Med vožnjo
do izhodišča, prevala Honec, ki sva ga spoznala že med prejšnjo etapo,
sva se, tako kot pred leti, ko sva se vračala s Smrekovca,
ustavila v Belih Vodah (S 46.411686, V 14.960024) pri nekdanji podružnici osnovne
šole Karla Destovnika Kajuha Šoštanj. Ta je po pripovedovanju domačinke zaprta
že vsaj od leta 2010. Na 
trati okrog nje sva si znova ogledala spomenika Kajuhu
in prvi generaciji vojakov TO 710. učnega centra Pekre ter lesene skulpture
Gregorja Petkovnika. Sprehodila sva se še do cerkve sv. Andreja; na novi
mrliški vežici nasproti nje je plošča v spomin na partizanske boje na območju
Belih Vod in na 26 padlih borcev. Nato sva se odpeljala parkirat na Honec (815
m, S 46.408270, V 14.947896), kjer sva srečala skupino odraslih in otrok iz krajevne
skupnosti Bele Vode, ki so pobirali smeti.
S Honca
sva sledila kažipotoma za Sv. Križ in Šaleško planinsko pot (ŠPP) ter že po
nekaj metrih pri naslednjem kažipotu ŠPP, kažipotu Logarske poti in pašniški ograji
zavila desno po kolovozu čez travnik v smrekov gozd. Logarska pot se je nadaljevala
po kolovozu, midva pa sva skrenila desno z njega. Od iglic mehka 
steza se je strmo
spuščala. Žičnata ograja na desni je nekje ležala na tleh ‒ prav »prikladno« za spotik. Od ograje
sva zavila proti grapi, šla desno ob njej, po brvi čez naslednjo in onstran te levo
navzdol. Po stezi, podprti s hlodi, sva se spustila k vodi. Mimo nekdanjega
mostička čez potok (onstran njega je ostanek stare poti; zaradi podrtega drevja
so jo speljali po drugem bregu) sva po 20 minutah prišla na gozdno cesto in zavila
levo nanjo. Ob njej je tekla Štajerska Kramarica, v katero se je izlil potok,
ob katerem sva sestopila na cesto.
Po cesti
med visokimi strmimi skalnimi pobočji in skalnimi stolpi sva šla mimo
ograjenega znamenja. Pred nama so se dvigale Konečke peči. V slabih 10 minutah sva
prikorakala čez most k vodnemu zajetju. Tam se je Kramarica izlila v Ljubijo,
ki je pritekla z desne po soteski med Konečkimi in Brloškimi pečmi. Mimo
spuščene zapornice sva se napotila med stene, v katerih je menda 45 jam in
votlin. Ljubija je bila zelo živahna. Ob njej so cveteli navadni volčini,
lapuhi, trobentice, beli repuhi so že 
odcveteli. Potok sva prečkala po
betonskem mostu in čez kakih 10 minut zagledala izvir (692 m). Voda je tekla iz
jame, globoke 39 m in dolge 437 m. Vsenaokrog so se košatili navadni repuhi, še
posebno lepi so bili popki. Ob izviru sva opazila enako sliko Davorina Goličnika
kot pri Sv. Križu.
Vrnila sva
se k zajetju in nadaljevala po cesti čez naslednji most. Šla sva mimo opuščenega
pruha in brunarice, na desni skozi drevje videla razpadajočo lopo, kmalu
za še enim mostom pa prispela do hiš. Nasproti Šmihela nad Mozirjem 22 čez dobrih
5 minut sva se ustavila pri Dadijevem studencu – lokvi z brvjo in 
znamenjem,
posvečenim Davorinu Goličniku. Nad razpelom je bila enaka slika kot na Sv.
Križu in pri izviru Ljubije. Pri tisti hiši se pišejo Šmarčan in ker je pod sliko
pisalo »roj. Šmarčan«, sva sklepala, da je bil tam doma. Malo naprej se je desno
navzgor pognala ožja cesta; ob odcepu je stala strešica s kažipoti, znakom
Vranove 
poti, rumeno-modro in zeleno-modro (pot 8) markacijo ter ptičjima
hišicama. Od tam se je videl vrh Sv. Križa. Zatem se je na levi zvrstilo nekaj
lesenih in zidanih hiš(ic). K tistim onkraj Ljubije sva po dobrih 5 minutah zavila
čez most, na katerega ograji
je bila markacija. Pri Kovaču (Bele Vode 53) naju je pozdravil prijazen možak;
povedal je, da živi sam, ker ima slabe izkušnje z ljudmi in da se bolje razume
z živalmi. Potrdil je, da je bil Dadi doma pri hiši 22.
Nadaljevala
sva po makadamski cesti, ob kateri je razkošno cvetelo resje. Nekaj časa sva hodila
po gozdu, ko pa sva prišla iz njega, sva zagledala velik toplar in nato levo od
njega hiše. Travniki so kar žareli od regratovih cvetov. Pozornost nama je
vzbudila posebno kuštrava vrba. Pri Ojstrškovi domačiji se je levo navzgor mimo
gnojišča odcepila pot, označena z rumeno-modro markacijo Logarske poti. Kmalu
sva stopila na asfalt in po njem kakih 20 minut od mostu prispela k Punčuhu, kakor se 
domačija
imenuje na zemljevidih in v vodniku (Bele Vode 64, 685 m). Na kozolčku ob hiši
je pisalo Punčah, a prijazna gospodinja ni vedela, zakaj, saj oni 
rečejo
Pančuh (k tej pestrosti prispeva še različica Pončuh v vodniku). V skrinjici sva
našla žig kontrolne točke (KT) 13 ŠPP. Vpisna knjiga je bila še tista iz leta
1974, torej od začetka ŠPP (10. oktobra 1974). Prvi vpis je bil od 2. novembra,
midva sva bila letos šele peti in šesta, lani so se vpisali komaj štirje, leta
2019 samo osem, leta 2018 le trinajst in tako nazaj. Otroke vozijo v šolo v
Šoštanj in na najino presenečenje je bila gospodinja s tem bolj zadovoljna, kot
če bi hodili v Bele Vode. V odmaknjenih krajih večkrat vprašava, kako je pri
njih pozimi. Punčuhovi opravljajo plužno službo in gospa je malo za šalo, malo
zares pripomnila, da mož pluži pri drugih, ona pa doma kida sneg z lopato. Da
pa so predstave mestjanov o vaškem »zakotju« pogosto zgrešene, se je
izkazalo, ko sva izvedela, da otroke peljejo v Ljubljano v Woop, midva,
Ljubljančana, pa za ta zabaviščni park sploh še nisva slišala. Ta klepet imam v
lepem spominu, sploh ker se na ŠPP dostikrat nihče ne prikaže iz hiše, h kateri
prideva po žig.
Domačijo
sva z dovoljenjem zapustila kar med gospodarskima poslopjema in po asfaltni
cesti navzdol mimo preže prišla k naslednji kmetiji z žago. Tedaj je zazvonilo
poldne, ozrla sva se in zagledala prav nad Punčuhom Sv. Križ. Po 10 minutah sva
šla čez Pudgarjevo dvorišče in na drugi strani po kolovozu v gozd. Vrh vzpona je
stala kapelica, obdana z zidarskim odrom. Na tablici pod Križanim je pisalo Tu
se je smrtno ponesrečil Boštjan Brezovnik p. d. Pergovnik 3. 4. 1925. Za
kapelico, kjer je bilo konec Belih Vod (občine Šoštanj) in se je začela Lepa Njiva
(občina Mozirje), se je kolovoz spustil. Breg ob njem je bil slikovito ovešen z
mahom. Nedaleč od Pudgarja 
sva zagledala hišo in sestopila na makadamsko cesto,
ki je pripeljala k njej. Med gozdom na levi, kjer so obilno cvetele gozdne
jagode, in travnikom na desni sva prišla do naslednje domačije ‒ starih poslopij in še ne ometane hiše
s kapelico na fasadi. Kmalu zatem se je levo navzgor odcepila gozdna cesta, a
markacija naju je obdržala na makadamski. No, izkazalo se je, da se tik pred
razcepom spusti desno prav tako markiran kolovoz (po cesti je pot precej daljša),
vendar tako zaraščen, da sva ga opazila bolj po naključju. Kar težko se je bilo
prebijati skozi trnje in med koprivami. Ko sva 
stopila iz gozda, sva zavila
levo čez travnik. Za ostrim desnim ovinkom sva prišla do markiranega toplarja. Pod
domačijo s portalom iz zelenega tufa, značilnega za tisto območje, sva se
spustila po kolovozu do makadamske ceste.
Kakih 40
minut od Pudgarja sva pristala na križišču z znamenjem in s kažipoti (486 m) nazaj
Šaleška planinska pot, desno Šmihel nad Mozirjem 1h 30min, Mozirska
koča 3h 15min, levo Šoštanj 1h 15min (na drogu je bila nalepka Slomškove
romarske poti), v najino smer (naprej) pa nič. Šla sva mimo treh počitniških
hišic (zadnja, Lepa Njiva 3c, 
je bila že v gozdu), pred hribom s hišo zavila
levo ter mimo štirne in zajetja prišla do naslednje hiše, kjer sva znova
zavila levo. Kolovoz, po sredini zaraščen z mladimi smrečicami, naju je čez dobrih
15 minut pripeljal do smrdljivega odtoka ob asfaltni cesti. Onstran nje sva se povzpela
po razriti vlaki. Prečkala sva kolovoz in na drugi strani stopila na stezo, lepšo
od dotedanje vlake. Po četrt ure se je vzpon končal, steza se je spustila in
zravnala. Na mestu, kjer je pod njo tekel majhen potok, sta znaka ŠPP in evropske
pešpoti kazala levo. Dosegla sva prečni kolovoz na robu gozda, kjer je stala
preža in sta oba kažipota usmerjala desno. Prestopila sva potoček, obdan s kalužnicami,
in se spet pognala v breg.
Strmo sva se
vzpenjala po svetlem, razredčenem gozdu in po približno 10 minutah mimo kupov ropotije
dosegla makadamsko cesto; evropska pešpot jo je prečkala, ŠPP pa se je spustila
levo po njej proti Pri/esečniku. Od domačije je cesta tekla navzgor mimo
majhnega in velikega peskokopa; oba sta bila videti 
opuščena. Nasproti večjega sva
zapustila cesto po stezi v desno in po nekaj metrih zavila ostro desno na ožjo
stezo. Spustila sva se do potočka in ga prečkala, nato sva se vzpela do kažipota
ŠPP desno na skromno gozdno cesto, bolj kolovoz. Označen je bil s knafelčki,
rumenimi puščicami in izgubljeno kapo, visečo na 
grmu. Kmalu se je obrnil
navzdol in po četrt ure sva prišla do odcepa desno, označenega s telohom, znamenjem Skornske
poti oziroma TD Skorno. Ostala sva na kolovozu, posutem z zdrobljeno opeko, ki naju
je pripeljal h kovinski preži. Na levi pod strmim travnikom se je vzpon končal.
Kolovoz se je nadaljeval mimo vodnega zajetja na desni in zaraščenega
betonskega korita na levi. Kmalu so se pokazali kapelica, spomenik in cerkev.
Zavila sva levo na gozdno stezico in zagledala domačijo. V 15 minutah sva
prispela na KT 14.
Vpisno
skrinjico sva našla na gospodarskem poslopju v Skornu/Skornem 46 pri Močovniku
(tako na tabli Mlečne ceste, na nekaterih zemljevidih pa Močevnik). Po vodniku je
bila KT 14 še pri mežnariji (Skorno 48). Ker ni bilo nikogar na spregled, sva
hitro opravila in se napotila še k cerkvi. Po asfaltni cesti mimo čedne
kapelice sva prišla najprej do spomenika Šercerjevi brigadi italijanskega
kiparja Valeria Miroglia. Zakaj Italijan? Šele ko sem izvedela za velenjski
spomenik, posvečen
skupnemu boju jugoslovanskih in italijanskih partizanov proti fašizmu, ki je delo istega kiparja, sem razumela. Oba spomenika
sta zelo zanimiva: val teles simbolizira upor, v katerem je pomen posameznika
le tolikšen, 
kolikor prispeva k celoti ‒ boju za svobodo. Do cerkve sv. Antona iz 16.
stoletja (652 m), pri kateri sva že
bila na Martinovi poti,
sva prišla v dobrih 10 minutah. Tam je ob mizi in klopeh pod veliko lipo
vpisna skrinjica KT 7 Martinove poti. Ob
cerkvenem obzidju sta grobova borca Viljema Višnarja in 19 borcev Šercerjeve
brigade; vsi so padli leta 1944.
Skorno sva
zapustila po gozdni cesti pod cerkvijo, saj sva se namenila vrniti po drugi
poti, sprva po Martinovi, nato po Skornski. Na levem ovinku sva cesto zapustila
po neoznačenem kolovozu navzdol. Videla sva več modrih
puščic nazaj. Četrt ure od cerkve se je na prečni poti prvič pojavil skornski kažipot.
Usmeril naju je desno nad 
grapo s suho strugo, ki sva jo po 15 minutah prečkala.
Ustavila sva se na prijetnem prostorčku za počitek. Pot se je nadaljevala dol
in gor, včasih tudi po ravnem. V globoki soteski na levi je šumel Tripotok. Nenadoma
sva se približala enemu njegovih krakov in ga prečkala. V gozdu je stala velika
preža. Nekaj časa sva se kar strmo 
vzpenjala, na vrhu vzpona, kjer je z desne
od zgoraj pritekel kolovoz, pa je bil prvič drugačen kažipot za Skornsko pot
(brez slike teloha). Po nekaj korakih z najvišje točke navzdol sva prečkala domnevno še en krak Tripotoka, se na drugi strani rahlo
povzpela in po četrt ure dosegla kolovoz, po katerem sva šla tja grede mimo odcepa Skornske poti. Ta
del klobase je bil zašpiljen.
Poslej sva
sledila knafelčkom po že znani poti. V uri in tričetrt sva bila pri Punčuhu, kjer
sva si spet omislila spremembo, tokrat po Logarski poti. Pri Punčuhovem sosedu naju
je nekoliko skrit kažipot Bele Vode usmeril desno navzgor po drugi asfaltni
cesti. V 10 minutah sva prispela k Bačovniku
(Bele Vode 61) mimo kapelice (
»koroškega« znamenja). Na kandelabru desno od domačije je bilo znamenje Vranove poti. Dobila
sva dovoljenje, da greva kar mimo njihove kašče, saj sva prišla gor po cesti,
ne po markirani poti, ki sva jo zgrešila. Na razcepu sva zavila navzgor v gozd.
Po kakih 10 minutah sva prišla do Kelnerja (Bele Vode 60). Nad vpisno 
skrinjico
ob vhodu je bila tablica Poti kurirjev in vezistov, na lopi rumeno-modra
markacija Logarske poti. Nadaljevala sva po makadamski ali gozdni cesti do še
ene (počitniške) hiše in kapelice, kjer sva po 5 minutah pri klopci z znamenjem
Logarske poti vstopila v gozd. Na naslednjem razcepu sta bili logarski markaciji
levo in desno, ker pot teče po obeh straneh Sv. Križa. Zavila sva levo. Na še
enem razcepu 5 minut od roba gozda sva sledila logarski oznaki levo (desno se
pride na vrh) v precej skalnat svet.
Kmalu sva
se znašla na robu, s katerega sva se spustila na cesto v gradnji, ki se je takoj
razcepila, oznak pa nobenih. GPS je pokazal, da morava po zgornjem kraku. Nenadoma
je bilo vsega konec in tam je stal delovni stroj; podrli so pol hriba, cesta
naprej pa še ni bila narejena. Ena sama markacija za nazaj je pričala, da sva
sicer ubrala pravo pot, zato sva zagrizla v breg, premagala kočljivo mesto
(meni se je zdelo kar malo nevarno) in ob nadaljevanju steze zagledala možica na štoru. Torej so tu plezali
že pred nama. 
Ko sva prilezla že čisto pod skale, sva zagledala logarsko
markacijo. Nikjer ni bilo nobenega opozorila, da poti (začasno) ni več ali da
je tod hoditi lahko nevarno. Nadaljevala sva po ozki stezici v strmem pobočju.
Spet sva se podala v skale. Ponekod gruščnata steza se je podirala in je bila na
več mestih zametana.
Po dobrih
35 minutah sva se ustavila pri mizici in klopcah pod nekakšnim spodmolom. Strešica
iz debelc je še najbolj spominjala na pasjo utico. Sledilo je pravcato
stopnišče, a spodnjih stopnic ni bilo videti, ker so bile zasute s suhim
listjem. Stopnišč je bilo še več. Ob zgornjem je opletala mlahava žica, oblečena
v plastiko. Spet so se pojavili znaki Logarske poti. Dosegla sva greben ali
sedelce in se spustila na drugo stran. Pobočje je bilo strmo, stezica pa ozka,
ponekod spolzka in 
viseča. Čez 10 minut sva sestopila na kolovoz. Po spustu do
trohnečega lesenega korita na levem ovinku, kjer je mezel potoček, se je strmina
nekoliko unesla in v 10 minutah sva se razveselila Honca. Po devetih urah in
pol (skoraj sedmih in pol čiste hoje) je res prijalo sezuti gojzarje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar