Šaleška planinska pot tretjič: Metul‒Arnežnik‒Zarazborje (Pečolar)

Prvega marca sva se tretjič odpravila na Šaleško planinsko pot (ŠPP). Parkirala sva pri partizanskem spomeniku (S 46.417004, V 15.123247) nad Metulom (KT 7, 750 m) na Graški Gori, kjer sva končala svojo prvo etapo.

 

 

Na pot sva se podala mimo avtobusne postaje in kažipotov na 759 m (smer Arnežnik). Ob cesti so se zvrstili športno igrišče, spomenik zavetnici glasbenikov in pesnikov sv. Ceciliji (Graška Gora je znana po festivalu narodnozabavne glasbe Graška Gora poje in igra; kip, delo domačinke, akademske kiparke Nace Rojnik, so postavili na pobudo kulturnika in godca Draga Plazla), izletniška kmetija Plazl, razpadajoča domačija Pušenik (tudi Puševnik, Pušenek). Po četrt ure sva se z vrha poledenelega klanca spustila proti hišam. Pri poslikani Valčkovski kapeli (775 m) sva zapustila cesto in sledila kažipotu Arnežnik 45min, Spodnji Razbor 1h 20min. Na dvorišču domačije Jesenjak (Graška Gora 23) sva zavila levo na gozdno ali makadamsko cesto.

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez približno 5 minut sva z vrha naslednjega klanca zagledala pravljično hiško. Pri kažipotih na 785 m sva sestopila na asfalt proti njej, kamor so kazale markacije SPP, Vranovega leta in Poti XIV. divizije. Po rahlem vzponu sva se spustila mimo Pajerja. Za njima se je asfalt prelevil v gozdno cesto in po četrt ure sva pri kažipotih na 750 m zavila desno na kolovoz (do Arnežnika je bilo še pol ure). Na razcepu takoj zatem sva jo ubrala po desnem, zgornjem kraku; ob markacijah se je pojavil še Š (ŠPP). Na vrhu vzpona je ob stezi desno zgoraj stal kol z belo-rdečim vrhom, najina pot pa je zdaj tekla vzporedno s strmim pobočjem, nekaj časa med nizkim smrečjem na levi in nizkimi listavci na desni.

 

Vrh naslednjega vzpona sva zavila desno na stezico, ki se je kar strmo spuščala. Ko je z desne pritekel slab kolovoz, sva nadaljevala po njem rahlo gor in dol. Pri koritu čez skoraj 20 minut so cveteli mali zvončki. Na naslednjem označenem razcepu sva se povzpela levo in se nato spustila desno na širšo stezo, polno češarkov in mehko od listja. Hodila sva po pobočju Juvanovega vrha. Pretežno smrekov gozd je postal svetlejši zaradi sveže, še ne pospravljene poseke. Za njo sva po slabih 10 minutah zavila levo na travnik, čisto trd od mraza in bel od slane. Pod daljnovodom sva prispela do makadamske ceste. Prečkala sva jo ter nadaljevala po drugi, slabši in slepi. S križišča pod Juvanovim vrhom (730 m) je bilo do Arnežnika le še 10 minut.

 

 

 

 

Ko sva se bližala majhni vzpetini, sva že od daleč videla naslednje kažipote. Še pred hribčkom je bilo konec makadama in stopila sva na širok kolovoz, ki naju je pripeljal do Plešivca 77. Na robu gozda v bregu nad hišo je stal spomenik – granitna skala z obsežnim besedilom o enotah in bojih na Graški gori, Grmadi, Razborju in Uršlji gori. Po Partizanskih spomenikih  so ga sem na Hribarski vrh prestavili z Graške Gore. Spodaj sva že videla Arnežnikovo domačijo (Podgorje 168) in se po travnatem pobočju z ostanki žičnice spustila k njej. Na kažipotih in zemljevidih piše Arnežnik, v vodničku ŠPP pa Ernežnik z opombo, da je Arnežnik »domača izreka«. V vpisno knjigo KT 8 ŠPP se že dolgo ni nihče vpisal, nazadnje eden lani. Žig je bil že precej zdelan in celo pajčevinast. Nihče se ni prikazal iz hiše.

 

 

 

 

 

 

Za gospodarskim poslopjem s kažipotom naprej Šaleška planinska pot, Zarazborje – Pečolar 3 h sva odšla po blatnem travnatem kolovozu, pokritem z ostanki snega, mimo naslednjih kažipotov (Arnežnik, 715 m) in transformatorske postaje Ernežnik (edini tak napis na vsej poti) čez travnike ter po dobrih 5 minutah dosegla rob s kažipoti na 730 m, za katerim naju je čakala prijazna sončna stezica. V gozdu se je združila s kolovozom z desne. Po kratkem spustu se mu je od spodaj pridružil še eden. Pobočje, ki ga je »zgrizla« zima, se je krušilo na pot. Po kakih 10 minutah je z leve od spodaj pritekla steza. Ker na stičišču ni bilo nobenih oznak, sem za vsak primer postavila možica, da bi našla nazaj. Pot pod Anžejevim vrhom se je ponekod kar pošteno vzpenjala, nato se je rahlo spustila proti Anžejevim tratam ter naju v dobrih 5 minutah pripeljala k trem skalam – spomeniku Štirinajsti diviziji. Na skalah je bilo pet plošč z besedili o Graški gori – gori jurišev.

 

 

 

Pri mizi in klopi sva zapustila spomenik in ko sva se približala robu gozda na desni, se nama je odprl pogled na hribe in doline. Za kažipoti pod Vrhurskim vrhom na 742 m sva prišla do ceste in hiš. Čez slabe četrt ure sva se ustavila pri Podgorju 151. Babica, ki je imela težave z vnučko, ker ni hotela spati, je prišla pogledat, kdo hodi okrog hiše, in nama namenila nekaj prijaznih besed. Takoj pod to hišo sva mimo transformatorske postaje Podgorje Strgar sestopila na Strgarsko sedlo (tudi Strgarjevo sedlo, Strgarjev križ; 716 m) z več smerokazi in kažipoti ter znaki ŠPP, Vranjega leta, Evropske pešpoti 6 (vodniček ji reče gozdarska) in avstrijske Benediktove romarske poti.

 

 

  

 

Zavila sva levo na asfaltno cesto pod Rdečkim/Rdeškim vrhom z dvema vrhoma (Malim ali Kobelco in Velikim), ki izstopa izmed okoliških hribov, ker ni poraščen z gozdom. Poleg dotedanjih markacij so se ob cesti pojavile še tiste za Pot XIV. divizije. V slabih 20 minutah sva prispela k turistični kmetiji Rdečnik (Spodnji Razbor 27 in 28). Poklepetala sva s prijaznim, zgovornim gospodarjem, ki je imel na žepu delovne obleke napis Profi kmet. Tam je nekoč stala stara Rdečnikova kašta (kašča), katere risba je v vodničku, a je ni več ‒ odpeljali so jo k Sv. Ani v Pameče. Stari marof (iz nem. Meierhof; gospodarsko poslopje, skedenj), dolg kar 44 m ‒ za ostrešje so porabili 200 m³ lesa in za kritino 56.000 šinklnov (skódel) – je tudi že zgodovina, saj je sedanje, prav tako dolgo, gospodarsko poslopje pokrito s sodobno kritino. Na bližnjem pašniku se je paslo škotskovišavsko govedo; gojijo ga samo za meso, je povedal sogovornik. Ukvarjajo se tudi z gostinstvom; naj prideva poleti, je povabil, bova lahko tudi kaj pojedla in popila.

Še vedno po asfaltu sva nadaljevala mimo Rdečnikove kapelice iz druge polovice 19. stoletja in kažipota na 800 m, razpela in odcepa levo k Spodnjemu Kuneju, transformatorske postaje Rdečnik, drevesa z markiranim »komolcem«, preže zgoraj v bregu in Zgornjega Kuneja (tudi Kuni), čigar lopo so krasile domače umetnine. Cveteli so zvončki, trobentice, lapuhi, njive so škropili z gnojnico – sami znanilci pomladi. V 10 minutah sva bila pri Kavniku (tudi Kovnik, Spodnji Razbor 34). Nekdo se je poigral in cev z vodo speljal skozi rogovilo, tako da je »lulala«. Na desnem ovinku sva zavila desno na slab kolovoz s kažipotoma na 840 m. Kratek čas sva uživala v gozdni senci, nato sva po sveže posekanem svetu, razritem od traktorjev in tovornjakov, po četrt ure dosegla štor z oznako desno navzdol SG (Slovenj Gradec), kjer sva se povzpela v levo in po travniku znova v gozd. V njem je ležalo še nekaj snega. Z desne od spodaj je pritekel kolovoz. Oznak ni bilo; nadaljevala sva naprej navzgor in odločitev nama je čez čas potrdil še komaj viden knafelček. Pod Kavnikovim vrhom (927 m) sva dosegla najvišjo točko ta dan.

Čez 10 minut sva stopila iz gozda na travnik s prežo. Oranžna puščica na električnem drogu ni bila videti ravno planinska, kazala pa je levo navzdol. Sledila sva ji k novi rumeni hiši, ki se je zdela še nenaseljena. Markacij ni bilo več. Od hiše sva se spustila po strmi skalnati stezi, ki so jo krasili telohi in jetrniki. Po dobrih 10 minutah sva pri Epšku (tudi Ebšek) sestopila na cesto. Trato okrog razpela so krasili zvončki in žafrani, najbrž nasajeni. Na cesto bi bila morala priti za Epškom, a očitno sva zgrešila pot, zato je tudi zmanjkalo markacij. Ko je na desnem ovinku prometno ogledalo napovedalo odcep, sva zagledala lesene table levo Konc, Varmočnik in kažipota na 850 m ‒ naprej Zgornji Razbor 30min, Cajgar 2h 10min. Tam bi bila morala priti na cesto. Nadaljevala sva po njej mimo treh lesenih hišk in kažipotov pri Podvajšku čez dobrih 10 minut (881 m). Tolikšnega kurnika kot pri tej domačiji še nisva videla. Od Mevca (na transformatorski postaji je pisalo Mivc) takoj zatem sva se spuščala in uživala v pogledu na Uršljo goro, že nekaj časa pa sva videla tudi svoj cilj. V naslednje skoraj pol ure sva šla mimo še nekaj domačij oziroma odcepov k njim: Zgornji Steblovnik, Rone (tudi Ronej, Roni) Lapovčnik, Varmočnik, in nato je bilo konec Spodnjega Razborja.

 

 

 

Po nekaj deset metrih se je začel Zgornji Razbor. Desno nad cesto je stala kapelica. Preden sva prišla do cerkve sv. Danijela in šole, naju je rumen napis Žig s puščico desno v strm breg na kozolčku (tam so bili še znaki Vranovega leta ter evropske in Benediktove poti) usmeril k 5 minut oddaljeni hiši, gostilni Pečolar (Zgornji Razbor 6a, 884 m). Zaman sva iskala žig KT 9 in gostilna ni bila videti odprta. K sreči je bila doma vsaj stara gospa, ki nama je žig prinesla iz hiše. Potem nama je pripovedovala, kaj je doživela kot otrok. Zgoraj v goši, na Farovškem vrhu – odrasli si niso upali gor, samo otroci so šli – je ležalo 24 mrtvih partizanov. Enega so sovražniki dobili še živega in so ga z noži vsega preštihali, pa ni štime od sebe dal, je povedala prizadeto. Niže doli imajo v majhnem parku spomenik, posvečen tudi več drugim žrtvam. V vasi je presenetljivo velika podružnica osnovne šole Podgorje pri Slovenj Gradcu. S kažipotov ob njej sva izvedela, da je do Andrejevega doma na Slemenu še dve uri hoda. To bo najina naslednja etapa, sva sklenila.

 

Vrnila sva se po isti poti z dvema spremembama: prva je bila namerna, druga pa ne. Po pol ure sva pri prometnem ogledalu zavila levo s ceste; tisti odcep sva tja grede »preskočila«, ker sva pred tem za nekaj časa zgrešila pot. Steza je bila kar široka, morda celo kolovoz, a zelo strma. Na razcepu sva zavila levo, na vrhu vzpona pa desno; oznak ni bilo. Sledil je še en razcep, označen nekoliko nejasno; odločila sva se za desno, spodnjo pot, ki se je le rahlo vzpenjala. Odločitev se je izkazala za pravilno. Na travniku s prežo sva ugotovila, da sva gor grede zavila preveč v levo in zato zgrešila markirano pot. Po slabi uri sva se še enkrat ustavila pri Rdečniku in gospodarju »poročala« o prehojeni poti. Šele nazaj grede sva videla napis na strehi pod travnatim Rdečkim vrhom. Kmalu za spomenikom Štirinajsti čez 45 minut nama je še enkrat »uspelo« spregledati markacijo, toda pomagal nama je možic, ki sem ga postavila zjutraj. V 25 minutah sva bila spet pri Arnežniku, kjer se je domači kuža hotel igrati z nama in pod spomenikom se nama je za nekaj časa pridružil še čuvaj iz tamkajšnje hiše, človeka pa tudi tokrat nisva videla nobenega. Do avta sva prišla v trdi temi čez uro in četrt.