrog Rušnate glave; levo spodaj je bila Lopučniška dolina. Ob poti je raslo mnogo velikih košutnikov, a so se žal že posušili. Čez Prode sva se ves čas spuščala, dobrih 15 minut od klopce pa sva se začela strmo vzpenjati in nazadnje zakoračila v gozd. Mimo še dveh zasilnih klopc in kažipotov na 1650 m, kjer je z leve pritekla pot od Črnega ali Sedmega jezera (štejejo jih od severa proti jugu), sva po dobre pol ure prispela k tabli Zavoda za ribištvo Slovenije, TNP in drugih o »naložbi v vašo prihodnost« ‒ ohranjanju Dvojnega jezera.

 

 

 

 

 

 

 

Na ovinku v bližini table se je levo skozi travo odcepila slabo vidna stezica k ruskemu grobu kakih 50 m zahodno s poti. Napis na nagrobniku je dvojezičen. Leta 1917 so avstrijski orožniki na planini Ovčarija zajeli dva ruska vojna ujetnika, ki sta pobegnila z gradbišča ceste proti Bogatinu. Na tem samotnem kraju sta si morala sama izkopati grob in nato so ju ustrelili. To so opazovali pastirji s planine in kasneje obvestili planince, ti pa so jima leta 1923 postavili spomenik. Potem ko ga je močno zdelal zob časa, ga je leta 2015 na lastno pest obnovil gorski reševalec Marko Matajurc. Tam sva v senci pomalicala in ves ta čas nobeden od planincev, ki jih ni bilo malo, ni zavil tja, čeprav je spomenik označen na zemljevidu. Niso nič radovedni?

Od spomenika je bilo le 5 minut do Dvojnega jezera (okrog 1670‒1680 m, našla sem pet različnih podatkov). Leži pod ostenjem Tičaric. Izpod bližnje Male se do jezerske obale spušča z rušjem zaraslo melišče s posameznimi podornimi skalami, kjer je rastišče redke rapontike in hacquetovega ušivca, tam pa rastejo tudi kranjske lilije, košutniki, sternbergovi klinčki, mlahave bilnice in ozkolistne preobjede, a za vse to sva bila že prepozna. Izza Male Tičarice je gledala Velika. Od južnega jezera sva šla po suhem območju (kadar je pod vodo, se Peto in Šesto Triglavsko jezero združita, od tod ime Dvojno) proti Koči pri Triglavskih jezerih (1685 m), ki stoji ob severnem jezeru. Kadar je jezero eno, je dolgo približno 220 m, široko 80 m in globoko 7 m. Pod zemljo odteka proti kraškemu izviru Savice. Ko sta jezeri ločeni, se na začetku zalivčka severnega običajno sliši klokotanje vode, ki se po ponoru pretaka v južno. Zadnje čase je voda vedno bolj onesnažena. Glavni krivec je človek, ki je leta 1991 z vnosom jezerske zlatovčice in kasneje še pisanca pokončal planktonske rakce in omogočil pretirano razraščanje alg. Leta 2020 je končno stekel projekt Vrh Julijcev za odstranitev vnesenih rib. Na tabli pri koči piše, da živi v jezeru 85 vrst rastlin (alg) in 40 vrst živali. Mimo Dvojnega jezera vodi Slovenska geološka pot (na koči je tablica 51).

 

Preden sva prišla do manj kot 5 minut oddaljene koče, sva šla mimo spomenika njenemu najbolj znanemu oskrbniku Alojzu Knafelcu, ki naju je spravil v slabo voljo. Ne Knafelc, spomenik. Oziroma tisti, ki (ne) skrbijo zanj. Knafelc je bil oskrbnik zadnjih devet let svojega življenja (1859‒1937). Eno najstarejših planinskih koč pri nas je že leta 1880 zgradil Avstrijski turistični klub, po prvi svetovni vojni pa jo je prevzelo Slovensko planinsko društvo. Po drugi vojni jo je PD Ljubljana ‒ Matica trikrat razširilo in posodobilo. V vzhodno steno je vgrajen kamen z okamnelo hišico prazgodovinskega amonita.

 

Ker je bilo še zgodaj, sva se povzpela še na Rušnato glavo. Na zemljevidih Triglav PZS 2005 in Sidarta 2013 je pot nanjo markirana, na PZS 2016 in maPZS pa ne (in res ni). Na razpotju na 1680 m kakih 5 minut pod Kočo pri Triglavskih jezerih sva zavila levo navzgor proti Tičarici, Zelnarici in Planini pri Jezeru čez Štapce (zahtevno). Na skali so bili poleg puščice v najino smer še slabo čitljivi napisi Štapce, Ovčarija in Pršivc. Skozi kratek pas gozda in čez melišče sva se povzpela do nekoliko težjega prehoda. Po klinih in ob jeklenici sva dosegla skalno stopnjo više in prišla do razpotja na prevalu Štapce (1851 m). Tam sva se usmerila desno proti planini Ovčarija (levo Tičarica, Zelnarica). Ko se je pot zares spustila, se je desno med ruševje odcepilo nekaj stezici podobnega. Na čistini sva jo izgubila in jo više spet ujela – v gostem ruševju je bila prav izkrčena. V dobre pol ure sva se prebila na vrh (1899 m) natanko pri geodetskem kamnu. V beton okrog njega so bile vrezane številke in črke, a jih nisva znala prebrati. Uživala sva v pogledu na Malo Tičarico in Dvojno jezero s planinsko kočo. Vrh sva zapustila nekoliko nejeverna, da bova našla pot, po kateri sva prišla gor. Spet se nama je posrečilo: po krajšem tavanju in pretepanju z ruševjem sva se znašla pri možicu, ki sem ga postavila gor grede, in dobre četrt ure pod vrhom spet na markirani poti. V pol ure sva se vrnila h koči.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prenočevanja v kočah nisva vajena, zato je bilo za naju doživetje tudi to. Imela sva prikupno sobico in lep pogled skozi okno. Lahko sva si kupila žeton za nekajminutno tuširanje s toplo vodo in na dvorišču je bila pipa s pitno vodo – oboje tam gori nikakor ne samoumevno in zato toliko več vredno.

 

 

Lučki Dedec in Deska po manj običajnih poteh

S Presedljaja in Konja smo opazovali stezo pod Lastovcem in Desko, ki na zemljevidih ni markirana, pa je Janija zamikalo raziskati, kod teče in kakšna je. Ker je bilo »treba« najti še cilj, se je odločil za Lučkega Dedca, kjer je bil pred dobrimi desetimi leti že sam. Tako je 9. septembra končno napočil čas, da na to slikovito goro zlezem tudi jaz. Odpeljala sva se na Ravno polje (1440 m) pod planino Podvežak (1564 m), kjer sva začela tudi vzpon na Ojstrico), le da sva s polnega parkirišča tokrat namesto desno proti Korošici nadaljevala levo po gozdni cesti. Takoj za desnim ovinkom je bilo še dosti prostora za parkiranje in mimo zapornice pri majhni leseni podrtiji na koncu parkirišča sva se pretaknila na slabšo gozdno cesto, na kateri sva srečala nekaj krav. V dobrih 10 minutah sva prispela k ograjeni lovski koči na Brežičih (Podvežak 48, 1490 m) z blatnim »jezercem«. Onstran njega sva se povzpela po lovski stezi v gozd.

Kakih 20 ali 30 m nad kočo sva pred žičnato ograjo zavila desno. Koreninasta steza, ki je tekla nekoliko pod robom, se je kmalu začela strmo vzpenjati in postala skalnata. Po prestopanju slabo opazne ograjne žice sva dosegla rob z razgledom na planino Rzenik, Rzenik in Konja, kjer smo se potepali prejšnji teden, ter na Lučko Kopo, Presedljaj, Vršiče, izza katerih je gledala Planjava, nekoliko kasneje pa se je pokazal še Lastovec. Bogati šopki sviščevcev so bili večinoma še v popkih. Slabo vidna steza se je na trenutke izgubila. Naletela sva na lovca, ki sta oprezovala za divjadjo, in eden ni skrival slabe volje, saj sredi tedna gotovo ni pričakoval motnje v podobi planincev.

 

Veliko drevja in ruševja je bilo posekanega, zato je bil gozd precej svetal. Na veliki poseki sva slabe pol ure nad kočo naletela na prečno vlako in zavila levo nanjo. Malo pred koncem vlake sva opazila stezico v desno, se povzpela proti levemu robu poseke in nad njo v smrekov gozd. Ob za silo razločni stezici sta naju zbegala ostanka markacije in lomljene črte, kakršne označujejo ovinke levo, na nekem deblu, saj sta bili možnosti le naprej in desno. Izbrala sva slednjo, razločno blatno in skalnato stezo. Manj kot 10 minut po tistem, ko sva zapustila vlako, sva prišla do komaj opaznega razcepa; na skali ob njem je bila zbledela rdeča črta proti levi. Sledila sva ji, po nekaj korakih zlezla čez podrto pašniško ograjo in se na drugi strani spustila po zaraščeni, a še vedno razločni stezici. Skale na njej so bile še vlažne od jutranje rose in zato spolzke, prav tako dolga trava in ker je vrh tega stezica sitno visela, je bila nevarna za zdrs. Zelenje smrek in ruševja so poživljale jerebike in maline s svojimi rdečimi plodovi.

 

 

 

 

 

 

Po slabe četrt ure sva stopila iz gozda. Cveteli so resasti sviščevci in bodeče neže. Ustavila sva se na razglednem pomolu, s katerega je bil razgled proti Konju še lepši kot z roba nad lovsko kočo. Ob stezi, vzporedni z dolgim pobočjem Lastovca, so sivi drevesni štrclji spominjali na požar iz leta 2003. Ruševje obakraj stezice je bilo ponekod požagano, torej jo vzdržujejo. Po 20 minutah sva zakoračila po prvi skalni polici; začel se je najzahtevnejši del poti v steni. Kmalu za majhnim zavetjem v skali se je začel strm spust. Pogled nazaj naju je pritegnil s slikovito skalno konico. Na koncu »plezanja« je z leve od zadaj pritekla stezica najbrž od Šibja in Grofovega štanta. Po gruščnati potki sva se povzpela nad ruševje in zagledala še eno steno, v daljavi pred seboj pa Desko. Na mestu, kjer je bila stena izbočena, sva sestopila na stezico »nadstropje« niže. Sledil je vzpon v dveh delih. Ko sva se na koncu prvega ozrla, sva nad stezo zagledala kamnito glavo – profil s krompirjastim nosom – in pod stezo še eno, večjo. Za drugim delom se je pokazalo nadaljevanje poti. Najprej sva na kratko zavila desno navzdol, nato sva se dlje rahlo vzpenjala čez melišče.

Pot je bila lepa in zanimiva, za naju, povprečna planinca, še kar izzivalna, nikakor pa ne tako strašna, kot jo na Hribi.net opisuje »izkušen planinec«, ki se zavzema za opozorilno tablo in jeklenice, česar na neoznačenih lovskih poteh pač ne moremo pričakovati (izkušen planinec bi se seveda moral pozanimati, na kakšno pot se podaja, da ne bi bil tako neprijetno presenečen). Dobre pol ure od najzahtevnejšega dela poti je dotedanjo senco zamenjalo sonce. Tik pred koncem melišča se je v desno odcepila strma steza; ugibala sva, da se po njej morda dričajo z Deske. Ko sva se znašla med ruševjem, je postalo vroče kot v kakem zaprtem prostoru. Čez Presedljaj v ozadju sva videla Mokrico in Vrh Korena. Nekaj časa sva se spuščala po skalah, po katerih je mezela voda. V bolj travnatem svetu so cvetele le smetlike, nekaj zvončic, drugih rož pa skoraj ni bilo več. Ruševju so delali družbo brinje, malinovje in jerebike. K sreči je bila steza dobro vrezana v tla, sicer bi se bila v tistem labirintu zlahka izgubila.

 

Čez četrt ure sva s prevala Vratca (1655 ali 1673 m) zagledala kotanjo Stare stale (ali Stale; tako vsi najini zemljevidi, ponekod, tudi v Atlasu Slovenije, pa štale), levo Vršiče, na sredi Lučkega Dedca. Od Vratc je bila pot markirana. Ob prečni stezi sva našla klavrna kažipota levo Podvolovljek in desno pod grmovjem Korošica. Spustila sva se desno in naletela na prve kravjake. V 10 minutah sva pristala na Stalah (1640 m). Zažvižgal je svizec in se hitro skril. Videla sem, kam, čakala in dočakala; očitno je bil tudi on radoveden in je pokukal iz svoje luknje. Trato so krasile bodeče neže. Studenec na robu planine je skoraj presahnil, le v tolmunčku pod »slapičem« je bilo nekaj več vode. Ko sva bila tam pred leti, je bilo čisto drugače.

 

Stare stale sva zapustila po označeni stezi, vendar so markacije že zbledele. Še lep čas naju je spremljal potoček, nekje speljan skozi cev, drugje je tekel čez pot. V okolici se je sončilo nekaj lepih škrapljastih skal. Šla sva mimo majhnega slapišča in se dalje vzpenjala po skalnati stezi, posuti z drobirjem. Ko sva stopila iz ruševja, se je na desni pokazal kamnit obok, nato sva se v ključih strmo vzpenjala znova med ruševjem. Razveseljevali so me številni resasti sviščevci. Spustila sva se mimo kotanje, prečkala grapo s potokom in še eno suho ter se spet strmo vzpenjala, ponekod po ploščah, po katerih je tekla voda. Na desni sva že razločila možica na Deski. Strmina je kar vztrajala.

 

 

 

 

 

 

Kakih 25 minut nad Starimi stalami sva dosegla peščeno prečno stezico; na skali ob njej so bili napis Luče (nazaj), markacija in lomljena črta za ovinek. Na skali desno ob stezici je pisalo Vodotočnik. Na trati onstran stezice je na kupu kamenja ležal kažipot Podvolovljek, obrnjen tako, da je kazal nazaj, od koder sva prišla. Zavila sva levo, kamor je kazala lomljena črta. Pot je bila zelo skalnata, pozneje tudi peščena. Ko sva po 10 minutah prečila grapo, sva desno zgoraj opazila podrto ograjo. Na veliki skali sva s težavo razbrala napis Korošica, narobe razumela puščico in zavila levo. Nasproti naslednjega odcepa levo, zaprtega z žičnato ograjo, sva zavila desno mimo ostanka lese. Spustila sva se med ruševje, kjer je bilo vse pomendrano od krav in zato blatno. Spust se je končal, ko sva prečkala grapo z lužicami in mokrimi skalami. Na drugi strani je šlo gor in dol še čez več suhih grap(ic). Ko sva naletela na prečno pot, sva domnevala, da z leve priteče s Presedljaja in desno vodi na Korošico, a znamenja ni bilo nobenega, razen zarjavele zimske markacije v bregu na desni.

 

 

 

 

Po skoraj pol ure se je desno odcepila steza, o kateri je Jani menil, da je bližnjica proti Deski. Pot na Korošico sva zapustila pri kažipotu levo Lučki Dedec (padel je s kola in prelomljen ležal ob njem). Od odcepa sva videla Prag in ograjo pred Korošico. Kljub kažipotu je sledilo skoraj brezpotje, po katerem so nama zelo pomagali možici. V poraščeni skalnati grapici naju je prehitela skupina planincev in opozorili so naju na možica desno, tako da sva se ognila naporni kotanji, ki so jo oni že prelezli. Ko sva mislila, da sva že blizu cilja, sva še kar daleč na desni zagledala vrh z možicem. Pa menda ni šele tisto ...? Steza je zavila levo in takoj zatem sva z Ojstrico pred nosom in Korošico pod njo zagledala svoj cilj in v 5 minutah (25 minut nad prelomljenim kažipotom) že stala na najvišjem izmed treh Dedčevih vrhov. Tisti bolj oddaljeni je bil eden izmed drugih dveh. Lučkega Dedca je opisal že Jani, zato le še nekaj razgledov z vrha na okoliške gore in Korošico.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V 25 minutah sva se vrnila na stezo proti Korošici in zavila desno, od koder sva prišla gor, nato pa levo na domnevno bližnjico, ki se je izkazala za pravo pot. Razdejana skalnato-peščena steza navzdol, deloma med ruševjem, je bila slabo označena. V slabih 10 minutah sva se znašla pri podrti ograji, ki sva jo opazila gor grede, a sva očitno narobe razumela oznako na skali in zavila levo, po daljšnici (razlike je kakih 20 minut). Na kraju, kjer sva zjutraj dosegla prečno stezico, sva nadaljevala naravnost naprej v smeri Vodotočnika. Prestopila sva suho stružico in se čez 20 minut ustavila nad srčastim jezercem (tudi Vodotočno jezero, 1825 m; nekateri rečejo Vodotočnik tudi planini).

 

Po kratkem počitku sva nadaljevala v levo. Na maPZS od tam pot ni registrirana kot markirana planinska, je pa označena kot turistično-pohodniška. Ko sva premagovala skalnato in gruščnato strmino, sva med ruševjem srečala krave. V 20 minutah sva dosegla kažipota nazaj Vodotočne (tako domačini imenujejo planino, pojavlja se tudi ime Vodotočna) in naprej Podvežak, midva pa sva zavila desno z označene poti in čez 10 minut stopila na vrh Deske (1970 m). Kot prejšnjikrat je bila označena s palico, zapičeno v kup kamenja. Uživala sva v razgledih na kamniško-savinjske vrhove in tudi tam, tako kot že ves dan, sem lahko ugibala, kateri sviščevci cvetijo – čašasti, avstrijski ali nemški.

 

 

 

Z brezpotne Deske sva se morala premotati skozi ruševje proti jugu do prav tako neoznačene poti od Vodotočnika. Sprva nama ni šlo najbolje, potem pa sva na desni zagledala nekaj, k čemur je vodila »domišljijska« travnata stezica. Bil je kažipot, ki je padel z droga. Po napisu Deska-Tolsti vrh-Vodotočne-Korošica sodeč je obležal (ali ga je kdo položil) v pravo smer: nazaj. Po grampasti skalnati stezi sva se spustila čez travnik in četrt ure od vrha preplezala leso. Na drugi strani sva se podala navzdol čez travnik in po širokem prehodu skozi ruševje proti Lastovcu. Na dnu dolgega spusta je kraljevala velika okrogla ograda, na travniku levo so se pasle krave. Naletela sva na tri nabiralce brusnic, ki jih je bilo obilo, a zanje se je bilo treba truditi na zelo zaraščenem velikem »polju« ozkolistnega ciprja, ki je že odcvetelo. Seme je kar letelo po zraku in eden nabiralcev je imel ves kosmat obraz, ker se mu je prilepilo na potno kožo. Povedal nama je, da se lovska steza, po kateri sva hodila zjutraj, imenuje Pavličeva (po nekem lovcu) in da je ograda novo (2020) kravje napajališče. Izvedela sva, da je desno od napajališča steza, a so naju posvarili pred težavami zaradi poseke, levo od napajališča pa nova vlaka; obe pripeljeta k lovski koči na Brežičih. Pol ure pod leso sva pri napajališču kljub svarilu zavila desno in čez naslednje pol ure sva bila že pri lovski koči. Do parkirišča je bilo še 10 minut hoda.

 

Nekdo je na Lučkem Dedcu iz kamnov sestavil srce. Nič čudnega ‒ v tistih devetih urah (čiste hoje gor 3.40, dol 2.50) sva videla toliko lepega, da je bolj čudno, da jih nisva videla še več.