Gora (Sveti Ahac) in Bajdinški slapovi

Ahac

Ker so tiste, ki uganjamo individualne športe in se gibljemo v naravi zunaj naselij, lani za božič izpustili iz občin v regije, sva sklenila pridobiti žig za še en rezervni cilj v okviru akcije Deset vrhov v okolici Ljubljane, Turjak. Da hoje ne bi bilo premalo, sem poiskala po vsem videzu prijetno dopolnitev: slapove na potoku Bajdincu.

Na Pijavi Gorici južno od Ljubljane sva zavila desno proti Želimljam. Na križišču pri kapelici Srca Jezusovega sva se peljala naravnost, na razcepu za Želimljami pa desno (smerokazi Javorje, Prazniki, Četež in Ščurki). Ta cesta naju je pripeljala do Četeža pri Turjaku 1, domačije Pirman (360 m; S 45.873806, V 14.605478). Planinski kažipoti so kazali levo s ceste Grad Turjak 20 min (v tisto smer tudi vezistična markacija), desno Kurešček 1 h 30 min, kaj je mišljeno z dvema enakima Krožna pot 30 min (levo in naprej), pa nama ni bilo prav jasno. Ne morem iz svoje kože: moram pohvaliti TD Turjak in PD Velike Lašče, da so na njunih kažipotih časi zapisani pravilno, s presledki (30 min), ne brez njih kot pri večini društev (30min). Bil je oblačen in meglen dan, a prijazni gospodar naju je brž spravil v dobro voljo; ko sva hotela parkirati za cesto pod velikim drevesom, nama je odkazal prostor pri toplarju, češ da bi s starega drevesa lahko padla na avto kaka veja.

 

Ob gnojišču sva sledila kažipotu za grad Turjak navzgor po zasneženem travniku in mimo skromne klopce v gozd. Vzpenjala sva se v strmih ključih. Sprva zelo ozka stezica se je nekoliko razširila in nekaj časa tekla po jarku. Označena je bila s Knafelčevimi in vezističnimi markacijami. Že precej visoko sva naletela na tarče in opozorilo, da sva na območju lokostrelske vadbe. Prečkala sva stezo, vzporedno s pobočjem. M poleg markacije nama je povedal, da po isti trasi teče tudi del Ljubljanske mladinske poti. Čez slabih 25 minut so se ključi iztekli pri razvalinah pod turjaškim gradom (520 m). Tudi tam so bile tarče. V snegu so se poznale sledi srnjadi. Na grajskem dvorišču so samevali že nekoliko stajan snežak, leseno stojalo za kolesa ter obvestilo o obveznosti razkuževanja rok in uporabe zaščitne maske. Grad je bil zaprt. Na pročelju sva prebrala ploščo v spomin na Prešernovo brigado, ki je jeseni 1943 zavzela tukajšnjo belogardistično postojanko.

 

Mimo lovskega doma sva se spustila v vas Turjak. Knafelčkom in vezističnim markacijam so se pridružili peresniki, znamenja Slovenske pisateljske poti. Cesta skozi naselje naju je vodila mimo kapelice, križišča s kažipotoma levo Bajdinški slapovi / Waterfalls in Pokopališče / Cemetery (to je bila najina smer, a sva šla najprej po žig), »zlovešče« okrašenih dvoriščnih vrat Turjaka 20a, Žužuhotela (hotela za žuželke) in velikega ekološkega otoka. V dobrih 10 minutah sva prišla do Doma krajanov Turjak, v katerem domujejo kulturno-turistični zavod, kmetijska zadruga, lovska družina, lokostrelski klub, picerija, frizer, tudi avtomatski defibrilator (AED) je tam. Na pročelju sva si ogledala slike in zemljevid občine Velike Lašče ter spominsko ploščo, posvečeno enajstim borcem, sedmim internirancem in petnajstim žrtvam fašističnega terorja. Pod tablo za društvena obvestila je bila planinska vpisna skrinjica, v kateri naju je čakal žig. Bližnji kažipot (540 m) je kazal po hribu navzdol v smer pogleda na turjaški grad: Pirman 15 min, Krožna pot 1 h, Kurešček 2 h. Med odlagališčem smeti in športnim centrom sva stopila še čez cesto k spomeniku – obelisku ob grobu 120 padlih borcev in narodnega heroja Zdravka Jovanovića.

Vrnila sva se h križišču sredi vasi ter zavila proti pokopališču. Povzpela sva se po ozki asfaltni uličici med Turjakom 22 in zanimivo rumeno hišo, nad katere vhodom je bilo vklesano 1889 A.P. Na koncu naselja se je cesta spustila v gozd. Mimo majhne hiše, ograjenega vrta in klopce sva v dobrih 5 minutah prikorakala do pokopališča. Njegova posebnost je grobnica Auerspergov, zanimivosti pa je še več, vsaj za današnjega obiskovalca: kapelica, posvečena šestletni hčerki oskerbnikov turjaške grešine, nagrobnik družine Žužek s prvo pokopano soprogo c.-kr. poštarja, grob Dolščakovih ‒ prvoborca Albina in njegovih staršev, žrtev črne roke.

Pri pokopališču je bilo asfalta konec in stopila sva na kolovoz proti Bajdincu. Srečala sva gospo, ki je prišla z druge strani (ob pokopališkem zidu) in je povedala, da se tudi tam pride k slapovom. Tista pot teče mimo kmeta, ki ne mara pohodnikov, zato jo je speljal mimo svojega sveta in je zdaj zanemarjena, pot, na katero sva se podala midva, pa je po njenih besedah zahtevnejša. Povedala je še, da dela v turističnem društvu in da imajo poleg Slovenske pisateljske poti tudi Princeskino in Turjaško turistično pot (TTP). Od spodaj sva kmalu zaslišala šum Bajdinca. Na zemljevidih piše Bajdinc, v Slapovih Roka Kušlana (Sidarta 2008) in ponekod na spletu Bajdinec, v Slapovih Slovenije Antona Ramovša (Slovenska matica 1983) je na zemljevidu Bajdinc in v besedilu Bajdinec, pojavlja pa se tudi različica potok Bajdinški. Po razritem kolovozu sva v 20 minutah prišla do živahnega potoka. Čezenj je sicer vodila brv, a je bila tako poledenela, da si nisva upala po njej. Tudi skale v vodi so bile neznansko spolzke. Kljub temu sva prestopila potok in se vzpenjala ob njegovi desni strani. Po 10 minutah sva pred desnim ovinkom struge obrnila, ker zaradi preozkega (nikakršnega) brega in podrtega drevja nisva mogla naprej.

 

Vrnila sva se k pokopališču. Ob zunanji strani obzidja sva šla do turjaške grobnice in od tam se je neoznačena stezica povzpela v gozd. Nato sva zavila levo na prečno stezo, ki se je rahlo vzpenjala vzporedno s pobočjem med podrtim drevjem in vejami. Po 10 minutah sva naletela na kažipot nazaj TTP s sliko lisice v markaciji. Tudi tam sva se spustila levo po prečni poti, na koncu grebena zavila desno ter po strmem spustu nadaljevala rahlo gor in dol. Na razcepu je bila shojena leva spodnja pot, ki naju je po dobrih 5 minutah pripeljala do razpadajoče hiše in dokaj novega toplarja, na katerem je pisalo Koritar. Od Koritarja sva nadaljevala po blatnem kolovozu. Tik njega ali globlje v gozdu je bilo še več lokostrelskih tarč v podobah medveda, divje svinje, košute.

 

 

 

 

 

 

V dobrih 10 minutah sva prišla do večjega lokostrelskega vadbišča ob gojitvenem ribniku Turjak. Na obrežju je ležal poveznjen čoln. Po gladini sta se zibali raci, ki se nista hoteli fotografirati. Dostop na pomol je bil zagrajen. Miza, klopi in kurišče so pričali o družabnem dogajanju, a okolica ni bila urejena in zato ne ravno privlačna (morda je tako le pozimi). Po cesti ob ribniku sva se napotila proti hišam. Tam so se pojavile rumeno-rdeče (evropske) markacije. Po 5 minutah sva pri tablah za konec oziroma začetek Turjaka zavila levo na pločnik ob glavni cesti. Označena je bila tudi s pisateljskimi markacijami, planinskih pa ni bilo videti. Pri zadnjih hišah sva opazila nekaj prostora za parkiranje. Evropska in pisateljska pot sta zavili levo, a domačin nama je svetoval, naj ostaneva na cesti, češ da je pot levo preveč mokra. Tabla pred mostom je napovedala Potok Bajdinški, ki nama tokrat žal ni privoščil svojih slapov. Zato sva si za dopolnitev (pre)kratkega pohoda izbrala še Goro, bolj domače Ahaca.

 

Čez slabe četrt ure naju je smerokaz nasproti odmikališča opozoril na cestni odcep desno proti Malemu Ločniku. Nasproti odcepa je iz gozda pritekla steza, ki nama jo je domačin odsvetoval zaradi mokrote. Po stranski cesti sva se vzpenjala proti naselju. Tam je bilo že več snega. Kmalu za krajevno tablo sva se ustavila pri turistični tabli s slikami Gore in cerkve sv. Ahaca ter z zemljevidom, na katerem so bile označene kulturne in zgodovinske znamenitosti. Za vzornim ekološkim otokom in novoletno jelko sva prikorakala v vas. Ročno poslikan prometni znak je opozarjal na varnost otrok na cesti. Na vsakem koraku sva opazila skrb za ohranjanje starih stavb in kmečkega orodja. V lini lepo obnovljenega gospodarskega poslopja je čepel prikupen muc. V vseh pogledih prijetna vas. Mimo razpela, zanimive kapelice, znaka, da je v vasi avtomatski defibrilator (AED), utrujenega kažipota Grosupeljske poti in čednih jaslic na nekem dvorišču sva po približno 25 minutah prispela do hiše št. 22 na koncu vasi, kjer sva z asfaltne ceste stopila na kolovoz.

 

 

 

 

Markacij je bilo sprva malo, nekatere slabe. Pozneje se je označenost izboljšala; modre črte pod knafelčki so sporočale, da je pot namenjena tudi kolesarjem. Nekaterim markacijam je bil dodan napis GP (Grosupeljska pot). Vodile pa so naju tudi okrogle lončene ploščice z rimskimi številkami postaj križevega pota, pritrjene na drevesa. Nad znakom za IV. postajo je bilo pripeto pisano razpelce v polivinilasti vrečki (taka so bila menda stara znamenja tega križevega pota). Kolovoz je postal bolj strm in naju po 20 minutah pripeljal k Sv. Ahacu. Nad klopco ob gozdu je bila poleg znaka XIV. postaje smerna tablica z napisoma Grosupeljska pot / Grosuplje (nazaj) in Šmarje Sap (naprej).

 

Vrh Gore (748 m) je bil naseljen že v prazgodovini. Našli so ostanke gradišča izpred rimskih časov. V 15. stoletju so Turjačani tam postavili cerkvico. V času turških vpadov je kres na Gori svaril pred turško nevarnostjo, po zmagi nad Turki pri Sisku 22. junija 1593, na god sv. Ahaca, pa so Turjačani prezidali romansko cerkvico v veliko gotsko cerkev in jo posvetili temu svetniku. Ob 400-letnici bitke je bila temeljito obnovljena. Od nje se vidijo Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, Mokrec in Krim. Ko sva se mimo čokatega samostojnega zvonika približala cerkvi, se je od nje že odpravljal mlajši par. A takoj se nama je pridružil drug, ki je prišel ravno iz nasprotne smeri kot midva, in moški nama je doživeto »odpredaval« o medvedih v tamkajšnjih gozdovih.

 

Do turjaškega doma krajanov sva se vrnila po poti vzpona, tam pa sledila kažipotu za Pirmana, krožno pot in Kurešček v gozd. Vendar v njem nisva našla ne oznak ne steze. Pri piceriji sva vprašala štiri ljudi, a nihče ni poznal poti, le eden je trdil, da kažipot »misli« po cesti navzdol, čemur nisva verjela. Zato sva se tudi dalje vračala po že prehojeni poti. Z Ahaca do Pirmana sva hodila dobro uro in četrt. 

 

 

Tisti večer so poročali o prometnem kaosu in neznanski gneči na Veliki planini, Krvavcu, Vršiču, Pohorju, Katarini in v Kranjski Gori, midva pa sva ves dan naletela le na dva para in eno družino. Sicer rada koga srečava, posebno če je zanimiv ali nama zna v kaki zadregi svetovati, gneče pa ne marava. Tokrat sva se ji srečno izognila.

Ahac sicer še ni na vrsti (tam sva bila 9. januarja), saj se kljub veliki zamudi držim zaporedja dogodkov, a ker je Jani 9. junija obiskal slapove na Bajdincu, sem hotela, da njegov opis sledi temule. Šel je sam, ker je menil, da bo »podvig« prehud za moja kolena.

 

Bajdinški slapovi

Ker sem zdaj že poznal pot do Bajdinca, sem se odločil parkirati kar pri turjaškem pokopališču. Z glavne ceste Ljubljana-Kočevje sem pri Turjaku zavil proti gradu. Sredi vasi me je pri hiši številka 22 presenetil nov kažipot za Bajdinške slapove, ki je bil pozimi že nemarno oluščen. Cesta do pokopališča je preozka za srečevanja, a na srečo je odsek kratek in prometa na njem tako rekoč ni. Tudi na parkirišču me je po novem zelen kažipot za slapove usmeril na širok kolovoz pod parkiriščem.

 

 

 

 

 

 

Čeprav sem tokrat za vsak slučaj obul bolj nerodne škornje, sem bil v 20 minutah pri brvi čez Bajdinc. Vmes sem si kakšno zažvižgal, saj se okrog Turjaka rad potika kak medved. Seveda junija brv ni bila poledenela, tako da sem potok udobno prečkal, na drugi strani pa me je pričakal že tretji kažipot za slapove. Pot ob potoku navzgor se torej začne na njegovem – orografsko gledano – desnem bregu. Z malce lovljenja po spolzkih kamnih sem samo 5 minut kasneje že stal pod prvim slapom. Ta pada v dveh stopnjah kakih 8 m globoko. Mogočnejša je zgornja, spodnjo pa trenutno kazi nekaj podrtih debel.

 

Pri prvem slapu se pohodniku zastavi glavni problem celotne poti – kako ga v ozki grapi s strmimi bregovi obiti. Ni druge, zagristi je treba desno od njega v strmino in se z nekaj pomoči rok prebiti čeznjo. Tudi spust onstran ožine nazaj v strugo ni brez nevarnosti za zdrs. Skratka, previdno!

 

Struga se zatem bolj ali manj zravna. V 15 minutah sem malo po tej, malo po drugi strani potoka prisopihal do drugega slapu. Ta se v več pramenih stopničasto spušča po široki skali slabih 10 m globoko. Pri njem mora človek kar pošteno napeti oči, da odkrije nadaljevanje steze. Treba je spet strmo, a tokrat levo iz grape, kjer se zgoraj nakazuje rob travnika. Po novem je ta ograjen z električnim pastirjem, na njem so se pasle koze, više pa se je razkazoval ličen čebelnjak. Zaradi te ovire so Turjačani zdaj stezo speljali tik ob ograji, jo celo podprli s hlodci ter označili z modrimi pikami in črtami. Popeljale so me nazaj na drugo stran Bajdinca, prek njegovega pritoka na kolovoz in takoj za njim na zgledno urejeno makadamsko cesto. Od drugega slapu do nje sem potreboval slabe četrt ure.

Kažipot Slap 3, 4 je sicer kazal navzgor, a jaz sem najprej zavil kakih 150 m levo navzdol po cesti proti omenjenemu travniku. Od daleč sem videl možaka, ki je obnavljal kar velik star mlin na Bajdincu in očitno oživlja zapuščeno posestvo. Vrnil sem se h kažipotu in ga ubogal v desno. Že čez nekaj minut se je na desnem ovinku ceste z nje v levo odcepil kolovoz, označen s Knafelčevimi in evropskimi markacijami. Že od odcepa se je videlo, da se vrača k Bajdincu. Najprej sem nad kolovozom zagledal četrti slap. Čeprav visok le kakih 5 m, se mi je zdel, padajoč v dveh stopnjah čez z mahom porasle in lehnjakom obložene oblice, od vseh najbolj prikupen. Tik pod kolovozom se skriva še podoben, le nekoliko ožji tretji slap.

 

 

 

 

Brv čez Bajdinc je bila polomljena, a potoka ni težko prestopiti. Po drugi strani se ob njem usmeri kolovoz navzdol k že omenjenemu travniku. V samo nekaj korakih se mi je razkrilo, da pred njim stoji še en na pol porušen mlin.

 

Vrnil sem se na makadam, ki me je hitro pripeljal do asfalta v novem delu Turjaka (hišna številka 42). Skozenj sem v 10 minutah prišel na cesto Ljubljana-Kočevje in krenil desno po njej proti vasi. Pot sem si skrajšal prek lokostrelskega vadbišča in mimo gojitvenega ribnika Turjak. Ta se je poleti izkazal za tako zaraščenega, da si ne predstavljam, kako bi v njem lahko vzredili kaj drugega kot žabe. Na poti do avta se mi je razkrilo še nekaj pogledov na nekdanje domovanje lepe Rozamunde.