S Presedljaja in Konja
smo opazovali stezo pod Lastovcem in Desko, ki na zemljevidih ni
markirana, pa je Janija zamikalo raziskati, kod teče in kakšna je. Ker je bilo
»treba« najti še cilj, se je odločil za Lučkega Dedca, kjer je bil pred dobrimi desetimi leti že sam.
Tako je 9. septembra končno
napočil čas, da na to slikovito goro 
zlezem tudi jaz. Odpeljala sva se na Ravno polje (1440 m) pod planino Podvežak
(1564 m), kjer sva začela tudi vzpon na Ojstrico),
le da sva s polnega parkirišča tokrat namesto desno proti
Korošici nadaljevala levo po gozdni cesti. Takoj
za desnim ovinkom je bilo še dosti prostora za parkiranje in mimo zapornice pri
majhni leseni podrtiji na koncu parkirišča sva se pretaknila na slabšo gozdno cesto, na kateri sva
srečala nekaj krav. V dobrih 10 minutah sva prispela k ograjeni lovski
koči na Brežičih (Podvežak 48, 1490 m) z blatnim »jezercem«. Onstran njega sva
se povzpela po lovski stezi v gozd.
Kakih 20 ali 30 m nad kočo sva pred
žičnato ograjo zavila desno. Koreninasta steza, ki je tekla nekoliko pod robom, se je kmalu začela strmo vzpenjati in postala skalnata. Po
prestopanju slabo opazne ograjne žice sva dosegla rob z razgledom na planino Rzenik, Rzenik in Konja, kjer smo
se potepali prejšnji teden,
ter na Lučko Kopo, Presedljaj, Vršiče, izza katerih je gledala Planjava,
nekoliko kasneje pa se je pokazal še Lastovec. Bogati šopki sviščevcev so bili
večinoma še v popkih. Slabo vidna steza se je
na trenutke izgubila. Naletela sva na lovca, ki sta oprezovala za divjadjo, in eden
ni skrival slabe volje, saj sredi tedna gotovo ni pričakoval motnje v podobi
planincev.
Veliko drevja in ruševja je
bilo posekanega, zato je bil gozd precej svetal. Na veliki poseki sva slabe pol ure nad kočo naletela na prečno vlako in zavila
levo nanjo. Malo pred koncem vlake sva opazila stezico v desno, se
povzpela proti levemu robu poseke in nad njo v smrekov
gozd. Ob za silo razločni stezici sta naju zbegala ostanka markacije in
lomljene črte, kakršne označujejo ovinke levo, na nekem deblu, saj 
sta bili možnosti
le naprej in desno. Izbrala sva slednjo, razločno blatno in skalnato stezo. Manj
kot 10 minut po tistem, ko sva zapustila vlako, sva prišla do komaj
opaznega razcepa; na skali ob njem je bila zbledela rdeča črta proti levi. Sledila sva ji, po nekaj korakih zlezla čez podrto
pašniško ograjo in se na drugi strani spustila po zaraščeni, a še vedno razločni
stezici. Skale na njej so bile še vlažne od jutranje rose in zato spolzke, prav
tako dolga trava in ker je vrh tega stezica sitno visela, je bila nevarna za
zdrs. Zelenje smrek in ruševja so poživljale jerebike in maline s svojimi
rdečimi plodovi.
Po slabe četrt ure sva stopila
iz gozda. Cveteli so resasti sviščevci in bodeče neže. Ustavila sva se na
razglednem pomolu, s katerega je bil razgled proti Konju še lepši kot z roba
nad lovsko kočo. Ob stezi, vzporedni z dolgim pobočjem Lastovca, so sivi
drevesni štrclji spominjali na požar iz leta 2003. Ruševje obakraj stezice je bilo
ponekod požagano, torej jo vzdržujejo. Po 20 minutah sva zakoračila po prvi
skalni polici; začel se je najzahtevnejši del poti v steni. Kmalu za majhnim
zavetjem v skali se je začel strm spust. Pogled nazaj naju je pritegnil s
slikovito skalno konico. Na koncu »plezanja« je z leve od zadaj pritekla
stezica najbrž od Šibja in Grofovega štanta.
Po gruščnati potki sva se povzpela nad ruševje in zagledala še eno steno, v
daljavi pred seboj pa Desko. Na mestu, kjer je bila stena izbočena, sva sestopila
na stezico »nadstropje« niže. Sledil je vzpon v dveh delih. Ko sva se na koncu
prvega ozrla, sva nad stezo zagledala kamnito glavo – profil s krompirjastim
nosom – in pod stezo še eno, večjo. Za drugim delom se je pokazalo nadaljevanje
poti. Najprej sva na kratko zavila desno navzdol, nato sva se dlje rahlo vzpenjala čez melišče.
Pot je bila lepa in zanimiva, za naju, povprečna planinca, še kar izzivalna, nikakor pa ne tako strašna, kot jo na Hribi.net opisuje »izkušen planinec«, ki se zavzema za opozorilno tablo in jeklenice, česar na neoznačenih lovskih poteh pač ne moremo pričakovati (izkušen planinec bi se seveda moral
pozanimati, na kakšno pot se
podaja, da ne bi bil tako neprijetno presenečen). Dobre pol ure od
najzahtevnejšega dela poti je dotedanjo senco zamenjalo sonce. Tik pred koncem
melišča se je v desno odcepila strma steza; ugibala sva, da se po njej
morda dričajo z Deske. Ko sva se znašla med ruševjem,
je postalo vroče kot v kakem zaprtem prostoru. Čez Presedljaj v ozadju sva videla
Mokrico in Vrh Korena. Nekaj časa sva se spuščala po skalah, po katerih je mezela
voda. V bolj travnatem svetu so cvetele le smetlike, nekaj zvončic, drugih rož
pa skoraj ni bilo več. Ruševju so delali družbo brinje, malinovje in jerebike.
K sreči je bila steza dobro vrezana v tla, sicer bi se bila v tistem labirintu
zlahka izgubila.
Čez četrt ure sva s prevala
Vratca (1655 ali 1673 m) zagledala kotanjo Stare
stale (ali Stale; tako vsi najini zemljevidi, ponekod, tudi v Atlasu Slovenije, pa štale), levo Vršiče,
na sredi Lučkega Dedca. Od Vratc je bila pot markirana. Ob prečni stezi sva našla klavrna kažipota levo Podvolovljek in desno pod grmovjem Korošica. Spustila sva 
se desno in
naletela na prve kravjake. V 10 minutah sva pristala na Stalah (1640 m).
Zažvižgal je svizec in se hitro skril. Videla sem, kam, čakala in dočakala;
očitno je bil tudi on radoveden in je pokukal iz svoje luknje. Trato so krasile
bodeče neže. Studenec na robu planine je
skoraj presahnil, le v tolmunčku pod »slapičem« je bilo nekaj več vode. Ko sva
bila tam pred leti, je bilo čisto drugače.
Stare stale sva zapustila po
označeni stezi, vendar so markacije že zbledele. Še lep čas naju je spremljal
potoček, nekje speljan skozi cev, drugje je tekel čez pot. V okolici se je sončilo nekaj lepih škrapljastih skal. Šla
sva mimo majhnega slapišča in se dalje vzpenjala po
skalnati stezi, posuti z drobirjem. Ko sva stopila iz ruševja, se je na 
desni pokazal
kamnit obok, nato sva se v ključih strmo vzpenjala znova med ruševjem. Razveseljevali
so me številni resasti sviščevci. Spustila sva se mimo kotanje, prečkala grapo
s potokom in še eno suho ter se spet strmo vzpenjala, ponekod po ploščah, po
katerih je tekla voda. Na desni sva že razločila možica na Deski. Strmina je kar
vztrajala.
Kakih 25 minut nad Starimi
stalami sva dosegla peščeno prečno stezico; na skali ob njej so bili napis Luče (nazaj), markacija in lomljena črta
za ovinek. Na skali desno ob stezici je pisalo Vodotočnik. Na trati onstran stezice je na kupu kamenja ležal
kažipot Podvolovljek, obrnjen tako,
da je kazal nazaj, od koder sva prišla. Zavila sva 
levo, kamor je kazala
lomljena črta. Pot je bila zelo skalnata, pozneje tudi peščena. Ko sva po 10
minutah prečila grapo, sva desno zgoraj opazila podrto ograjo. Na veliki skali sva s težavo
razbrala napis Korošica, narobe
razumela puščico in zavila levo. Nasproti naslednjega odcepa levo, zaprtega z žičnato ograjo, sva zavila desno 
mimo ostanka
lese. Spustila sva se med ruševje, kjer je bilo vse pomendrano od krav in zato
blatno. Spust se je končal, ko sva prečkala grapo z lužicami in mokrimi skalami.
Na drugi strani je šlo gor in dol še čez več suhih grap(ic). Ko sva naletela na
prečno pot, sva domnevala, da z leve priteče s Presedljaja in desno vodi na
Korošico, a znamenja ni bilo nobenega, razen zarjavele zimske markacije v
bregu na desni.
Po skoraj pol ure se je desno
odcepila steza, o kateri je Jani menil, da je bližnjica proti Deski. Pot na Korošico sva zapustila
pri kažipotu levo Lučki Dedec (padel je
s
kola in prelomljen ležal ob njem). Od odcepa sva
videla Prag in ograjo pred Korošico. Kljub kažipotu je sledilo skoraj brezpotje,
po katerem so nama zelo 
pomagali možici. V poraščeni
skalnati grapici naju je prehitela skupina planincev in opozorili so naju na
možica desno, tako da sva se ognila naporni kotanji, ki so jo oni že prelezli. Ko
sva mislila, da sva že blizu cilja, sva še kar daleč na desni zagledala vrh z možicem. Pa menda ni šele tisto ...? Steza je zavila levo in takoj
zatem sva z 
Ojstrico pred nosom in Korošico pod njo zagledala svoj cilj in v 5
minutah (25 minut nad prelomljenim kažipotom) že stala na najvišjem izmed treh
Dedčevih vrhov. Tisti bolj oddaljeni je bil eden izmed drugih dveh. Lučkega
Dedca je opisal že Jani, zato le še nekaj razgledov z vrha na okoliške gore
in Korošico.
V 25 minutah sva se vrnila na
stezo proti Korošici in zavila desno, od koder sva prišla gor, nato pa levo na
domnevno bližnjico,
ki
se je izkazala za pravo pot. Razdejana
skalnato-peščena steza navzdol, deloma med ruševjem, je bila slabo označena. V slabih
10 minutah sva se znašla pri podrti
ograji, ki sva jo opazila gor grede, a sva 
očitno narobe razumela oznako
na skali in zavila levo, po daljšnici (razlike je kakih 20 minut). Na kraju,
kjer sva zjutraj dosegla prečno
stezico, sva nadaljevala naravnost naprej v smeri Vodotočnika. Prestopila
sva suho stružico in se čez 20 minut ustavila nad srčastim jezercem (tudi
Vodotočno jezero, 1825 m; nekateri rečejo Vodotočnik tudi planini).
Po kratkem počitku sva nadaljevala
v levo. Na maPZS od tam pot ni registrirana kot markirana planinska, je
pa označena kot turistično-pohodniška. Ko sva
premagovala skalnato in gruščnato strmino, sva med ruševjem srečala krave. V
20 minutah sva dosegla kažipota nazaj Vodotočne
(tako domačini imenujejo planino, pojavlja 
se tudi ime Vodotočna) in naprej Podvežak, midva pa sva zavila desno z
označene poti in čez 10 minut stopila na vrh Deske (1970
m). Kot prejšnjikrat
je bila označena s palico, zapičeno v kup kamenja. Uživala sva v razgledih na kamniško-savinjske vrhove in tudi tam, tako kot že ves dan, sem lahko ugibala, kateri sviščevci cvetijo – čašasti, avstrijski ali nemški.
Z brezpotne Deske sva se morala
premotati skozi ruševje proti jugu do prav tako neoznačene poti od Vodotočnika.
Sprva nama ni šlo najbolje, potem pa sva na desni zagledala nekaj, k čemur je
vodila »domišljijska« travnata stezica. Bil je kažipot, ki je padel z droga. Po
napisu Deska-Tolsti
vrh-Vodotočne-Korošica sodeč 
je obležal (ali ga je kdo položil) v pravo
smer: nazaj. Po grampasti skalnati stezi sva se spustila čez travnik in četrt
ure od vrha preplezala leso. Na drugi strani sva se podala navzdol čez travnik
in po širokem prehodu skozi ruševje proti Lastovcu. Na dnu dolgega spusta je kraljevala
velika okrogla ograda, na travniku levo so se pasle krave. Naletela sva na tri
nabiralce brusnic, 
ki jih je bilo obilo, a zanje se je bilo treba truditi na
zelo zaraščenem velikem »polju« ozkolistnega ciprja, ki je že odcvetelo. Seme
je kar letelo po zraku in eden nabiralcev je imel ves kosmat obraz, ker se mu
je prilepilo na potno kožo. Povedal nama je, da se lovska steza, po kateri sva
hodila zjutraj, imenuje Pavličeva (po nekem lovcu) 
in da je ograda novo (2020)
kravje napajališče. Izvedela sva, da je desno od napajališča steza, a so naju
posvarili pred težavami zaradi poseke, levo od napajališča pa nova vlaka; obe
pripeljeta k lovski koči na Brežičih.
Pol ure pod leso sva pri napajališču kljub svarilu zavila desno in čez
naslednje pol ure sva bila že pri lovski koči. Do parkirišča je bilo še 10
minut hoda.
Nekdo je na Lučkem Dedcu iz kamnov sestavil
srce. Nič čudnega ‒ v tistih devetih urah (čiste hoje gor 3.40, dol 2.50) sva videla
toliko lepega, da je bolj čudno, da jih nisva videla še več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar