Še enkrat na Konja čez Presedljaj

Prvo septembrsko soboto sva peljala Tomaža na Konja po poti, ki sva jo že prehodila, saj sva bila prepričana, da bo všeč tudi njemu. Kljub Janijevemu mnenju, da za zavarovani del v resnici ni potrebna plezalna oprema, sem jo vzela s seboj. Pot sem že opisala, zato bom krajša kot navadno in se bom bolj posvetila le novostim. Na prvo smo naleteli že 5 minut od parkirišča Predbela: opozorilo, da Kamniška Bela gorvodno od tistega mesta v sušnem obdobju presahne, zato se je treba oskrbeti z vodo. Pri odcepu levo proti slapu 25 minut zatem so dodali nov kažipot: Slap Orglice 20min, Bolnica Bela 20min. Jani je med potjo pripovedoval Tomažu o Brtucovi griči, slapu Orglice/Orličje, partizanski bolnici, grobu ameriškega pilota, ko pa smo vstopili v strnjen gozd in se začeli vzpenjati, je postal redkobesednejši, saj ga navkreber daje sapa. Čez eno uro smo se za kratek čas ustavili pri Počivalu. Tomažu sva povedala žalostno zgodbo o nesrečnem koncu oskrbnika Doma na Korošici, a po dobre četrt ure Dergančevega križa nismo več našli, nadomestilo ga je novo znamenje. Tako kot prejšnji teden na Golakih so bile jerebike bogato obložene z rdečimi plodovi, cvetelo je še nekaj rož, posebno lepe pa so bile kobulnice, ki so že semenile.

 

 

 

Tričetrt ure nad Dergančevim znamenjem smo dosegli Presedljaj (1613 m). Prejšnjikrat je bil nekoliko oluščen le zgornji kažipot, tokrat pa že vsi trije kar pošteno. V grmovju oziroma v travi sta ležali še dve zadnjič neopaženi zarjaveli smerni tablici. Obrnili smo se v desno in kmalu naleteli na kline. Začetna jeklenica je manjkala; ne spomnim se, da bi bilo že prejšnjikrat tako. Prva kratka je bila že precej rjasta. Nekateri klini so se še vedno majali. Po kratkem skalnatem žlebiču smo dosegli greben. Na nezahtevnem začetnem delu nam je naproti malodane priskakljal prijazen kodrolasec brez čelade in plezalne opreme z obema palicama v eni roki, s katero nam je pomahal od daleč, češ da je tak čas (mislil je na korono), da se ni zdravo preveč približati drug drugemu. Nato se je začel zahtevnejši in bolje zavarovani del poti. Na izpostavljenih odsekih sem uporabljala samovarovalni komplet, tako se pač počutim varnejša. Ker smo se pogosto ustavljali in razgledovali, smo od Presedljaja do vrha potrebovali skoraj poldrugo uro.

 

 

 

 

 

Vrh (na starejših zemljevidih 1803 m, na Grintovcih PZS iz leta 2018 pa 1811 m) smo si delili s špansko-slovensko družino. Popolnoma dvojezična 8- in 10-letna punčka in fantek rada hodita v hribe, čeprav je med potjo včasih kriza, je povedala mamica. Največ veselja imata z vrhovi, kjer si odtiskujeta žige. Imeli smo kaj videti: na jugu pred nosom Rzenik, zadaj Veliko planino, na zahodu Mokrico s sosedi, Kalški greben, Grintovec, Skuto, na severu Brano, Planjavo, Ojstrico, spredaj Vršiče, bolj desno Dleskovško planoto z Veliko Zelenico in Velikim vrhom v ozadju, na vzhodu Rogatec in Lepenatko. Tomaž si je prižgal cigareto. Naokrog so ležali ogorki, ampak Tomaž vedno nosi s seboj majhno plastenko, v kateri pristanejo ostanki njegove razvade.

 

 

 

Vrnili smo se čez planini Rzenik in Dol. Nad prvo so postavili nov kažipot za Rzenik, bolj opazen kot stari v macesnovi krošnji nekoliko niže (steza od macesna se je že zarasla in nova teče drugje). Tomaž me včasih vpraša po imenu kake rože in tam so cvetele modre, o katerih sem sprva mislila, da so svečniki, potem pa sem podvomila, saj so imeli liste in cvetove razporejene drugače, kot sem bila vajena dotlej. Zdaj sem se pri Alenki poučila, da ima svečnik (tudi kokoševčevolistni ali svilničasti ali svilničevolistni svišč) dve obliki: v senčnih legah so listi na povešenem steblu dvoredni in cvetovi le na zgornji strani (teh sem »vajena«), v sončnih legah pa je steblo pokončno, listi navzkrižni in cvetovi večinoma na vrhu (ti so prevladovali na naši poti). Preden smo po 25 minutah sestopili k Mlakarjevi bajti (1650 m), smo srečali par srednjih let. »Koliko je še do vrha?« je vprašala ona. Odgovor, da kake pol ure, jo je razveselil. »No, vidiš, samo pol ure!« se je obrnila k možu. Ko sem ugotovila, kam pes taco moli, me je zaskrbelo, da je bila moja ocena nekoliko preoptimistična, zato sem dodala, da tudi če je nekoliko več, je vredno, ker je tako lepo. On je bil kar tiho, ona pa: »No, a si slišal?!« Upam, da nisem zakrivila kakega zakonskega prepira.

 

Slabo označena pot nas je v tričetrt ure pripeljala na planino Dol (1308 m). Posedeli smo v senci in opazovali planince, ki so se po bregu onkraj ceste vzpenjali in spuščali na Veliko planino oziroma z nje. Tja so bili namenjeni tudi naši znanci z vrha, ki so nas dohiteli. Dva, ki sta prišla z Rzenika, sta poročala, da je nova steza sicer slabo uhojena, a »se pride«. Ko smo zapustili planino, smo stopili na nemarkirano pot. Nekaj časa sva bila nekoliko zbegana, ker je bila cesta čisto drugačna kot prejšnjič, saj je bilo obakraj vse posekano. Tudi razcepa čez 10 minut nisva prepoznala. Nadaljevali smo po levem kraku, nad katerim se je videl Grintovec. Velika luža čez dobrih 5 minut pa je bila tam kot vedno, le da v njej seveda ni bilo paglavcev. Potem ko smo se na razcepu povzpeli po levem kraku, smo v nekaj minutah našli popisano drevo, pri katerem je treba zaviti levo, čeprav je bil možic podrt (postavili smo ga na novo). V tem gozdu so cveteli »običajni« svečniki.

Tomažu sva hotela pokazati še Martinj stezo, ki nama je precej pri srcu. Vijuganje med prepadom in skalno steno ter lepi razgledi so bili všeč tudi njemu. Tokrat smo naleteli na planike precej visoko, spodaj pri mostičku čez 25 minut pa jih ni bilo. Do izhodišča smo imeli še slabi dve uri hoda. In še zadnja »novost«: v bližini vhoda v nekdanji rudnik smo naleteli na žabo rosnico. Ne bi si upala trditi, kdo se je koga bolj ustrašil.

 

Takole pa je našo pot zarisal Tomažev pametnjakovič: