Planini Prevala in Planinica

V začetku marca sva najprej poravnala dolg iz Polhograjcev, 7. marca pa naju je izdal spomin in sva »na novo odkrila« del sveta nad Begunjami. Pri Domu v Dragi je bilo že preveč pločevine, zato sva parkirala nekoliko naprej, ob odcepu za kamnolom (S 46.395309, V 14.218541).

 

Po gozdni cesti mimo vodnega zajetja sva najprej prišla do velikega čebelnjaka s pritiklinami. Nasproti njega je pri še enem polnem parkirišču stala Klopca v lepi Dragi s podpisom RP in letnico 2018. Takoj zatem je bila v skalo na levi vzidana marmorna plošča: V tem lepem gorskem svetu je 7. 7. 1972 preminil naš prijatelj Reš Franci. Sodelavci iz Iskre – Otoč. Na razcepu čez dobrih 5 minut (689 m) sta bila kažipota naprej navzgor po cesti Planina Planinca 1h 15min, Poljška planina 1h 30min, Roblekov dom 2h 45min, Begunjščica (Veliki Vrh) 3h 45min in desno čez potok Begunjščico Planina Preval 1h 45min, Roblekov dom (čez Rožo) 3h 15min, Vrh Begunjščice 3h 45min. Zavila sva desno s ceste in po kamnih prestopila vodo. Ob poti so se belili telohi in repuhi. Vrh strmega brega sva zagledala več čebeljih panjev. Prečkala sva potok; po gozdu jih je teklo več, tako da nikoli nisva vedela, ali imava opraviti z Begunjščico ali s pritokom.

 

 

Potem ko sva prestopila suho strugo, sva se začela strmeje vzpenjati. Na tabli Pastirske poti o soteski Luknji čez kake četrt ure so bile predstavljene tamkajšnje rastline in živali. Prehitela naju je skupina planincev s psom; nič niso vedeli o kakem plezanju, morda neprimernem za kužka, zanašali so se pač na vodjo. Po steni na levi je padal slap. Prečkala sva še nekaj hudourniških strug oziroma grapic in prej kot v 5 minutah vstopila v Luknjo, ki so jo »zamašili« predhodniki, na odseku s klini in jeklenico počasni tudi zaradi psička, nevajenega plezanja. Je mogoče, da so skozi to strmo ožino nekoč gonili živino na planino Prevala? Po slabih 10 minutah sva na razcepu vrh soteske najprej zavila levo pogledat z vrha slapu, nato sva nadaljevala desno. Ob rdeči steni sva prestopila potok in nato še enkrat. Prečila sva peščen podor. Na konici visoko na levi je čemela hiška.

 

 

 

 

 

Ko sva naslednjič prekoračila potok, naju je na drugi strani čakala lesena lestev in nad njo jeklenica. Na vrhu lestve je pisalo RP 2015. Zatem sva šla čez mostiček z napisom R.P. Brv Zavukna (Zaluknja ali Za Luknjo) 2008. Pot naprej je bila še vedno strma, a dobro nadelana, pomagale so nama tudi korenine in skale. Cvetelo je resje. Prej kot v četrt ure sva dosegla grebenček z ozko stezico. V desno je vodila na razgledišče, midva pa sva zavila levo. Nenadoma sva uzrla kar visok slap, onkraj ozkega peščenega, skoraj mivkastega podora pa se je pokazal še eden, manjši. Po prečkanju potoka sva na drugem bregu sledila kažipotu Preval naprej. Dalje sva se vzpenjala po jarku in stopnicah. Trobentice so napovedovale pomlad.

 

 

 

 

 

 

 

Po približno četrt ure se je najini slabo markirani stezici z desne pridružila še ena, na koncu čisto koreninasta, in s stičišča sva nad seboj zagledala rob. Dosegla sva slabo gozdno cesto ter manjšo uravnavo s klopco, mizo in razpelom ‒ Počivav Zavukna (spet R.P.). Na pločevinasti ploščici pod Križanim je pisalo Šlibar Rudolf *1889 ‒ ^†22. 12. 1927 Sotrpini. Naslonjalo klopce je služilo tudi kot kažipot: nazaj Draga, naprej Preval (nekdo je na koncu dopisal a ‒ Prevala) in na njem nam je RP (že leta 2004) zaželel srečno pot. Desno navzdol je skupaj z markacijo kazal kažipot Voda (k potoku, ne h koritu ali čemu podobnemu). Po nekaj korakih po cesti sva prišla do kažipotov Draga levo po cesti in Preval desno navzgor, kamor sva se povzpela po kolovozu. Levo je tekla suha struga, sčasoma pa je tudi pot postala podobna strugi. Po 10 minutah sva stopila na zasnežen desni krak (kakega znaka, ki bi naju napotil tja, sicer ni bilo), strugi podobna pot pa je ostala na levi, onstran dveh jarkov. Zavila sva levo čez prvega, po katerem je tekla voda, in prišla do drugega. Spet se je pojavila markacija.

 

 

Razrit zemljat kolovoz, posut s kamni in skalami, se je vztrajno in kar strmo vzpenjal. Po 5 minutah sva se ustavila pri jelki pod Prevalo, ki se ponaša z višino 35 m, obsegom 347 cm, premerom 110 cm in 12,5 m³ lesne mase (podatki R. P. iz leta 2013). Tudi mimo jelke je tekel potoček. Na poseki nad njo naju je prvič obsijalo sonce. Nadaljevala sva po kamniti, skalnati stezi ob potočku. Na razcepu po dobrih 10 minutah sva zavila levo, kamor sta kazala puščica in napis Preval na skali. Na naslednjem (domnevnem) razcepu sva vztrajala naravnost navzgor, med dvema rdečima črtama na drevesih. Na še enem (domnevnem) razcepu prav tako ni bilo nobenega znaka; levi krak je bil uhojen, naravnost pa je bil prostor med drevjem širši, a ne uhojen. Zavila sva levo na ozko gruščnato stezico, kjer sta naju presenetili mizica in klopca, markacij pa še vedno ni bilo. Po strmem vzponu sva dosegla zelo kratko uravnavo, kjer naju je po dolgem času razveselila markacija. Stezica je vijugala navzgor in končno zavila levo na greben. Kjer je bil zelo strm, sva hodila desno pod njim.

 

Po nekaj kratkih ključih sva se spet vzpenjala bolj naravnost. Desno pod nama je curljal potok. Ko sva ga prestopila, sva zgoraj zagledala zasnežen rob. Ker sva se vzpenjala tako rekoč po strugi, so bile skale poledenele. Opozarjam na slabo opazno žičnato ograjo. Po neverjetni, hudo nadležni kombinaciji ledu in blata sva čez slabe pol ure dosegla rob gozda in zagledala planino (1311 m). Ob razriti cesti pri ograjeni planšariji (Begunje na Gorenjskem 147) so stali traktor, tovornjak in delovni stroj, ob ograji motor, po razvoženem blatu pa se je sprehajalo nekaj krav. Tista, ki sem jo fotografirala, je počakala, da sem izvlekla fotoaparat, ko sem se pripravila, me je pogledala in šele ko sem šklocnila, je počasi odšla. Še eno pametno sva videla: razbila je led na luži, da je lahko pila. Vso zimo so na planini, »ene pet« jih je. Izvedela sva, da je R. P. Resman Pavle (na spletu sem potem našla, da je nekakšen prostovoljec), o imenih Preval in Prevala pa nič določnega – obe obstajata in oboje je prav. Zlezla sva k »obglavljenemu« drevesu nad planšarijo s tablico Via Alpina in smerno tablico Koča na Dobrči 2^h. S planine sva imela posebno lep razgled na Julijce s Triglavom v daljavi, precej blizu pa sta se dvigala Košutica in Veliki vrh.

Od planšarije sva se spustila k razpelu, pri katerem je bilo kar 13 kažipotov, malo naprej pa še tabla Pastirske poti o pašnikih in košnji na Begunjščici s poudarkom na tukajšnji planini. Na tej tabli sva le našla odgovor na vprašanje o imenih: Prevala je planina, Preval pa sedlo (tako tudi novejša zemljevida Stol in Karavanke). Dva planinca sta po podstavku znamenja razpostavila svoje »rekvizite« in po ograji razobesila svoja oblačila. To težko razumem in slabo prenašam, ampak pojav je tako pogost, da sem najbrž čudna jaz. Sledila sva kažipotu levo Planina Planinca 1h 15min po gozdni cesti. Nekajkrat sva se še ozrla na planino, nato pa jo pri lesi zapustila. Po 20 minutah sva prišla do kažipotov (1400 m) naprej Planina Planinca 1h, desno Roblekov dom – čez Rožo 1h 30min pri ograjenem betonskem zajetju in lesenem koritu. Poslej sva se počasi spuščala. Sicer zasnežena cesta je bila na soncu izpostavljenem ovinku kopna in tam so cveteli posebno razkošni šopi telohov. Prečila sva nekaj manjših snežnih in zemeljskih plazov. Ko sva prišla do gozda, sva videla mizo in »podpisano« (seveda RP) klopco Rožo iz leta 2008. Tudi v gozdu je bilo nekaj plazičev. Skozenj sva se spuščala nekoliko strmeje kot dotlej.

Pol ure od kažipotov sva morala čez velik plaz; dol je naneslo tudi kamenje in skale. Sledilo jih je še nekaj. Enega sva obhodila visoko po pobočju, ker se nama je zdel prenevaren za prečenje, saj je bil čisto leden. Vedela sva za plazove na severni strani Begunjščice, proti Zelenici, da jih je toliko tudi na južni, pa naju je kar presenetilo. Poslej pot nekaj časa ni bila zasnežena, bila pa je popolnoma razrita od vode. Za skladovnico drv se je združila z gozdno cesto z leve (modra kolesarska kažipota Trans Karavanke ob stičišču sta kazala nazaj in levo), po kateri je prihajalo in odhajalo več ljudi, in po dobre pol ure sva prispela k planšariji na Planinci (na zemljevidih Planinica, 1137 m, Begunje na Gorenjskem 146), nekdaj Lambergerjevi planini. Tamkajšnja tabla Pastirske poti o pašnikih in košnji na Begunjščici je seveda posvečena predvsem Planinci in bližnji Poljški planini. Oskrbnik je bil zelo prijazen. Ko naju je našel pri malici iz nahrbtnika (nisva vedela, da bo odprto) na klopci za kočo, se je opravičil, da naju je zmotil, češ da je le prišel pobrat odvrženi pločevinki od piva, ki sta ostali za nemarnimi gosti. Potem smo se zaklepetali. Poleti sta z ženo na planini pasla in ker jima je bilo všeč, sta vzela kočo v najem. Vesela sta gostov, gneče, kakršna je menda na Robleku, pa nimata rada. Ponujata štruklje in klobase pa seveda kuhanč'k, grog, kofet'k, čaj, pirček, ta krat'k ... pa še kej (vsi opuščaji so na pravih mestih!).

 

Kočo sva zapustila po spodnji gozdni cesti, a takoj zavila desno z nje. Travnik je bil posejan z žafrani, nunkami in trobenticami. Pri bodeči žici sva prečkala cesto in stopila v gozd na blatno koreninasto stezo. Na starem lesenem kažipotu nazaj se je za silo videla le še beseda Lojze. Takoj pod cesto je bila markacija, naprej pa jih ni bilo. Sledile so imenitne koreninaste »stopnice« in po skoraj 20 minutah šele druga markacija. Ljudje so hodili kar po svoje, večina pa po cesti. V naslednje četrt ure sva jo prečkala še trikrat in nato sestopila nanjo. Ob njej so cveteli beli repuhi. Najprej sva zavila levo (navzgor), ker sva iskala spomenik partizanski bolnici. Na križišču čez dobrih 5 minut sva zavila desno (tam je bilo manjše parkirišče). Desno pod nama je močno šumela voda. Čez cesto, na katero sva zavila, je teklo več potočkov. Za ostrim desnim ovinkom čez približno 200 m se je desno navzdol k potoku odcepila steza. Kakih 30 m pod cesto (slabih 10 minut od križišča) sva našla partizanski spomenik in propadajočo klopco. Na zarjaveli ploščici na kvadru, sezidanem iz kamnov, je pisalo: Na tem mestu je bila partizanska bolnica B 777 – 1944 – 1945 Borci Kokrškega odreda 1977. Na enem bližnjih dreves sva opazila držalo za zastavo. Kraj, kjer stoji spomenik, se imenuje Vrata, a tega ni na nobenem zemljevidu, je pa v zapisih o ambulanti. Če bi po cesti nadaljevala naprej navzgor, bi prišla k počivalu nad Luknjo (tam sva videla kažipot Draga-lahka pot).

 

Vrnila sva se na kraj, kjer sva sestopila na cesto, in nadaljevala po njej navzdol. V levem ovinku, kjer je čeznjo tekla voda, sva se spustila po markirani bližnjici. Voda je tekla čez cesto tudi pod ovinkom in nisva vedela, katera je Begunjščica: prva, druga ali šele po zlitju. Z leve so pod ali čez cesto tekli v potok na desni majhni pritoki. Čez 10 minut sva prišla do skalne razpoke, mostu čez vodo in skalne konice nad cesto. Desno ob njej je tekel markiran jarek, zato sva hodila po njem (drugi so ostali na cesti). Kjer se je iztekel na cesto, je bilo pri nekdanjem kamnolomu ali peskokopu parkirišče. Tam je bil še en most in nato še eden. Po četrt ure sva prepoznala kažipota, pri katerih sva zjutraj zapustila cesto, in prej kot v 5 minutah sva bila pri avtu.

 

Čeprav sva po tistem koncu že hodila, je bilo za naju marsikaj novo ‒ ker je bilo res novo, ker je bil drug letni čas in ker sva po dvanajstih letih že marsikaj pozabila.