Tavanja po slovenskih hribih: Kališče ne le za kljuke in kaveljce

Potem ko sva se prvo februarsko soboto zaradi takih in drugačnih tegob potikala po ravnem (tudi Ljubljansko barje je po svoje očarljivo), sva se 14. februarja po dolgem času spet odpravila na Kališče. V sončnem jutru je bila že vožnja na Gorenjsko čudovita, saj so se Kamniške Alpe, Karavanke in Julijci bleščali v belini; okrog vrhov Kočne, Grintovca, Cjanovce, Krvavca se je kar kadilo, tako močan veter je razpihaval sneg. Mačensko parkirišče (S 46.313120, V 14.418577; 590 m) nama je že kar domače (po enkrat sva začela tudi v Bašlju ‒ takrat še ni bilo tega spletnega dnevnika ‒ in Jekarici); kljub ‒6 °C je bilo že skoraj polno.

Na vztrajno vzpenjajoči se cesti so bile zaplate ledu, snega pa ne, le po gozdu malo poprha. Kmalu sva zagledala Storžič, na katerem so prejšnji dan ugasnila tri življenja. Nedaleč za odcepom levo k Sv. Miklavžu sva naletela na oznake za štart KZTL (Kranjske zimske tekaške lige). Odločila sva se, da jo na slikovito označenem razcepu v prepoznavnem Šavsovem slogu čez dobrih 20 minut ubereva po desnem kraku (čez Kozjek), vračala pa se bova po levem (»klasični« poti na Kališče). Podrobnosti ne bom opisovala, ker sem jih že). Od tovorne žičnice (800 m) čez 10 minut sva nadaljevala po kolovozu. Više nekaj časa ni bilo markacij, nato sta bili na istem drevesu stara in nova, poleg pa v tla zabit rdeč kovinski kol. Na poseki čez slabe četrt ure je gospodaril tak veter, da je v krošnjah kar bučalo. Pri kažipotu in smerni tablici sva zavila desno s poseke, strmina se je povečala. Gazi so ponekod tekle drugje kot markacije, a midva sva se držala slednjih. Po tričetrt ure sva proti koncu Kozjeka, na grebenu, kjer se »sreča« z Lanežem, dosegla rob gozda s smernimi tablicami; najina je kazala levo navzgor po grebenu.

Vrh vzpona čez 5 minut (po višinomeru na 1230 m) so bile spet smerne tablice; pot levo proti Kališču ni bila zgažena. Nadela sva si dereze in zavila tja. Steza se pod snegom pravzaprav ni videla, k sreči pa je bila dobro markirana. Dereze so bile res potrebne, saj je bil sneg pomrznjen. V 10 minutah sva prišla do naslednjih smernih tablic, prvič s časi (le še nadmorska višina razcepa je manjkala; višinomer je pokazal 1247 m). Zavila sva levo in po slabih 10 minutah prečila zasneženo melišče, kjer so bili očitni sledovi plazu. Na kažipotu nazaj Sveti Jakob 2 h čez dobrih 10 minut se je končno pojavila celo nadmorska višina 1300 m (po višinomeru 1342 m), napis Kališče na drevesu pa je kazal naprej. Nekaj časa so naju uspešno usmerjale rdeče puščice. Kmalu za kažipotom nazaj Mačenska dolina po 25 minutah sva se povzpela v desno pod skale. Nad nama je visela žičniška jeklenica. Ko sva po slabih 20 minutah dosegla sončni rob, sva desno zgoraj uzrla skalni skok, ki ga je bilo treba premagati. Po dobrih 5 minutah je z leve od spodaj pritekla »klasična« pot. Do Kališča je bilo le še 5 minut.

V dosedanjih zapisih menda še nisem omenila, da ima v planinskem domu (1534 ali 1540 m) »domicil« Kljuka (Klub ljubiteljev Kališča). Ime ima podoben prizvok kot kaveljc (sposoben človek). Okrog doma je bilo le kakih 30 cm snega, čeprav mi je oskrbnik prejšnji večer po telefonu rekel, da ga je približno meter. Kljub temu nisva skušala biti kaj več kot »kljukici« in nisva nadaljevala niti do Bašeljskega prevala, ampak sva uživala v zimski naravi in čudovitih razgledih, predvsem na Storžič in Julijce s Triglavom, ter se po okrepčilu zadovoljna vrnila v dolino po »klasični« poti.

Čez 10 minut sva se ustavila na Spodnjem Kališču (1425 ali 1435 m). Odkar spremljava dogajanje na Partizanskih spomenikih, sva še pozornejša na tovrstne pomnike ob svojih poteh. Ploščo v spomin na ustanovitev II. bataljona Kokrškega odreda sva že poznala, tokrat pa sva iskala še eno, posvečeno ustanovitvi odreda in bataljona, ter grob dveh padlih aktivistov KPS. Našla sva samo slednjega in toliko odkopala sneg, da sva lahko prebrala napis. Predsednikova ura pri skromni klopci čez 20 minut je bila še vedno točna in Šavsova klopca malo pod njo še vedno lepa. Iz snega so kukali prvi telohi.

Od umetelnega Šavsovega »stojala« za smerne tablice na križišču čez 50 minut sva se imela možnost vrniti v Mače po gozdni cesti ali po markirani poti. Odločila sva se za slednjo. Odkorakala sva naprej v gozd in takoj levo za rdečo puščico, a se je izkazalo, da ne smeva tja. Mimoidoči poznavalec (?) je trdil, da je bila tisto stara pot, na pripombo, da je puščica vendar čisto nova, pa je odvrnil, da je to »za zavaravanje protivnika«. Zato sva nadaljevala naravnost. Po slabih 20 minutah sva pri Jožkovi klopci skrenila s poti do bližnje razgledne točke s slavospevom lepoti preddvorske fare. Zasneženo gozdno cesto, na katero sva sestopila, so nekateri prečkali in na drugi strani nadaljevali po stezi, midva pa po markirani cesti. Čez 25 minut sva po polomljeni brvi prestopila potok, ob katerem ni bilo več krtače za čiščenje čevljev. Od bližnjega razcepa, kjer sva zjutraj zavila desno, zdaj pa se vrnila po drugem kraku, je bilo do parkirišča še 25 minut.