Kranjska reber, hrib z nezgrešljivimi razgledi

Jani si je 15. januarja zaželel snega, pa sva se odpeljala na preval Volovljek (1029 m) med Gorenjsko (Kranjsko) in Štajersko, znan po okrepčevalnici Kranjski Rak. Čeprav je bil šele petek, je bilo zaradi zaprtosti v regije, ki naj bi omejila epidemijo, veliko prometa. Skoraj vsi so zavili levo proti plačljivim parkiriščem za Veliko planino (dnevna parkirnina za osebne avtomobile 7 evrov), kamor so bili večinoma namenjeni. Midva sva imela drugačne načrte, zato sva se zapeljala na drugo stran, proti Lučam oziroma Podvolovljeku, in pustila avto na spluženem odmikališču ob desnem ovinku kakih 200 m pod prevalom. Bil je lep sončen dan s 6 ali 7 stopinjami pod ničlo. Namenila sva se na Kranjsko reber, na kateri sva že bila pred 16 leti, takrat s Črnivca.

 

Z Volovljeka sva se pri »kozolčku« z dobrodošlico občine Luče ter s kažipotoma Kašna planina in Okrepčevalnica Resnik na Štajerskem Raku odpravila navzgor po ozki asfaltni cesti mimo omenjene okrepčevalnice in njenega parkirišča proti gozdu. Kje je asfalta konec, se pod snegom ni videlo, najbrž pri rumeni tablici Gozdna cesta in znaku za prepoved prometa. Pot po severnem pobočju je bila seveda mrzla, a greli so naju pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe in pravljično zasneženi smrekov gozd, plezanje čez podrta drevesa, plazenje pod vejami, obteženimi s snegom, ter srečanja z belimi »dinozavri« in drugimi domišljijskimi podobami, ki jih je ustvaril sneg. Najbolj »sončna« stran hoje po senčnem pobočju je bila, da ni bilo gneče. Sledovi deske, smuči in podplatov predhodnikov pa so bili zelo dobrodošli; če ne bi bilo steptano, bi bilo šlo težko, saj je bilo približno 85 cm snega. Na Hribi.net piše, da je to lahka označena pot, a v resnici ni označena (tudi po zemljevidih ne).

Za ovinkom čez kakih 50 minut sva bila deležna prvih sončnih žarkov. Do tja sva se ves čas zložno vzpenjala, poslej sva se spuščala. V dobrih 5 minutah sva prišla do količkov, ki so napovedovali Kašno planino. Na Kalu (po zemljevidih 1242 m), kakor se imenuje tamkajšnje neizrazito sedelce, naju je končno zares obsijalo sonce. Z leve sta prišla dva z Lepenatke. Tam je namreč križišče s kažipotoma (na njima piše 1250 m) levo Lepenatka 1h 45min, Veliki Rogatec 2h 55min in desno Vrh Kašne planine 25min, Črnivec 1h 25min ter smerno tablico desno Pastirska koča 10 minut. Kopasti hrib na levi, porasel s smrekami, je bil Kašni vrh (1290 m). S Kala sva se res v kakih 10 minutah povzpela do dveh stavb; na manjši, ki je kar sijala, tako svež je bil še les (bila je pravzaprav »preoblečena«, ne nova), je pisalo Pašnik na Kašni planini 1317 m. Kažipota pred njo sta kazala nazaj Lepenatka 1h 50min, Veliki Rogatec 3h, naprej Vrh Kašne planine 15min, Črnivec 1h 15min. Potem ko sva se naužila pogledov na Raduho, Veliki Rogatec, Lepenatko in Menino planino, sva se povzpela proti vrhu in se večkrat ozrla – više ko sva bila, lepši je bil razgled. Po slabih 10 minutah se je svet za nekaj deset metrov poravnal, nato sva se vzpenjala dalje. Srečala sva nekaj planincev, ki so se spuščali proti koči. Gaz je bila precej ozka in ko se nama je neka gospa umaknila, se ji je pošteno udrlo. Naslednji sva se umaknila midva in sva imela več sreče. Ko sva dosegla »bunker« na levi, se je izkazalo, da je skala; ima celo ime: Barona peč (1367 m). V naslednje četrt ure sta strmino prekinili še dve kratki uravnavi in že sva stala na vrhu Kranjske rebri (1435 m), ki ima še eno (čisto logično) ime: Vrh Kašne planine.

 

 

Bilo je toliko snega, da je pokril večino skal na prostornem vrhu z vpisno skrinjico in kažipoti. Zgoraj je bilo precej ljudi in še so prihajali, večina s Črnivca. Eden izmed njih je vedel vse o razgledih in jih je navdušeno opisoval. Z veseljem je odgovarjal tudi na najina vprašanja in skoraj ni bilo odgovora, v katerem ne bi poudaril, kako nezgrešljiv je ta ali oni vrh. Midva žal zgrešiva marsikatero goro, celo take, na katerih sva že bila, če jih ne vidiva s »prave« strani, zato sva bila vesela poznavalčevih razlag. Kljub nekaj oblakom so se videli na (severo)zahodu Velika planina, Kalški greben, Kočna, Grintovec, Skuta, Brana, Planjava, Ojstrica, Veliki vrh, Dleskovška planota, na (severo)vzhodu pa Raduha, Veliki Rogatec, Lepenatka, Menina planina ... Sogovornikovo oko je prav tako nezgrešljivo prepoznalo še bolj oddaljene Nanos, Blegoš in Porezen, Djekše in Svinško planino ...

 

 

Vračala sva se po isti poti. Med sestopanjem h koči in Na Kal do Kašnega vrha sva resnično uživala v pogledu na prelepo zimsko pokrajino. Tudi niže sva bila deležna nekaj več sonca, ker se je že premaknilo. Prehitel naju je smučar, ki je »delal krožno«, in se pozanimal, ali tukaj pride do Raka. Drugi je prihajal navzgor in na pripombo, da bo dol grede gotovo bolj prijetno, odvrnil, da ne, ker bo treba zavirati. Presenetila sva par, ki je na prelazu sklenil, da je pametnejši od množice, deroče na Veliko planino, in zavil proti Kašni, zdaj pa sta začudena ne le srečala naju in smučarja, ampak celo izvedela, da ne na planini ne na Kranjski rebri ne bosta čisto sama.

 

V slabi poldrugi uri sva sestopila na Volovljek. Nekdo, ki je parkiral ob cesti, si je »prislužil« listek, naslednji pa (še) ne. Malo sva bila v skrbeh, a naju ni čakalo nič neprijetnega, kar bi nama utegnilo pokvariti sončni zimski dan. Ker sva hodila po mozirski (ne kamniški) strani, bi naju bili lahko celo »prijeli«, ampak po razlagi, da sva se tako odločila, ko sva videla, kakšna norišnica je proti Veliki planini, bi nama bili lahko izrekli samo opozorilo ali naju celo pohvalili, sva modrovala. No, k sreči nama ni bilo treba preveriti, ali imamo tako pametno policijo.