Kako je Licjanovec »nadomestil« Mali Grintovec

Za 24. maj sva se namenila na Mali Grintovec (1813 m) med Bašeljskim in Srednjim vrhom jugovzhodno od Storžiča z neobičajne severne strani. Odpeljala sva se na Spodnje Jezersko ter za gostiščem Kanonir v zaselku Podlog zavila levo proti Dolu in Podstoržiču (tam teče tudi planinska pot na Štegovnik, na Javorniški preval, k Domu na Kališču in na Storžič). Ozka asfaltna cesta naju je pripeljala do križišča ob Reki, desnem pritoku Kokre, kjer se v levo odcepi gozdna cesta (vožnja po njej je od 20. julija do 20. oktobra prepovedana). Nanjo usmerja tudi kažipot za markirano pot na Kozji vrh. Ravno ko sva parkirala (S 46.380170, V 14.461948; po maPZS 730 m), so se mimo pripeljali trije veliki (dvojni!) tovornjaki. Kar zmrazilo me je ob misli, da bi jih bila v tistih ožinah lahko srečala.

 

Povzpela sva se po cesti proti Kozjemu vrhu. Na desni se je izza gozdnatih hribov kmalu pokazal Štegovnik. Čez slabih 25 minut sva prišla do ograjenega travnika na desni in nato nad levim ovinkom zagledala hiško. Onstran ograje z napisom POZOR HUD OVEN so se pasle ovce. Pašnik Robce je na sedlu med Macesnovcem na levi in Kozjim vrhom na desni. Med ogledovanjem pastirske koče so se ovce zgrnile okrog naju in ena se mi je z glavo zaletela v nahrbtnik, hudega ovna pa k sreči ni bilo. Ko sva zapustila pašnik, se kar niso hotele ločiti od naju, potem pa jih je ustavila ograja pri mogočnih lipah.

 

 

Od pašnika sva sledila kažipotu za Kozji vrh in se podala po desni vlaki navzgor proti gozdu. Globoko spodaj je šumel potoček, ko pa se mu je vlaka približala, je bil skoraj suh. Na desnem ovinku čez dobrih 5 minut sva ga prestopila in nato je vlako prekrižalo še nekaj stružic. Vztrajno sva se vzpenjala v redkih velikih ovinkih in po 10 minutah dosegla uravnavo z neoznačenim križiščem. Prečkala sva gozdno cesto, ki je na zemljevidih ni. Ko sva nadaljevala po vlaki strmo navzgor, je bil GPS za silo zadovoljen. Prvo markacijo v najino smer sva zagledala šele približno 100 m od križišča.

 

 

Manj kot 10 minut nad križiščem je bilo vlake konec in v gozd se je povzpela stezica, še bolj strma. Kmalu se je unesla, a je bila vlažna in zato spolzka. V naslednjih približno 50 minutah sva prečkala precej ozkih in širokih grap(ic); najširša je bila Jelenov jarek. Pri štetju očitno nisva imela enakih meril, saj jih je Jani naštel sedem, jaz pa devet. Kar precej sva se »bojevala« s podrtimi debli, zaradi katerih so nastale že obhodne steze, v nekatera pa so bile zasekane stopnice. Tu in tam je bila steza podrta. Ob njej je bilo tudi nekaj možicev. Pod stenami Kozjega vrha sva šla čez manjše melišče. Zadnja grapa je imela dva kraka; prečkala sva prvega, po katerem je ležalo podrto drevje, nato sva nadaljevala ob drugem.

 

 

Slabe četrt ure nad zadnjo grapo sva po strmem koreninastem pobočju dosegla neizrazito sedelce (približno 1400 m) med Kozjim vrhom na levi in Turni na desni. Levo se je nadaljevala markirana pot proti Kozjemu vrhu, midva pa sva se obrnila v desno na širok greben, kjer ni bilo oznak in tudi steze ni bilo videti. Greben se je takoj prevesil navzdol in na desni se je pojavila nenavadna žičnata ograja (žice, napete med drevesi), poti pa še vedno ni bilo. Čez 5 minut sva naletela na star habsburški mejnik med deželama Kranjsko in Koroško. O napisu sva le ugibala (FD?). Naravnost naprej naj bi se prišlo na Turne, midva pa sva zavila levo mimo možica po južnem pobočju Turnov. Potko, čez katero so ležala podrta debla, sva bolj slutila kot videla. Pred seboj sva zagledala vršič in pod njim je tičal mejni kamen, pokrit deloma z mahom, deloma z rdečo barvo. Pri njem sva zavila levo pod vršičem in se spustila skozi podrt gozd proti travniku, ki se je videl med drevesi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Približno 10 minut od prvega mejnika sva pristala na slabem kolovozu. Dobrih 5 minut zatem sva ga na najnižji točki (1299 m) v grebenu od Kozjega vrha do Malega Grintovca, imenovani Korita (tako maPZS), zapustila in se rahlo povzpela desno po grebenu. Ob poti, zasuti s podrtimi debli in vejami, je ležalo precej zarjavele žice. Naslednja mejna kamna sta imela najrazločnejša napisa dotlej: res FD. Samo eno razlago te kratice sem našla, pa ne vem, ali je prava. Čez pol ure sva na levem ovinku stezo zapustila. Začelo je deževati. Ko sva se spotikala po brezpotju, nama je podrt mejnik potrdil, da sva na pravi poti, in tu pa tam se je celo pokazala stezica. Dež je hitro ponehal. Mimo še enega mejnega kamna in velikega mravljišča sva se v slabih 10 minutah povzpela na neki vršič. Tedaj se je ulilo. Po grebenu sva se spustila na drugo stran, a se takoj spet povzpela po rahlo izpostavljenem skalnem skoku. Tamkajšnja lesena lestev je bila neuporabna, zato sva zlezla gor levo od nje, nato desno po ozki potki med ruševje, kjer so cveteli grmički navadnega slečnika in alpske mastnice.

Onstran ruševja sva se lahko razgledala naokrog: zadaj so se pokazali Kozji vrh in Turni, spredaj Veliki in Mali Ženiklovec, za njima Štegovnik in Košuta. Pravcato razgledišče. Dobro, da si nisva nataknila pelerin, saj je spet posijalo sonce. Pot je bila še naprej sitna; najbolje se je bilo držati za ruševje. Wulfenovi jegliči ob izraziti polici so že odcvetali, alpskih mastnic pa ni bilo ne konca ne kraja. Ko sva čez 25 minut zavila levo okrog skale, sva zagledala Storžič, rahlo zastrt z oblaki. Steza je izginila in zagrizla sva levo v strmo travnato pobočje, celo v suhem vremenu precej zdrsljivo. Na nekaj mestih so se pozibavali maloštevilni alpski zvončki. Po četrt ure sva dosegla greben. Spet se je razkrila razločna potka (žal si nisva postavila možica, zato je nazaj grede nisva zapustila pravočasno, kar nama je nakopalo kar nekaj sitnosti). Na točki, ki je bila od daleč videti kot vrh, se je potka le rahlo prelomila in nadaljevala. Storžič se je že skoraj znebil oblakov in je bil čedalje lepši. Levo od njega sva prepoznala Bašeljski vrh, med njima pa Bašeljski preval. Tudi na tem pobočju sva naletela na zarjavele žice. Prebijala sva se skozi ruševje, nato pa tik pod vrhom Licjanovca zajela sapo pred zadnjim strmim vzponom nanj. Dobre tričetrt ure, odkar sva stopila na greben, sva dosegla vrh.

Licjanovec (1733 m; na maPZS Licijanovec, po novem 1763 m) je zelo razgleden. Na jugu se vidi greben od Srednjega vrha prek Malega Grintovca do Storžiča, na severu pa osrednje Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Na vrhu sva našla le kupček kamenja, ki bi mu težko rekla možic, kaj šele piramida, in nekaj lepih clusijevih sviščev. Pa nisva dolgo uživala, saj se je nenadoma stemnilo, zapihalo in zagrmelo, kakor da bo zdaj zdaj udarila nevihta. Svišči so se na hitro zaprli in Mali Grintovec je odpadel. Podvizala sva se nazaj proti dolini.

 

 

Po četrt ure pa si je vreme premislilo in spet je posijalo sonce. Vračala naj bi se bila po isti poti, a se ni čisto izšlo. Ko sva bila vzporedno s Storžičem, je nekaj zagrmelo – kot podor. Kar dve, tri minute je trajalo. Nisva takoj videla, kje se podira, potem pa se je pokadilo in tam sva zagledala rdečo rano v Storžiču. Čeprav sva sestopala po prav lepi stezici, naju je začelo skrbeti, saj sva pričakovala, da bo zdaj zdaj izginila in se bo treba spustiti po zdrsljivih brezpotnih travnih vesinah. Pa je kar ni hotelo zmanjkati in začela se je obračati proti zahodu na strmo goličavo. To ni bila najina smer, a morda pripelje bolj elegantno na najino pot, sva upala še nekaj časa. Ko pa sva se 50 minut pod vrhom znašla nad prepadnim pečevjem, sva up opustila in se odločila vrniti.

 

Med vračanjem nama vneto pogledovanje na telefonski GPS ni veliko pomagalo. Kako najti pot, ki je ni, ki je samo smer? Lep čas sva previdno tipala po strmih travah, se spuščala, dokler naju ni ustavilo rušje in sva iskala prehode enkrat v levo, drugič v desno. Kar skrbelo naju je že. Potem pa sva vendarle kakih deset metrov pod seboj zaznala nekaj stezici podobnega. Spustila sva se nanjo in zavila desno. Dlje ko sva šla, bolj jasno se je kazala steza. Ko naju je po 40 minutah pripeljala na skalni rob, ki sva ga gor grede poimenovala razgledišče, sva si lahko oddahnila, saj sva bila spet na znani poti. Po poldrugi uri so naju na sedelcu med Kozjim vrhom in Turni spet pričakale markacije, ki so naju v uri in četrt pripeljale do pašnika Robce. Do avta je bilo le še dobrih 20 minut.

 

V skoraj 12 urah (čiste hoje je bilo za debelih 9 ur) nisva videla žive duše, če ne štejem voznikov tovornjakov zjutraj. Se zdi ta pot planincem premalo zanimiva ali pretežka? Res ima nekaj težavnih delov, predvsem pa je orientacijsko zahtevna. Toda na koncu je trud poplačan z imenitnim razgledom, če ga seveda ne pokvari vreme.