15 december, 2021

Na Donáčko goro po vzhodni poti (čez Krče)

Ko sva se 2. maja peljala proti Štajerski, sva imela avtocesto večino časa samo zase. Zapustila sva jo pri izvozu Dramlje ter sledila smerokazom za Šentjur, Rogaško Slatino in Rogatec. V Rogatcu sva se ustavila, da sva slikala Donačko goro, svoj cilj. Od tam je bila podobna Triglavu. Smerokazi proti njej so naju pripeljali k Sv. Juriju. Parkirala sva na urejenem parkirišču (S 46.252804, V 15.739687) pod cerkvijo sv. Jurija.

 

 

 

 

 

 

Po asfaltni cesti sva se povzpela do cerkve in parkirišča pri njej. Pri hiši št. 14 ter kažipotih in tablici Konjeniške poti se je asfaltna cesta zožila in se vsa razpokana vzpela nad vinograd. Od tam sva že videla zahodni obronek Donačke gore. Pod naslednjo domačijo sva zavila levo, še vedno po asfaltu, k še eni domačiji. Pri tej sva krenila desno mimo kurnika in pesjaka na travnik, po njem pa navzgor proti gozdu. Na vrhu travnika ni bilo nobene oznake, a precej daleč na desni sva le opazila markacijo. Električnega pastirja nisva mogla odpeti, zato je bilo kar težko priti čezenj (mene je nekoliko streslo).










Sprva sva stopala po kolovozu vzporedno s strmim pobočjem, nato sva se začela vzpenjati. Cveteli so jagode, travniške kozje brade, zlatice, mlečki, blagodišeči telohi. Na vrhu vzpona sta naju pričakala znamenje in domačija Reberšek (Donačka Gora 39). Pred gospodarskim poslopjem sva obrnila levo po kolovozu, ki je takoj zavil ostro desno. Tam se je od njega odcepil navzgor travnat kolovoz z električnim pastirjem na obeh straneh. Izza drevja je kukal zvonik Sv. Donata. Mimo kamnite hiške z markacijama sva dosegla lesenjačo in za njo skrito hišo. Pri tamkajšnjih kažipotih (479 m) sva zavila levo (Rudijev dom 1h, Donačka gora 1h 35min).

 

Kakih 25 minut nad izhodiščem sva stopila na uravnavo pri Šketu (491 m) s kažipotoma naprej navzgor Sv. Donat 5min, Rudijev dom 35min, desno Donačka gora (čez Krče) 1h 15min z oznako za zahtevno pot, Izvir Sotle 2h 25min. Za drevesi na levi je tičala počitniška hišica s prometnima znakoma za prepoved prometa z napisom Privat in za stezo za pešce z napisom Dovoljeno za pešce. Na desni se je vlekel greben mejne gore Macelj. Ob širokem travnatem kolovozu, tu in tam »tlakovanem« s skalami in kamni, se je dvigala kamnita škarpa. Na neoznačenem razcepu kolovozov sva zavila na levega navzgor, nato so se spet pojavile markacije.

 

Čez slabih 10 minut se je desno odcepila označena pot k izviru Sotle (2 h), najin kažipot (542 m) pa je kazal naprej proti Donački gori (1.30, zahtevna pot). Dohitel naju je možak s psom. Ni znal razložiti, kaj so Krče, ampak to je tam, kjer je zahtevna pot, je vedel. Lani je neki gospe zdrsnilo in sta priletela kar dva helikopterja. Jezil se je, da preveč sekajo, saj tega v pragozdu ne bi smeli (res sem našla podatek, da je tam 27-hektarski bukov pragozd, eden izmed treh v Sloveniji, zavarovan od leta 1965). Dosegla sva travnik s prežo na vrhu in zavila levo. Že čez 5 minut sva bila spet pri kažipotih (572 m); na tej poti jih je res obilo. Šla sva mimo preže, ki sva jo opazila od spodaj. S poseke na levi je pritekla vlaka – na take primere se je najbrž hudoval najin sogovornik.

 

Tudi najina pot je bila podobna vlaki, vsa blatna. Na nekem drevesu je poleg markacije pisalo D. G. Pot je postala zelo strma in nanjo se je izteklo več vlak. Na razcepu sva nadaljevala po strmem levem kraku. Sčasoma se je strmina unesla. Čez četrt ure sta naju presenetili mizica in klopca, takoj za njima pa je bil označen razcep (694 m): levo Donačka gora 40min, Rudijev dom 1h 10min (oboje zahtevno), desno Medgore 10min, Žetale 1h 10min; izmed »neuradnih« kažipotov je bil za naju nov desno Prelaz Vrhe (Žerak). Nadaljevala sva skrajno levo navzgor po strmi blatni drsalnici, ki so jo blažili dolgi ključi in stopnice.


Na križišču čez 10 minut so nama kažipoti (687 m) kazali hrbet. Najin Donačka gora – vrh 30min, Rudijev dom 1h (oboje zahtevno) je kazal naprej (desno Kupčinji Vrh KT 9 1h, Jelovice KT 8 2h 30min – to sta kontrolni točki Haloške planinske poti). Pobočje levo nad stezo je postalo pečevnato. V neko drevo je bil vrezan napis BÜKOVCI; ne vem, ali je bilo mišljeno naselje v občini Markovci pri Ptuju. Po koreninah in nekaj skalnih stopnicah sva obšla pečine. Med cvetočimi deveterolistnimi konopnicami, zajčjimi deteljicami, jetrniki, podlesnimi vetrnicami in resjem sva se vzpenjala proti skalnim zobem in se bližala grebenu.
 

 

Približno 20 minut od zadnjega križišča sva se oprijela jeklenice in nato je bilo treba kar malo poplezati. Čez 5 minut sva stopila na greben in na drugi strani naju je presenetila prava gneča. Od kažipotov na 870 m sva se najprej odpravila levo proti vzhodnemu vrhu. Skozi skalno ožino in ob nekaj klinih sva v dobrih 5 minutah dosegla vrh, kjer je pod neko skalo tičal žig. Vrnila sva se h kažipotoma in se napotila proti zahodu. Najprej sva se spuščala južno pod grebenom. Korenine in skale so pomagale kot stopnice, a so bile obenem spolzke in v spotik, kar je bilo na tisti strmini kar nevarno. Po četrt ure sva se končno začela vzpenjati, spet dosegla greben in v 5 minutah stopila na zahodni, glavni vrh (884 m).

 

 

 

 

 

 

Donáčka gora se imenuje po leseni cerkvici sv. Donáta, ki je stala na vrhu in je v prvi polovici 18. stoletja pogorela. Sliši tudi na imeni Rogaška gora in Rogač, ker je z nekaterih točk videti kot rog (od tod tudi Štajerski Matterhorn). Kakor sva jo zjutraj videla iz Rogatca, pa ne preseneča ime Štajerski Triglav, za katero tekmuje z Bočem. Ima dva vrha (po nekaterih virih tri), katerih višini se razlikujeta za 1 m (po nekaterih virih je višji zahodni, po drugih vzhodni). Na vrhu je vihrala zastava, najbrž za 1. maj. Obelisk, vrh katerega je križ, ima spodaj niši; v eni sva našla skrinjico, žig in smeti, v drugi kipce Marije in angelčkov, razpelce in sveče. Seveda nista manjkala kažipota (na teh je pisalo 882 m). Donačka gora je geodetska točka 1. reda, zato se mi zmeda v podatkih o višini zdi čudna. Lepe razglede si lahko privoščimo tudi z zadnje čase v hribih precej modne klopce s srčkom. Pohorja, Kamniško-Savinjskih in avstrijskih gora se zaradi slabega vremena nisva ravno nagledala, zato pa so bili nadvse prikupni bližnji haloški grički, obdani z vinogradi. V ozadju se je dvigal Boč z anteno.



Zaradi mrzlega vetra so se vsi nagnetli pod vrh, v zavetje, midva pa ne marava gneče, v teh nezdravih časih še posebno ne, zato sva kar odšla. Odločila sva se, da se bova vrnila mimo Rudijevega doma. Na drugo stran je bila steza sprva zanimivo skalnata. To je najobičajnejša pot, najbrž zato, ker je najkrajša in ne preveč strma. Na njej se je kar trlo planincev. Ob njej so cveteli veliki šopi špajk. Ulilo se je, zato sva oblekla sebe in nahrbtnika, a ko sva bila gotova, je dež skoraj ponehal. To se je tisti dan še nekajkrat ponovilo. Po 10 minutah sva šla mimo nenavadne skalne štrline s ploščo v spomin Ernstu Froelichu, ki je leta 1853 nadelal pot na Donačko goro za goste zdravilišča Rogaška Slatina. To je bila prva označena pot v Sloveniji, piše.


 

Steza je bila čedalje širša in vedno bolj blatna. Prej kot čez pol ure sva bila pri Rudijevem domu na Polajžarjevem travniku na Sedlu pod vrhom Donačke gore (po PZS 589 m, po vodniku pa kar 652 m). Dom se imenuje po Rudiju Lebiču (19291984), kulturnem in športnem delavcu, ki je bil 55 let član planinskega društva in je bil zelo zaslužen za gradnjo doma. Pri njem so številni kažipoti in smerne table. Tam sta KT 11 Haloške planinske poti in KT 4 Stoperške planinske poti. Rudijev dom je tudi znamenitost na Konjeniški poti. Mimo teče tudi E7.

 


 

 

 

 

Od doma sva se spustila po asfaltni cesti. Na gospodarskem poslopju pri Polajžarju čez 10 minut so puščice in napisi Sv. Donat 10, Sv. Jurij 20, Macelj 230 kazali levo, a najprej sva stopila nekoliko naprej do vzletišča (535 m) Jadralno padalskega kluba Donačka gora. Od tam sva videla Donačko goro kot zeleno piramido. Nato sva se za omenjenim gospodarskim poslopjem spustila po stopnicah mimo razpadajoče lesene hiše. Po blatni gozdni stezici sva v 20 minutah pridrsala k Sv. Donatu z lesenim zvonikom. To je edina slovenska cerkev, posvečena sv. Donatu, zaščitniku pred nevihtami, točo, strelami in ognjem. V drugi polovici 18. stoletja je nadomestila pogorelo na vrhu gore. Okrog cerkve so stale klopce, na drugi strani pa grozd kažipotov (512 m).


Odšla sva po kolovozu navzdol. Končno je nehalo deževati. Ko sva pristala na travniku, sva pri vodnem zajetju napravila oster desni ovinek in se spustila k že znanim kažipotom na 491 m. Z električnim pastirjem tokrat ni bilo težav. K Sv. Juriju sva prišla v pol ure. Na parkirišču se je nabralo kar nekaj avtov, a na vzhodni poti nisva naletela na nobenega planinca. Najina krožna je trajala 5 ur (čiste hoje 3 in pol). Po zahtevni gor, po lahki dol je najboljša kombinacija.


 

Ni komentarjev: