Petič na Krim

Najin prvi letošnji hrib je bil 3. januarja Krim. Iti nanj je za nekatere vsakdanje ali vsaj tedensko »opravilo«, za naju pa je bil peti obisk že nekaj posebnega, ker greva rada vsakič drugam. Precej »pomaga«, če na kak cilj vodi več poti, in tako sva se tudi na Krim povzpela vsakič po drugi: od Rakitne, od Podpeškega jezera, iz Tomišlja, iz Strahomerja in tokrat iz Iške vasi. Za izhodišče sva si izbrala pravzaprav Iško, a tamkajšnje parkirišče je bilo popolnoma zasedeno, tako da so nekateri parkirali na avtobusni postaji. Tudi midva bi bila ravnala enako, če naju domačin ne bi bil posvaril, da opoldne tam vsi dobijo redarjeve listke, zato naj se raje vrneva k šoli v Iški vasi. Šole nisva videla, zato sva parkirala pri športnem igrišču (S 45.931137, V 14.515753). Pri njem sva si ogledala zdelani in umazani tabli o rečici Iški in njenem vintgarju ter o sakralni in etnološki dediščini v dolini Iške.

 

 

Vrnila sva se na cesto in odpešačila proti Iški. Ob avtobusni postaji v Iški vasi sva se ustavila pri tabli, ki občino Ig in okolico predstavlja z reliefnim zemljevidom, na katerem so označene zanimivosti, ter z besedili in slikami, ki vabijo obiskovalce na Krim, v Iški vintgar, v cerkev sv. Mihaela, na pot ob Iški, imenovano Okljuk, k rimskemu nagrobniku Stari dedec v Stajah in k partizanski bolnici Krvavice. Na leseni lopi tik pred mostom čez Iško in krajevno tablo Iška sva prebrala še tablo o reki in poti Okljuk. Iška pod že nekoliko utrujenim mostom je bila sila živahna. Ko sva v slabe četrt ure znova prišla do polnega parkirišča, naju je dohitel mladenič in nama – čeprav nič vprašan – povedal, da »bodo vsi tistile /na avtobusni postaji/ dobili kazen«. Za parkiriščem je cesta zavila desno (smerokazi Rakitna 17, Gornji Ig in Krim), naju pa je planinski kažipot na električnem drogu (337 m) Krim 2h 10min usmeril naravnost po ožji asfaltni cesti. Ob njej je stal stebriček s smerno tablico in sliko Okljukca, »maskote« poti Okljuk.

Pri Janežiču (Iška 8) sva sledila kažipotu za Krim desno na kolovoz. Zmerno se je vzpenjal, postajal čedalje bolj skalnat in pravzaprav nehal biti kolovoz. Ob njem sva opazila nenavadno luknjo z »odtokom«; morda je bila kdaj v njej kaka podobica, zdaj pa mimoidoči vanjo mečejo kamenčke, mogoče za srečo. Kmalu zatem sva prišla pod visoko skalno steno. Čez kakih 20 minut se je steza zožila in ni bila več tako skalnata. Srečevala sva čedalje več ljudi, ki so se že vračali. Po dobrih 10 minutah sva pri razpelu in klopci na kraju, imenovanem Grad (za skalni rob v ozadju sem na spletu našla ime Grad pod Gorenško potjo), dosegla greben. Izza razpela je k skalam vodila stezica. Od tam je bila najina pot spet nekoliko širša, a se je hitro stisnila med skale in postala bolj strma. Po njej je tekla voda. Srečala sva zgovornega možaka najinih let, ki nama je voščil srečno novo leto in dodal: »Kako lepo je tukaj videti takele, kot sta vidva! Če se bomo tule še večkrat srečali, pomeni, da smo dobri.« Hm.

 

 

 

 

V manj kot četrt ure sva dosegla rob s travnikom in gozdarskim deloviščem. Pojavile so se prve krpice snega. Veliko drevja je bilo polomljenega. Po vzponu z delovišča se je strmina unesla in stopala sva po široki stezi ali celo kolovozu. Potem ko sva šla čez dvorišče domačije Gornji Ig 8a, sva stopila na gozdno cesto. Srečala sva pohodnika, ki je povedal, da ni šel do vrha, in dodal: »Jutri naprej. Tako je to, novoletno.« Po 10 minutah, kmalu za veliko stanovanjsko hišo z lopo in garažo, se je gozdna cesta iztekla na glavnejšo, levo makadamsko, desno asfaltno. Kažipota (660 m) sta kazala nazaj Iška 40 min in desno Krim 1 h 20 min. Zavila sva desno. Cesta se je spuščala k hišam, že pred njimi pa sva pri kažipotih (655 m) zavila levo, še vedno po asfaltu. Pri odcepu je bilo nekaj prostora, a je pisalo, da se ne sme parkirati (en avto je kljub temu stal tam). Pri tabli o jami Veliki Pasici čez kakih 5 minut sva zavila levo na markirano gozdno cesto. Ozka stezica za tablo naju je pripeljala do zaklenjenega vhoda. Ta vodoravna jama je po e-katastru jam dolga 126 m in globoka 20 m (po tabli 10 m). V njej živijo jamski hrošči, kobilice in polži ter prezimujejo netopirji mali podkovnjaki in nočni metulji jamski pedici. Kapnike so obiskovalci v preteklosti poškodovali, zato ni čudno, da je zaprta.

 

Vrnila sva se na gozdno cesto in nadaljevala navzgor po njej mimo vodohrana. Kmalu je prešla v kolovoz. Srečevala sva čedalje več ljudi, ki so se že vračali, in kljub slabemu vremenu jih je tudi za nama prihajalo še precej. Ni bilo čisto jasno, ali dežuje ali kaplja od vej. Bilo je vedno več snega, a je bil čisto moker in ponekod so luže prekrile vso pot, zdaj že kar širok kolovoz. Po 20 minutah sva se spustila na gozdno cesto. Tam nekje, na Ogeljnici, je bukev z dvema debloma, a je nisva našla. Z električnih žic so padale tolikšne snežne kepe, da ne bi bilo zdravo dobiti katero na glavo. Cesto sva prečkala (747 m; nazaj Iška 50 min, naprej Krim 1 h) in v gozdu na drugi strani se je kolovoz takoj razcepil; nadaljevala sva po levem kraku. Na naslednjem razcepu sva zavila desno. Kolovoz se je prelevil v precej skalnato stezo in tudi naokoli po gozdu so ležale skale.

Po kake četrt ure sva znova prečkala gozdno cesto (Žvencelj, 810 m) pri kažipotih nazaj Iška 1 h, naprej Krim 40min, desno Strahomer čez Kramarco 1h, levo Iški vintgar 1h 5min. Od tam je na vrh le še ena pot, (traktorski) kolovoz. Skozi meglo so se začeli prebijati sončni žarki. Tokrat sicer nisva srečala Milana, sva pa spet Zvoneta; poročal je, da je prebolel covid. Čez 20 minut sva prišla do Kroga (950 m), kjer se je desno spustila pot proti Iškemu vintgarju (1.25), Iški (1.20) in Strahomerju čez Kramarco (1.20) Prej kot v 20 minutah sva dosegla spluženo cesto in kažipote (1060 m). Tam sva imela kaj videti: avtomobile, pešce, sankače – skratka gnečo.  Ker se je planinska pot spremenila v sankališče, sva šla naprej po cesti. Mimo kažipota levo (1091 m) Kavc 40min, Lovska koča na Plehanovem lazu 1h 20min, Rakitna 2h sva v slabih 10 minutah dosegla vrh (1107 m).

Okrog Doma na Krimu je bilo kar precej ljudi, zato sva si poiskala svoj kotiček, da ne bi izzivala korone. Razgled je bil bolj pravljičen kot informativen in tudi hladno je bilo, zato sva se kmalu pobrala v dolino. Prejšnja belina se je pod množico podplatov večinoma že spremenila v blato. Naletela sva na par pozabljenih palic, pred tem pa že na nekaj izgubljenih rokavic. Do križišča pri Veliki Pasici sva se vračala po poti vzpona (1.20); pri jami so kljub prepovedi zdaj parkirali že štirje.

 

 

 

 

 

Preden sva zapustila Gornji Ig, sva poiskala še grobišče 130 borcev XIV. in XVIII. divizije. Med hišama Gornji Ig 11 in 12 sva se spustila po asfaltni cesti. Ob njej je bil na 645 m kažipot nazaj Krim (naprej nič). Mimo majhnega gasilskega doma in novega toplarja sva se spuščala med hišami. Ko sva prišla do lepo poslikane kapelice, sva na levi zagledala zvonik Sv. Lenarta. Na naslednjem križišču sva zavila proti cerkvi in po 10 minutah že pred njo prispela do ostankov porušene stavbe. Vstopila sva skozi obokan kamnit vhod in sredi okrasnih iglavcev zagledala spomenik: dva stebra in kvader. Prvi steber, pokrit s strešico, je bil brez napisa, ob betonskem kvadru, na katerem tudi ni nič pisalo, so bile rože, zastavica in sveče, na drugem, večjem stebru pa je bil nekoliko »zagoneten« napis Vam plameni / ta ogenj bo ostal / naš kažipot / in bo sijal / za vsak bodoči rod // Vse kar po naši / zemlji zdaj veselo / za srečo in prostost / ljudi gori / se je ob ognju vaših / src razvnelo / ki še iz groba dna.

 

Vrnila sva se na križišče pred Veliko Pasico in zavila levo proti Iški. Po približno uri hoda sva stopila na cesto pri Janežiču. Na »uradnem« parkirišču je bilo že nekaj prostih mest, parkirani na avtobusni postaji pa kljub jutranjim napovedim domačinov (še) niso dobili nobenega redarjevega »pozdrava«. V četrt ure sva bila pri avtu. S prvim letošnjim hribom sva bila sicer čisto zadovoljna, upala pa sva, da ne napoveduje leta, v katerem bomo ves čas ujeti v statistične regije ali celo občine.