24 november, 2022

Partizanski snežniški gozdovi prvič

Na dan zmage sva se odpravila v snežniške gozdove raziskovat kraje, kjer so bile postojanke Slovenske vojne partizanske bolnice Snežnik (SVPB-S). Na spletu sva našla zemljevid z informacijske table pri spomeniku na Županovem lazu, kjer so ta mesta označena. Odločila sva se jih poiskati oziroma preveriti, ali so označena tudi na terenu. Prva spodbuda pa so bile modre zvezdice na Partizanskih spomenikih, ki pomenijo, da spomeniki še niso bili obiskani. Odpeljala sva se na Babno polje, znano kot »slovenska Sibirija«, kraško polje na Notranjskem blizu meje s Hrvaško. Nad njim se dviga Snežnik, v katerega pogorju so se skrivale bolnišnice in po katerem so poimenovali SVPB -S.*


Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Unec in nadaljevala do Bloške Police, kjer sva sledila smerokazu za Babno Polje. V zaselku Bukovica, delu Babnega Polja, sva nasproti gasilskega doma in gostilne zavila desno mimo trgovine. Peljala sva se mimo spomenika žrtvam NOB arhitekta Janeza Berdajsa in kiparja Vekoslava Bombača iz leta 1959 z reliefom na prednji strani in seznamom žrtev na zadnji. Parkirala sva pri župnijski cerkvi sv. Nikolaja (S 45.645697, V 14.549372), na katere pokopališču je skupni grob 103 padlih borcev in drugih žrtev fašističnega nasilja.





 

 

 

 

Začela sva med hišama Babno Polje 66, na kateri je plošča tam rojenemu partizanu Antonu Cindriču, in 67. Za hišo 53 sva po slabih 10 minutah stopila z makadamske ceste na asfaltno pri tablah za začetek oziroma konec Babnega Polja. Nadaljevala sva po ovinkastem makadamu proti Županovemu lazu. Ob cesti so cvetele trobentice, zajčje deteljice, podlesne vetrnice in spomladanske torilnice, tudi nekaj kukavic. Na nekem odcepu je med ostankom skromnega znamenja na drevesu in klopco parkiral policijski avtomobil, najbrž zaradi bližine meje s Hrvaško. Tam je bilo tudi opozorilo na medveda (ravno nekaj dni pred tem so po televiziji povedali, da so mame že pripeljale mladiče iz brlogov, zato sva nekoliko »razgrajala«) in pod nekim drevesom je ležala razbita nagrobna plošča. Le kakšni ljudje so jo tako zavrgli?!


Čez skoraj pol ure naju je presenetil nekoliko skrit napis SPB HRIB na skali, pri kateri se je levo odcepila zaraščena grapica. Povzpela sva se po njej, za kratko uravnavo pa se spustila na slab kolovoz. Ko se je od njega kakih 200 m od ceste odcepil levo drug (925 m; S 45.63415, V 14.54084), sva na desni zagledala s kamni podprt kol s šesterokotno leseno tablo z napisom Hrib / postojanka / SVPB ~ Snežnik / 1944~45 ter na skalo pritrjeno pravokotno kovinsko ploščo z rdečo peterokrako in napisom SPB-Slovenska partizanska / bolnišnica / HRIB / Od sred.julija 1944 / do konca vojne. Mimo je prišel gozdar, ki vedno sam podira drevje, kar se mi že tako zdi precej nevarno, ko pa je povedal, da tudi večkrat sreča medveda, me je kar zmrazilo. »Tega se človek navadi,« je navrgel prostodušno.

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na cesto in čez četrt ure stopila iz gozda na križišče. Nadaljevala sva po desni cesti, od katere se je takoj spet desno odcepila ožja. Ob njej je ležala skala z napisom SPBS PODGORA, zato sva zavila tja. Ob cesti so cveteli lapuhi, jagode, vijolice, podlesne vetrnice in spomladanske torilnice. Ko se je začela spuščati, sva desno pod cesto zagledala na drevesu puščico in nad njo kažipot Podgora, malo naprej pa še rdeče-rumen kažipot brez napisa. Že kakih 10 minut od križišča sva našla v kotanji (875 m; S 45.62985, V 14.52517) na drevo prislonjen kol s šesterokotno tablo in na skalo pritrjeno ploščo, kakršni sva videla že pri Hribu, v spomin na bolnišnico Podgora, ki je delovala od sredine decembra 1943 do 12. oktobra 1944. Pod tablo so ležali ostanki posod in zarjaveli kovinski deli kdove česa (menda ne iz vojnih časov?).





 

 

Odšla sva nazaj na »glavno« cesto in se približno 100 m naprej povzpela po stopnicah k ograjeni kostnici (870 m; S 45.62511, V 14.52803) z marmorno ploščo v spomin na neznane padle borce in ranjence, ki so umrli v štirih bolnišnicah pri Županovem lazu. Skoraj enak, a že slabo čitljiv je prvotni napis na vršni ploščadi. Ob cesti sva opazila tablice Vie Dinarice, mreže pohodniških poti po Zahodnem Balkanu. Mimo sta se pripeljala gozdarja, ki sta veliko vedela o snežniških bolnišnicah. Z masivnimi hrastovimi šesterokotnimi tablami so označili tista mesta v 70. letih (najbrž leta 1976). Starejši, odgovoren za revir Požarje (pozneje je Jani ugotovil, da je to Janez Antončič, s katerim si še dopisuje in ki nama je poslal tudi zemljevid z vrisanimi postojankami, s katerim sva si precej pomagala), je zbiral podatke za ljubiteljskega zgodovinarja Mitja Jeriča, ki je napisal vodnička po tamkajšnjih partizanskih bolnišnicah na naši in hrvaški strani meje. V zahvalo za terensko pomoč je poskrbel za kovinske tablice, kakršni sva videla že dve. Mlajši pa je povedal, da je njegov dedek, farmacevt, iz Italije tihotapil zdravila za partizansko lekarno. Po vojni so vse instrumente iz teh bolnišnic odnesli v Trst, ko je ta dokončno pripadel Italiji, pa v Valdoltro, kjer je nastala ortopedska bolnišnica.

 

Nadaljevala sva po cesti in na razcepu čez 5 minut zavila levo (oznak ni bilo). Še čez 5 minut naju je rdeče-rumen kažipot Pudob usmeril levo navzdol na zaraščen kolovoz mimo še enega kažipota. Tam so me razveselili navadni lusneci. Kolovoz se je obrnil navzgor in sledila sva mu še približno 50 m, nato pa zavila pravokotno desno v brezpotje, kjer je bilo vse belo zajčjih deteljic. Po kake četrt ure sva desno spodaj skozi drevje v kotanji, bogati z mahom, zagledala šesterokotno tablo in se spustila k njej (835 m; S 45.62521, V 14.53468). Kol s tablo je bil pritrjen ob odmrlo drevo, na bližnji skali pa ga je dopolnjevala kovinska spominska plošča. Pudob je deloval v istem času kot Podgora.


 


 

 

 

 

 

 Še enkrat sva šla na isti razcep, od tam pa tokrat po desnem, glavnem kraku, ob katerem so bile tablice Vie Dinarice. Prej kot v 5 minutah sva na trati ob križišču gozdnih cest zagledala spomenik SVPB-S na Županovem lazu (868 m; S 45.62273, V 14.52609). Na visokem betonskem podstavku stoji hrastov kip, delo kiparja Petra Černeta iz leta 1976. Upodobil je štiri partizane z ranjenim tovarišem na nosilih. Informacijska tabla z opisom SVPB-S, fotografijami in zemljevidom, ki je bil podlaga za najine načrte, je bila že zelo zdelana. Okrog lovske koče Županov laz LD Babno Polje nad spomenikom so cveteli spomladanski svišči, navadne grebenuše in navadni zimzeleni.


 

 

 

 

Zatem sva mimo spomenika odšla proti jugu v gozd. Na razcepu po dobre četrt ure sva sledila kažipotu S.B.-ŠIMEN.DOL. na levo gozdno cesto (naravnost Via Dinarica). Čez 5 minut se je desno odcepil slab kolovoz in sredi zelenja nad njim sva zagledala ploščo v spomin Antonu Avscu (860 m; S 45.61234, V 14.52539) nad mestom, kjer so belogardisti 19. decembra 1942 napadli civilni logor in ubili bolnega Avsca. Odpravila sva se še naprej po blatni gozdni cesti mimo krmilnice, ker sva hotela najti tudi na kažipotu napisano bolnišnico v Šimenovih dolinah. Kmalu sva prišla na veliko obračališče, takoj za njim pa k zapornici na meji med Slovenijo in Hrvaško (manj kot 5 minut od spomenika Avscu). Drvar, ki je delal na hrvaška strani, nama je na telefonu pokazal fotografije barak, po njegovih besedah oddaljenih le kakih 300 m od meje. Nič se mu ni zdelo narobe, če bi midva prečkala mejo in poiskala barake, a tega nisva storila, ker sva že dvakrat slišala, kako strogi so hrvaški obmejni organi, če te zasačijo. Odločila sva se, da kdaj poskusiva z druge strani meje.


 

 

 

 

 

 

Na naši strani pa sva sklenila poiskati še dve bolnišnici, najprej Šoškovo lokvico. Začelo je rositi. S ceste med spomenikom in lovsko kočo na Županovem lazu sva se spustila proti strelišču. Ob cesti so stali rdeči koli in na enem je visel list s prepovedjo prehoda. Sicer sva precej ubogljiva (sploh jaz), a ker trenutno zelo očitno ni bilo strelskih vaj, sva zakoračila čez travnik pod cesto. Že kmalu sva naletela na rdeče-rumeni kažipot na drevesu ob kolovozu. Ko sva prišla do preže, sva v kotanji na desni zagledala strelišče. Mimo solnice sva vstopila v gozd, po katerem so naju še dalje vodili kažipoti. Na neoznačenem razcepu sva izbrala desni krak, ki je bil manj zaraščen. Četrt ure od spomenika sva sredi neurejenega gozda (870 m; S 45.62064, V 14.52167) res našla na skalo pritrjeno kovinsko ploščo v spomin na bolnišnico Pri Soškovih lokvicah (tako piše na plošči), ki je delovala od sredine oktobra do sredine novembra 1942. Lesene šesterokotne table pa tam ni bilo.

 

Že ne vem katerič sva se vrnila pod lovsko kočo in nadaljevala levo navzgor po cesti. Čez kake pol ure sva dosegla najvišjo točko in se začela spuščati, kmalu zatem pa se je cesta končala z obračališčem. Tam ni bilo nobenih oznak. Na koncu obračališča sva nadaljevala naravnost (ne po levem kolovozu) in vendarle zagledala lesen kažipot brez napisa, usmerjen levo proti kotanji. V nekaj minutah sva se znašla pri oznakah za bolnišnico Ute (960 m; S 45.63028, V 14.50511), ki je po podatkih na spominski plošči delovala od začetka aprila 1943 do 6. januarja 1944 (na šesterokotni tabli je pisalo 1942~44, a po Jeričevi knjižici sodeč drži letnica 1943).


 




 

 

 

Sledil je sklep: dovolj za danes. Ko sva v približno poldrugi uri pripešačila nazaj v Babno Polje, sva pri krajevni tabli ostala na asfaltni cesti, šele pri hiši 73 zavila desno na makadam, potem pa spet pristala na asfaltu. Preden sva se vrnila k avtu, sva se napotila levo proti nekdanji osnovni šoli (slabih 10 minut od krajevne table) s ploščo v spomin na partizansko lekarno Planjava in padlega partizana Toneta Pintarja. Šole nimajo več, ker je v vasi le še 200 prebivalcev in premalo otrok. K avtu sva se vrnila mimo hiše 79 z najraznovrstnejšo perjadjo. Posebno zanimiva je bila belokapa kokoš (holandska sorta). Menda ni posebno družabna, a kadar pride domov hči, ta kokoš priteče k njej in ji zleti na ramo, je povedal gospodar. Ker je bila cerkev ravno odprta, sva si ogledala še to.


 

Za prvič sva bila zadovoljna z uspehom. Sicer sva le eno modro zvezdico spremenila v rdečo, zato pa sva našla pomnike, ki dotlej na Partizanskih spomenikih sploh še niso bili označeni. To naju je spodbudilo k novim potepom po Babnem Polju in okolici, saj sva si želela najti še druge kraje, kjer so med NOB zdravili borce za svobodo.

 

* Slovenska vojna partizanska bolnica Snežnik 

(Janijev povzetek prebranega o SVPB-S)

Hujši ko so divjali boji, večja je bila potreba po zdravstveni oskrbi partizanskih ranjencev in bolnikov. Na območju Loškega polja je prve bolnice zanje organiziral novopečeni zdravnik Aleksander Gala - Peter. Po tragediji ranjencev na Ogenci je varnejše lokacije zanje začel iskati v snežniških gozdovih, najprej na hrvaški (Prezidanski Berinšček, Šimenove doline), potem na slovenski strani.

Na naši strani je po nasvetu domačinov iz Babnega Polja sredi oktobra 1942 šotore za pet ranjencev razpel v vrtači v bližini Šoškove lokvice pri Županovem lazu. Četudi so pred njimi kurili, je bilo za ranjence premrzlo, saj je tistega leta sneg zapadel že konec oktobra. Zato je Gala enemu od zaupnih domačinov naročil, naj poišče bolj skrito mesto in tam postavi leseno barako. Ta je izbral mesto pod vrhom Požarja. Skupaj z bolnišničnim osebjem so v treh tednih postavili lesenjačo, dolgo šest in široko štiri metre. Na sredino sobe so postavili bencinski sod, ki je služil za peč. Ranjenci so se vselili sredi novembra. Medtem je Loški odred odšel na Primorsko in bolnišnica je ostala brez varovanja. Belogardisti so jo začeli sistematično iskati in bi jo skoraj odkrili. Zato so se morali spet seliti. Tik pred božičem so se premestili v prejšnji tabor odreda nad Mrtvim lazom, zato se je postojanke prijelo ime Pri mrliču. V zavetju mogočne smreke so zgradili petmetrski nadstrešek in ga prekrili s kožami. Ker je z odredom odšel tudi Gala, je morala za petnajst ranjencev skrbeti bolničarka Milojka Batistič. Daleč od cest so vso zimo trpeli pomanjkanje toplih oblačil in hrane. Marca 1943 je na območje prišla Tomšičeva brigada. Njen zdravnik je predlagal novo lokacijo pod skalami Špil južno od Požarja. V veliki kotanji so postavili štiri nadstreške ter jih prekrili enega s šotorskimi krili, drugega z lubjem in dva s kožami. Zato so postojanko poimenovali Ute. V njej je bilo prostora za petnajst ranjencev, za oskrbo katerih so iz brigade poslali bolničarja Jožeta Oblaka - Simeta. Delovala je do kapitulacije Italije.

Potem ko so italijanske okupatorje zamenjali nemški, so se boji spet razplamteli. Med ofenzivo se je na območje zatekla sanitetna skupina Brkinske brigade, ki jo je vodil zdravnik Bogomir Magajna. Ker je imela s seboj tudi ranjence, je konec oktobra 1943 oživila Ute. Ofenzivo so vsi srečno preživeli, a število ranjencev je še naprej naraščalo. Zato je decembra sanitetni oddelek glavnega štaba izdal ukaz o ustanovitvi Slovenske vojne partizanske bolnice Snežnik (SVPB-S). To naj bi bil blok treh bolnišnic na različnih lokacijah, za skupnega upravnika pa je določil zdravnika Janeza Kanonija - Žana. Do konca leta so zgradili postojanke Podgora, Pudob in Stari trg  (slednjo na Hrvaškem). Imena po vaseh v Loški dolini so dobile iz varnostnih razlogov. Vsaka je imela večjo barako za ranjence ter manjšo za osebje in kuhinjo; le Stari trg z najtežjimi ranjenci je imel še operacijsko. Marca je vodenje bloka prevzela zdravnica Božena Ravnihar - Nataša. Pod njeno upravo so do maja zgradili še Podob (na Hrvaškem) in Predgoro, ki pa je niso nikoli naselili. Največji obseg je SVPB-S dosegla poleti 1944, ko je razpolagala z okoli tristo ležišči. 12. oktobra so Nemci Podgoro in Pudob odkrili in požgali. Ranjenci so se pravočasno umaknili.

Za oskrbo SVPB-S z zdravili in sanitetnim materialom je skrbela terenska lekarna Planjava, za katero je bil najbolj zaslužen magister farmacije Boris Andrijanič - Andrej. Delovati je začela že leta 1942 v trgovini Janka Šumrada v Kozariščah. Da je ne bi odkrili, se je nato selila po drugih hišah, dokler ji niso decembra 1943 našli primernega mesta v Mreščah. V naravni kotanji so zamaskirali majhno barako, okoli pa izkopali pet podzemnih zaklonišč, v katera so skrivali zdravila. Domiselno so jih zbirali po številnih kanalih, največ jih je prišlo iz Italije. V delavnicah po okoliških vaseh so za lekarno izdelovali medicinske pripomočke, sama pa je pripravljala kombinirana zdravila, živalsko oglje, destilirano vodo in podobno.

21. julija 1944 se je začela evakuacija ranjencev z zavezniškega letališča Nadlesk na jug Italije. Ker je bila pot od bolnic do letališča dolga, so bliže Babnemu Polju postavili še prehodno postojanko Hrib. Namenjena krajši namestitvi ranjencev je imela le nadstreške za kakih petdeset ljudi. Kasneje je osebje dobilo manjšo barako. Ranjence, ki so lahko hodili sami, so zbirali v šoli v vasi. Zadnja evakuacija je bila opravljena 10. septembra. V poldrugem mesecu so zavezniki na varno prepeljali 611 ranjencev in invalidov. Naslednjo zimo so začeli ranjence odvažati v Belo krajino in SVPB-S opuščati. 20. aprila 1945 je bil izdan ukaz o njenem zaprtju.

Ni komentarjev: