Toško Čelo za »rehabilitacijo«

Jani je kak mesec po nesreči tičal doma, hodil k zdravnikom (rekord na urgenci je bil dobrih 11 ur) in trpel ne le telesno, ampak tudi duševno: poletni načrti so drug za drugim odpadali. Sledilo je nekaj napornih sprehodov (!) ob Savi, nato pa se je 26. julija opogumil za Toško Čelo. Treba je bilo začeti »trenirati«, kajti še vedno je upal, da vsaj Durmitor sredi avgusta ne bo padel v vodo.

 

Iz Ljubljane sva se odpeljala proti Podutiku in parkirala nad Prevalom ob Podutiški cesti nekoliko naprej od spomenika partizanskim kurirjem (S 46.078387, V 14.432641). Za prometnima znakoma sva vstopila v gozd in takoj po stezi levo. Z desne je pritekla tista od Kurirčka. Čeprav ni tako dolgo, kar sva bila tam, nisva bila gotova, kam naprej, zato sva sledila maPZS in zavila desno. Pod potjo naju je presenetil razpadajoč betonski objekt z napisom COFFEE SHOP BRDO in drugimi čečkarijami, ki se ga nisva spominjala, in res se je izkazalo, da pot ni prava. Vrnila sva se na stičišče s stezo od Kurirčka, od tam pa naravnost naprej in ob ograji vodohrana. Markacije so bile še vedno tako redke kot prejšnjič

 

Od sprva slikovito skalnate, nato pa samo še koreninaste steze so se na obe strani cepile bolj ali manj zaraščene ožje. Po četrt ure sva pri vezistični in planinski markaciji prečkala cesto. Markirana gruščnata bližnjica je le presekala ovinek, tako da sva se takoj vrnila na cesto in nekaj časa hodila po (ob) njej. Videla sva, da jo nekateri tudi tam le prečkajo in še naprej hodijo po gozdu. Nato smo cesto zapustili tudi »disciplinirani«, ki sledimo oznakam. Starejši možak naju je spustil naprej, češ da sva bolj urna. Pa naju vendar še kdo prekaša v počasnosti! V naslednjih 10 minutah sva zavila ostro levo čez vodnato grapo, se čez strmo grbino vrnila na cesto in se takoj spet povzpela v breg, kamor je kazala markacija na skalnatih tleh.

 

Po slabih 10 minutah sva po zaraščeni stezi prišla do prečne, ob kateri je raslo drevo z zbledelimi napisi, med njimi BITENC 5min (levo). Zavila sva desno ter se prej kot v 5 minutah znašla pri brunarici in koči Lovske družine Toško Čelo (Toško Čelo 16); obe sta bili zaprti. Posedela sva na klopci, nato pa se mimo vrtička in majhnega betonskega objekta povzpela na cesto in po njej na parkirišče. Okoliški travniki so bili polni cikorij, belih in rumenih kobulnic in drugega cvetja.

 

Više je z desne pritekla markirana pot iz Šentvida, po kateri sva pred leti prišla na Toško Čelo z vnukinjama. Da bi že znanemu cilju dodala vsaj nekaj novega, sva po njej čez slabih 15 minut za hišo Toško Čelo 14 vstopila v gozd. Spuščala sva se po ilovnatih tleh, ki so v mokrem gotovo zelo spolzka. Ena izmed markacij se je slikovito skrivala v razklanem drevesu. Kmalu sva zapustila markirano pot v Šentvid, se spustila na kolovoz na levi in ga prečkala. Široka steza naju je v 5 minutah pripeljala do ostalin nemškega stražnega stolpa iz druge svetovne vojne na pobočju Kuclja. Poleg štirih 1,90 m visokih betonskih podstavkov, na katerih je nekoč stal lesen stolp, sta bila tam še dva mejna kamna, ki sta označevala mejo med Italijo (I) in Nemčijo (D). Na enega od podstavkov so ob 60-letnici osvoboditve pritrdili ploščo v spomin na medvojno mejo in junaški slovenski odpor. K temu so vandali dopisali BANDA RDEČA LAŽNIVA.

 

Ker sta Toško Čelo in Toško čelo (590 m) tako rekoč eno in isto, sva si sklenila privoščiti še vrh Kuclja, ki sicer že po imenu ni kak dosežek, je pa hrib(ček), na katerem še nisva bila. Kolovoz sva brž zapustila po stezici, ki se je začela kmalu spuščati, a ta »prelom« še ni bil vrh. Sestopila sva nazaj na kolovoz, kar pomeni, da bi bila lahko šla na vrh ves čas po njem. Na razcepu sva izbrala levi krak, ne vedoč, ali je pravi. Takoj se je začel vzpenjati in čez 5 minut sva bila že na cilju (571 m), ki je sredi gozda tako rekoč neopazen.

 

Po poti prihoda sva se v slabi uri vrnila k avtu. Poškodovani rama in noga (v nizkih pohodnih čevljih, ker je v gojzar zaradi otekline še ni mogel stlačiti) sta jo kar dobro odnesli, zato je bil Jani optimističen: naslednjič poskusiva z Blegošem.

Nesrečna Paternollijeva grapa

Ko smo bili na Poldanovcu, se je Jani začel zanimati za Paternollijevo grapo (tudi Govčnik ali Govška grapa ali Hudourniška grapa). Skoraj dve leti je raziskoval,* kdo je bil Paternolli in zakaj se neka grapa nad Gorenjo Trebušo imenuje po njem ter kdo bi nama lahko pokazal, kje je njegova spominska plošča. Med lanskim festivalom Jazz Cerkno sva se odpravila v Gorenjo Trebušo in od domačina izvedela, da je to sosednja grapa desno od tiste, po kateri smo šli na Poldanovec. Našla sva celo začetek poti, vendar hitro ugotovila, da bi se v tistem labirintu grap lahko vsaj izgubila, če ne kaj hujšega. Končno se je Jani dokopal do neke telefonske številke, na katero se je oglasil prijazen poznavalec Andrej. Obljubil je, da nama bo poskušal omogočiti ogled spominske plošče v grapi. Ob lanski stoletnici Paternollijeve smrti, ko so skupaj z Italijani odkrili novo ploščo v dolini, je slabo vreme preprečilo vzpon v grapo, letos pa so naju povabili, da se jim lahko pridruživa tretjo junijsko nedeljo. S seboj naj imava čeladi in varovalna pasova, oni pa bodo poskrbeli za varovanje.

 

V Gorenji Trebuši sva parkirala ob križišču (S 46.026013, V 13.832555) pod domačijo Na gradu (Gorenja Trebuša 27) tako kot vsi udeleženci »odprave«. S seboj so naju vzeli Andrej, Valentin in trije njuni znanci (eden med njimi gorski reševalec) ter trije planinci CAI Gorizia. Nad križiščem so kažipoti Paternolijeva grapa, Govčnik (po domače Hovčenk) in Poldanovec kazali navzgor proti omenjeni domačiji, pod njimi pa so iz ščavja gledale lesene miza in klopci.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo nove plošče v Paternollijev spomin na skalah levo ob asfaltni cesti smo prišli do domačije in se po kolovozu povzpeli v gozd nad njo. Kmalu za označenim odcepom levo na Poldanovec smo prestopili potoček, ki je tekel čez gozdno cesto. Takoj za njim, slabih 10 minut nad izhodiščem, smo zavili levo v strm breg. Desni ovinek nas je brž oddaljil od potočka. »Pot« po gozdu ni bila ravno očitna. Pripeljala nas je v razdejano grapo, ki je bila večinoma suha, ponekod pa je vendarle žuborela voda in padala čez razmetane skale. Na razcepu grap čez 35 minut smo nadaljevali po desni (leva menda še ni raziskana). Po 5 minutah se je desno odcepila grapa, v kateri je bila partizanska bolnišnica, mi pa smo se povzpeli po levi. Na posebej strmih ali kako drugače zahtevnih odsekih (teh je bilo čedalje več) so nam napeljali varovalno vrv.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

Na ozkem prehodu med steno in balvanom je bilo treba stopiti na veliko skalo. Videti je bila trdna, a čeprav je nanjo stopilo že nekaj predhodnikov, se je pod Janijevimi nogami izpulila. Padel je in še sam ne zna povedati, ali je zgrmel na skale in kamne ali so se ti usuli nanj, najbrž pa se je dogajalo oboje. Ko se je pobral, ga je vse bolelo, posebno pa desna noga in leva roka. Midva in najstarejši Italijan smo sklenili počakati pri tamkajšnjem skalnem stebru, kjer je bilo nekaj metrov bolj ravnega sveta, drugi pa so se napotili dalje. Čakali smo jih več kot poldrugo uro. Uspelo jim je priti do stare Paternollijeve plošče, a so poročali, da je bilo zelo težko in da je grapa tako razdejana in zametana, da ne bodo več hodili tja (zadnji sliki sta njihovi, hvala).

 

Oteklina na Janijevi zdaj že vijolično modrikasti nogi je vidno rasla, iz prask je mezela kri, iz levega rokava pa je prikapljala na tla. Gorski reševalec je sklenil poklicati helikopter. Jani, pripravljen na sicer brez dvoma mučno sestopanje, je ugovarjal, a reševalec je bil odločen: če je počena kaka kost, lahko prereže žilo in potem ... Z Janijem so ostali trije člani skupine, drugi pa smo se odpravili v dolino. Med sestopanjem, ki je trajalo debelo poldrugo uro, nas je večkrat preletel helikopter. Potem je Jani poročal, da je moral vendarle še malo sestopiti, ker je bila grapa preozka in pregloboka za helikopter. Iz njega so se drug za drugim spustili reševalec, zdravnik in policist, potem pa so ga zavili v reševalno vrečo (hvala tudi za to sliko) in navezali na 70-metrsko vrv. Ko se je bližal helikopterju, se je že pošteno vrtel in takrat je razumel, zakaj ga je zdravnik spraševal, ali želi tableto proti slabosti.

 

Ker helidrom na UKC Ljubljana ni deloval, so Janija odložili na Brniku in ga z reševalnim vozilom prepeljali na ljubljansko urgenco. Tam mu je pozorna medicinska sestra voščila vse najboljše. Da, zgodilo se je ravno na njegov 70. rojstni dan. Nekdo iz naše skupine se je celo pošalil, da je dobil za svoj praznik imenitno darilo: prevoz s helikopterjem.

 

* Povzetek prebranega

Giovanni (klicali so ga Nino) Paternolli (1888–1923) je izhajal iz znane tiskarske, založniške in knjigarnarske družine iz Gorice. Njihova založba je tako rekoč od ustanovitve 1. junija 1837 izdajala tudi slovenske tiske. Tako je že njegov praded Ignazio Antonio izdal dve pesmarici Valentina Staniča, ded, prav tako Giovanni, pa je tiskal na primer učbenike Štefana Kociančiča ter glasili Umni gospodar in Soča. Po prvi svetovni vojni (tiskarna je bila v njej napol porušena) je družinsko dejavnost obudil v življenje mladi Nino. Visoko izobražen (univerzo je obiskoval v Innsbrucku, Gradcu in na Dunaju) ter široko razgledan je skupaj s prijatelji pesnikom Biagiom Marinom, zgodovinarjem Carlom Luigijem Bozzijem, bratoma Ervinom in Sofroniom Pocar, županom Giorgiom Bombigom in somišljeniki postal gonilna sila goriškega intelektualnega življenja. Poleg filozofije in književnosti je bil tudi strasten zaljubljenec v gore in tako član goriške podružnice Cluba Alpino Italiano (oče je bil med njenimi soustanovitelji).

In prav goriški CAI je na nedeljo, 19. avgusta 1923, pripravil na Lokvah na Trnovski planoti veliko srečanje svojih članov in prijateljev. Nino in Ervino Pocar sta se odločila, da prideta nanj po širokem ovinku. Z vlakom sta se odpeljala iz Gorice do Svete Lucije (danes Mosta na Soči), nato pa nadaljevala peš ob Idrijci in Trebuščici proti Gorenji Trebuši. Nino se je vmes še okopal v reki, prijatelj pa ga je pri tem zadnjič fotografiral živega. V Trebuši sta malicala v tedanji Podgornikovi gostilni (danes Gorenja Trebuša 28) in se potem že močno pozna zapodila v strmine Poldanovca. Izbrala sta si napačno smer – Govčnik. Nino je plezal naprej in si pri tem pomagal s cepinom. Grapa je postajala vse ožja in vse bolj strma. Nenadoma se je v krušljivem žlebu Ninu odlomil oprimek, ločil se je od stene in brez glasu strmoglavil. Ko je krvav obležal med skalami, ga je prijatelj skušal oživljati. Prepozno: Nino je bil na mestu mrtev. Čeprav je Pocar nemudoma odšel po pomoč k Podgorniku, je reševalce prehitela noč in so truplo prinesli v dolino šele naslednji dan.

Naslednje poletje je CAI pripravil prvo romanje na »kraj nesrečnega imena«. Spominu na Nina so se poklonili s kar dvema ploščama: eno s Pocarjevim besedilom v bližini izliva Jelenka v Trebuščico in drugo z Marinovimi besedami na kraju nesreče. Za to priložnost so tudi uredili pot s klini in vrvmi. Med naslednjo vojno je Gorica seveda pozabila na Nina. Zanimanje zanj se je ponovno prebudilo v 80. in 90. letih 20. stoletja ter doseglo vrh leta 1999 z izidom Paternollijevega življenjepisa izpod peresa Luca Matteusicha. Medtem se je morala spodnja spominska plošča umakniti novi cesti k dvema domačijama pod Govčnikom. Pač pa so večjo slovesnost pripravili leta 2003 ob 80. obletnici njegove smrti in tudi obnovili napis na zgornji plošči. Manjša slovesnost je bila desetletje kasneje. Naslednje leto je Govce prizadel hud žled. Podrto drevje in plazovi so skoraj povsem onemogočili dostop do plošče. Leta 2017 je izšel Paternollijev življenjepis v stripu, kot si ga je zamislila Miriam Blasich. Ob 100. obletnici nesreče leta 2023 so spominsko slovesnost pripravili samo ob njegovem grobu na goriškem pokopališču, 28. oktobra pa vendarle odkrili novo spominsko ploščo ob vznožju Poldanovca.