Skopica

Ko je Jani bral knjigo Marjana Bradeška Hodim, torej grem (PZS 2024), je zastrigel z ušesi ob imenu Skopica. Še nikoli nisva slišala zanjo. Take raritete naju privlačijo in uvrstila se je v načrt za dneve letošnjega Jazza Cerkno. Najprej je bilo slabo vreme, 18. maja pa se naju je le usmililo. 

 

Ker sva se bala ceste iz Dolenje Trebuše, sva se iz Cerkna zapeljala v Bačo pri Modreju, za njo zavila levo čez Idrijco v vas Postaja, nato pa se po strmih in ozkih ovinkih odpeljala v Čepovan. Spotoma sva se ustavila pri spomeniku Boroevićevi cesti ob odcepu desno proti Tolminskemu Lomu. Odprli so jo 14. maja 1916 in jo poimenovali po poveljniku Soške armade generalu Svetozarju Boroeviću von Bojni. Spomenik je dolgo propadal in tudi ni bilo več znano, kaj pomeni, dokler Društvo soška fronta 1915–1917 ni našlo dotlej neznanih fotografij, ki so razkrile, da je bil posvečen cestni povezavi med predvojno cesto iz doline Idrijce v Čepovan in Lomsko planoto. V vrh spomenika je bila vgrajena neeksplodirana italijanska granata, na štirih napisnih ploščah pa je pisalo BOROEVIĆSTRASSE (Boroevićeva cesta), ERBAUT IM WELTKRIEG (Zgrajena v svetovni vojni), 1915 in 1916. Ko so po prvi svetovni vojni v tistih krajih zavladali Italijani, ki seveda niso bili naklonjeni avstro-ogrskim pomnikom, so domačini napise prekrili z ometom in granato nadomestili s križem ter tako rešili spomenik. Na pobudo omenjenega društva so ga obnovili in 9. septembra 2017 ponovno odkrili, zraven pa postavili še razlagalno tablo.

 

Pri Čepovanu 106 s ploščo v spomin na telefonsko centralo IX. korpusa sva zavila levo proti Dolenji Trebuši. Asfaltna cesta se je kmalu spremenila v makadamsko, ki naju je pripeljala na preval Drnulk (S 46.067072, V 13.808888), kjer sva parkirala. Odpravila sva se mimo zapornice po protipožarni preseki in intervencijski prometnici, kamor sta kazala bel smerokaz »SVPB« MALE VRŠE 4 km in lesen kažipot n.v. 860m / 50min / CILU ROB. Na smerni tablici s puščico v isto smer je pisalo VIŠINSKI PAŠNIK / VELIKE VRŠE909 M / MALE VRŠE888 M / SKOPICA 863 M / 23–30%. Ob strmi gozdni cesti je cvetelo veliko orlic. Ko sva se ozrla v levo, sva videla Govce s Poldanovcem. Proti dolini se je spuščal strm breg, desno od ceste pa se je vlekla skalna stena. Naletela sva na polža brez hišice, ki se je mastil z deževnikom (sploh nisem vedela, da so polži tudi mesojedi) in »na pomoč« mu je prihajal pajek. Bolje poučeni so mi povedali, da gre za vrsto progastega lazarja iz rodu Arion.

 

Ko sva čez kakih 20 minut stopila na plano, je z leve pritekel gozdnat greben. Na koncu, kjer se mu je najina cesta približala, je bil gozd polomljen oziroma posekan. Poleg dvignjene zapornice ob tamkajšnjem križišču sta bila znak za prepoved motornega prometa in opozorilna tabla Dovoljeno za / lastnike zemljišč / in pašno skupnost Vrše, pod njo pa lesen kažipot CILU ROB. Dohiteli so naju trije jezdeci in odjahali naprej mimo zapornice, midva pa sva zavila levo. Vzpenjala sva se po grebenu in kmalu se je v desno odprl razgled na zaselek Velike Vrše s pašniki in dvema domačijama: Brezavščkovo staro (ruševine) in novo hišo ter ostanek Cvekarjeve. Kmalu sva se začela spuščati. Velikim Vršam sledijo Male in med tema zaselkoma se dvigata vzpetini z enakima imenoma (Velike Vrše 909 m, Male Vrše 888 m). Najprej sva se spustila pod prvo in se ob njej povzpela po levi, zahodni strani. Spodaj v dolini sva videla cesto, po kateri sva se pripeljala v Čepovan, in naselja ob njej. Približno vzporedno z vrhom Velikih Vrš sva se začela spet spuščati.

 

 

 

 

 

Po pol ure sva pristala na sedlu med Velikimi in Malimi Vršami. Sledil je vzpon pod Malimi, nato močnejši spust. Čez 10 minut je levo iz doline pritekla cesta od Pikča, midva pa sva nadaljevala desno navzgor. Na vrhu vzpona je bilo majhno gozdarsko delovišče. Cesta se je nadaljevala v desno in naju po slabih 10 minutah »odložila« pod Skopico. Pred koncem spusta se je desno nekaj odcepilo, na dnu pa je cesta zavila ostro levo. Tam je bilo večje delovišče. Ko sva iskala pot naprej, sva zagledala štiri srne. Pssst! Nato je zameketalo – pobegle domače koze! Zavila sva desno v gozd, kjer sva izsledila stezico, ki naju je v 5 minutah pripeljala na vrh. Pod njim je raslo obilo »peteršilja«, kakor se je pošalil Jani, Alenka pa me je poučila, da sva videla kranjsko selivko (Grafia golaka), eno od sto znamenitih rastlin na Slovenskem, ki jih je v svoji knjigi opisal dr. Tone Wraber. Celo Alenka prizna, da je pri kobulnicah pogosto težko ali nemogoče razlikovati vrste med seboj, a kranjska selivka je izjema, saj ima zelo posebne liste. Kakšen peteršilj neki!

 

Na Skopici (tudi Škopici, Vrhu Skopice) naju je čakala vpisna skrinjica. V zvezku sta bila zapisana citata iz besedil dveh znamenitih doktorjev, Juliusa Kugyja in Mihe Potočnika. V njem je tudi pisalo, da vpisne knjige hranijo v malem muzeju PGD Čepovan. Že z vrha je bil kar lep razgled, ko pa sva se po ostrem in strmem grebenčku v 3 minutah spustila proti jugovzhodu na razgledišče, je bil še lepši. Na severu sva videla Bohinjsko-Tolminske gore, na severovzhodu Šentviško planoto, na vzhodu Cerkljansko, Trebušo, Vojsko, na jugu Govce in Trnovski gozd, na jugozahodu Banjšice, v dolini je vijugala Idrijca.

 

Zapiski

Vrnila sva se na zadnje delovišče in se z njega vračala po že prehojeni cesti. Čez 15 minut sva se povzpela levo z nje po sprva skalnati stezi, da bi poiskala spomenik partizanski bolnišnici. V minutki, dveh se je pot prekucnila navzdol in že sva zagledala ruševine in z mahom preraščen vodnjak z letnico 1862 ali 1869 (ne vidi se več dobro), ob katerem je ležala stara posoda. To je ostalo od Šuletove domačije, največje izmed treh nekdanjih na Malih Vršah. Stopila sva na travnik in zagledala tablo o okrevališču 1 slovenske vojaške partizanske bolnišnice (SVPB) Pavla. V bližini je v gozdu tičala še ena ruševina. Napis 50 m in rdeča puščica na spodnjem robu table sta kazala levo v breg. Povzpela sva se do roba gozda k spomeniku okrevališču (kake 3 minute od Šuleta).

 

Sestopila sva nazaj k tabli in videla, da se pot nadaljuje v gozd; ozka stezica se marsikje sploh ni videla iz trave. Prej kot v 5 minutah naju je pripeljala nazaj na cesto, po kateri sva šla prej na Skopico, in to ravno po tisti poti, ki sva jo opazila tja grede tik pred koncem spusta. Odpravila sva se nazaj proti sedlu med Malimi in Velikimi Vršami. V 10 minutah sva bila tam, še čez 10 minut pa sva pod žično ograjo zavila levo s ceste na travnik, da bi šla še na Velike Vrše, ki sva jih tja grede gledala od zgoraj. Komaj še opazen kolovoz se je vzpenjal proti drevesom, ki bi bila lahko bukov drevored, o katerem sva brala na Hribi.net. Pod zadnjo strmino sva prečkala zatravljen kolovoz. Travniki že dolgo niso bili pokošeni in so bili polni cvetja. V dobrih 5 minutah sva dosegla zaraščene razvaline Cvekarjeve domačije, h kateri je spadal omenjeni bukov drevored.

 

 

 

Od razvalin sva sestopila na kolovoz v dolinici in se iz nje po 5 minutah povzpela skozi množico belih kobulnic k še eni podrti hiši, Brezavščkovi. Ko je bila še »živa«, je morala biti precej mogočna. Spustila sva se nazaj na kolovoz in po njem do gozdne ceste in kažipotov: nazaj za SVPB (ne po »najini« poti, ampak po tisti, opisani na Hribi.net), Male Vrše in Vrata, naprej za Cilov rob. Desno od naslednjega križišča (manj kot 5 minut od podrtije) je stala nova hiša (menda Brezavščkovih potomcev), levo pa staja. Na velik lesen »vhod« pred hišo je bil pritrjen slab kažipot CILU ROB, ki je kazal v travnati breg nad stavbo. Nadaljevala sva navzgor po cesti, ki se je nato spustila v gozd. Čez čas sva se začela močneje
spuščati in cesta se je najprej izboljšala, nato pa poslabšala skoraj v kolovoz.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V kakih 10 minutah sva prispela h Gabru (Čepovan 199). Okrog hiše je bilo veliko odpadkov in neregistriranih avtomobilov, a tudi mešalnik za beton in ostanki malice na mizi na dvorišču, človeka pa nobenega. Kakih 200 m pred Gabrom naj bi bil nad cesto partizanski spomenik, zato sva se vrnila. Po približno 200 m se je v breg odcepila nova vlaka in levo nad njo kakih 50 m nad cesto sva res našla spomenik padlemu partizanu Albinu Jugu iz Solkana, vezistu Gregorčičeve brigade.

 

 

 

 

 

 

 

 

Za konec sva hotela najti še Cilov rob (na kažipotih povsod Cilu). Vrnila sva se k novi hiši, sledila kažipotu desno čez travnike, se spustila proti vlaki in se povzpela desno po njej. Sčasoma je postala manj strma. Na vseh razcepih vlak v naslednjih 20 minutah sva se držala levo in se znašla na robu, s katerega sva onstran prepada zagledala skalni pomol. Jani je bil precej prepričan, da je to Cilov rob (860 m). Zdel se nama je predaleč, zato sva ga pustila »za drugič«. Najverjetneje bi bila morala že pred vlako zaviti levo. Mimo nove hiše in kažipotov sva se vračala proti križišču z zapornico in čez 25 minut prišla na nekakšno obračališče, od koder sva nadaljevala v desno. Iznad obračališča sva najverjetneje videla vpisno skrinjico na Cilovem robu. V 5 minutah sva dosegla zapornico in po manj kot 20 minutah pristala na Drnulku.

 

Po vrnitvi domov sem skušala ugotoviti, kaj pomeni Skopíca. Zdelo se mi je, da nekaj v zvezi s kopico, kupom, kar za hrib niti ne bi bilo čudno. Toda v Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju iz leta 1895 (edino tam sem našla to besedo) je prevod das Verschneidemesser (rezalni nož; skopa je zakrivljena sekira). Škópica pa je pomanjševalnica od škópa, kar je po istem slovarju ein kleiner Schaub (snop, otep). Škópa je tudi v SSKJ in pomeni snop urejene slame za pokrivanje streh (enako škópnik). Ob slami sem seveda spet pomislila na kopico, ki je v obliki polkrogle naložena slama. Hrib(ček) torej.