Na Šmarno goro spet v gojzarjih

Če naj bi uresničila svoj črnogorski načrt – Durmitor, je bilo treba preveriti, ali bo Jani lahko spravil poškodovano nogo v gojzar in nato z njim zdržal več ur. Preden sva se lotila celodnevne ture, sva se iz previdnosti odpravila na Šmarno goro. Da pa le ne bi bilo prelahko, sva si izbrala Partizansko stezo (zdaj na kažipotih piše pot; na nekaterih zemljevidih in v vodniku Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici, Sidarta 2000, ima številko 32), ki je kar strma.

 

Avto sva pustila pri pokopališču v Šmartnem pod Šmarno goro in se mimo cerkve sv. Martina napotila v vas. V križišču brž za hišo Cesta vstaje 90, kjer sta tabli o Šmarni gori in okolici ter o zgodovini kraja, sva zavila desno za kažipotom (318 m) Šmarna gora (Šmartinska pot) 45min. Ob tej cesti rastejo moderne hiše in na gradbeni tabli neke novogradnje je v rubriki Naziv podjetja pisalo TERMINAL TRETJEGA KRALJA (najbrž zato, ker se lastnik piše Boltežar). Na razcepu nisva zavila levo na enosmerni Pšatnik, ampak sva nadaljevala naravnost navzgor po Šmarnogorski poti, ki je od tam razen za stanovalce, komunalce in intervencijska vozila prepovedana za promet.

 

Pri Šmarnogorski poti 11 sva se začela strmeje vzpenjati. Na naslednjem razcepu pod škarpo in živo mejo sva se držala levo. Za zadnjo hišo čez slabe četrt ure je bilo konec asfalta. Tam so se košatile rumene in vijolične rože, najbrž invazivke (morda orjaške zlate rozge in žlezave nedotike). Vstopila sva v gozd. Desno zgoraj je v bujnem rastju čemela propadajoča hiša, kjer sva nekoč vedrila. Prehitevalo in srečevalo naju je čedalje več ljudi. Na razcepih sva se držala oznak za Partizansko stezo. Pri kažipotih čez dobrih 5 minut sva šla desno (Šmarna gora (Partizanska pot) in Šmartno Kudrovec). Pot, ki so jo uporabljali kurirji med drugo svetovno vojno, je bila strma in naporna.

Po kakih 10 minutah sva stopila na večjo uravnavo, na koncu katere so bili spet kažipoti, kjer sva nadaljevala naravnost navkreber. Šele tam se je zares začela Partizanska steza (dotlej sva hodila po Šmarski ali Šmartinski). Po nedavnem dežju je bila blatna in spolzka. Zožila se je
in ponekod je bila nad strmino zavarovana z debli. Pri vzponu so nama pomagale skale ali korenine, tu in tam tudi stopnice. Čeprav sva se podala na zelo oblegan cilj, sva si očitno spet izbrala samotno pot: na Partizanski sva srečala samo eno starejšo gospo. Padlo je nekaj kapelj dežja. Skozi košato zelenje sva po pol ure zagledala cerkev Rožnovenske Matere Božje.

 

 

 

 

Kljub ne ravno prijaznemu vremenu je bilo na vrhu precej ljudi. Razgled so popestrili oblaki in meglice, podobnega so bili očitno deležni tudi na Krimu, do Kronplatza pa se ni videlo. Ali zaradi slabega spomina ali ker je v resnici vsakič kaj novega, tudi ta obisk ni bil izjema: vsaj za naju sta bila nova zmagovalni oder za gorske tekače in skala, kjer je Matjaž zacementiral svojo ljubezen do Špele. Pa še na nekaj ne smem pozabiti: 3. avgusta, ko sva bila tam, sva le za dva dni zamudila petdesetletnico »vladanja« Ledinekov na Šmarni gori. Joži in Miha Ledinek sta namreč 1. avgusta 1974 zavihala rokave in takrat zelo klavrna gostilna se je spremenila v privlačno zbirališče Ljubljančanov in okoličanov.

 

Vrnila sva se po manj strmi poti, v prvem delu po Romarski. Mimo kapelice sv. Antona, zvončka želja, vodohrana (tablico je nekdo »okrasil« z nalepko ZOKI SPOKI) in Šmarne Gore 2 sva po cesti sestopila na sedlo (573 m) med vrhom in Grmado. Pri kažipotu Šmartno, Tacen sva zavila levo v gozd. Za kažipotom proti Grmadi, Turško kapelico, odcepom za Zatrep in še več kažipoti sva se spustila proti Šmartnu. Čez kakih 20 minut sva se ustavila pri kapelici Žalostne Matere Božje ali Tacenski kapelici, nato pa po Šmarski čez dobrih 10 minut zašpilila klobaso pri že znanem kažipotu levo Šmartno Kudrovec. Do avta je bilo le še nekaj več kot četrt ure.

Po debelih dveh urah v gojzarjih je Jani sklenil: naslednji teden poskusim priti na Višarje. Bomo videli, bi rekel Roglič. Kako daljnovidno!

Dvajsetič na Blegoš

Na Blegošu (nekateri mu rečejo tudi Tavčarjeva gora) sva bila že velikokrat, največkrat pozimi, ko je najlepši, tokrat pa je – podobno kot prejšnjikrat Toško Čelo – služil predvsem kot preizkus in priprava na (Janijevo) vrnitev v »prave« gore. Kot že nekajkrat sva si za izhodišče izbrala sedlo Črni kal (1103 m). Parkirala sva na križišču gozdnih cest pri tamkajšnjih lovski koči in partizanskem spomeniku (S 46.172452, V 14.124253).

 

 

 

 

 

Za parkiriščem sva se pri informacijski tabli povzpela desno po poti, označeni tudi z rumeno-belimi cvetovi (markacijami poti Cvetje v jeseni), do ceste h Koči na Blegošu, onkraj nje pa po stopnicah navzgor za kažipotom (1110 m) Blegoš po grebenu 1h 15min. Mlad par sva spustila naprej, češ da sva počasna. »Ja, kar počasi pa z užitkom!« je bil spodbuden mladenič. Ko sem dodala »Pa po zmožnostih,« je bil odziv še prijaznejši: »Saj, ampak dobra sta v vsakem primeru.« Hm. Marsikje koreninasta strma steza je po 20 minutah prečkala opuščen kolovoz in 10 minut zatem sva šla mimo bunkerja Rupnikove linije (1370 m). Na dveh razcepih nad njim je obakrat vseeno, po katerem kraku gremo, saj se brž združita. Nenadoma je obema hkrati zasmrdelo po ribah: očitno se je nekdo navdušil za geslo ribe za v hribe, ni pa spoštoval gesla smeti v dolino. Ob strmi skalnati stezi so cveteli grintovci, zvončice, razne kobulnice, vrbovolistni primožki (ne le kobulnic, tudi nebinovk je zame preveč podobnih in v takih primerih me »reši« Alenka), ciklame. O spomeniku K.J. / ANNO DOMINI / MMVI čez 10 minut zdaj veva, komu je posvečen: Karlu Jezeršku.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad možicem (bolj kupom kamnov) čez 10 minut se je strmina končala in že sva prišla iz gozda. Tam so cvetele kranjske selivke (te sem si, spet po Alenkini zaslugi, zapomnila na Skopici). Pred nama se je dvigal Špik (1538 m). Po travniku so ležali sveži kravjaki, a krav ni bilo kot pred leti, ko so prestrašile najini vnukinji. V 5 minutah sva stopila na vrh, ki ga »krasijo« številni bunkerji iz časa med svetovnima vojnama, nikoli uporabljeni v bojih. Zares pa Blegoš krasijo imenitni razgledi in kaj vidimo z njega, nam pove razgledna plošča.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva se spustila proti jugozahodu po levi izmed dveh neoznačenih stezic, ki sta se spuščali po travniku. Trava je bila suha, rož malo. Čez 15 minut sva šla mimo že znanega spomenika borcem Poljanske čete in nadaljevala navzdol v gozd. Po kakih 5 minutah sva približno 10 m pod robom gozda in prav toliko desno od steze našla na drevo (S 46.16069, V 14.11145, 1443 m) pritrjeno ploščo v spomin 3. avgusta 1942 padlima borcema Ivetu Osredkarju - Stipetu in Ivanu (menda v resnici Bogomirju) Starcu - Karamazovu. Kmalu zatem sva sestopila na markiran kolovoz in zavila desno nanj (kažipota nazaj VRH 15', desno KOČA). Tam je bilo vse rumeno gozdnih grintov.

 

 

V dobre četrt ure sva prispela h Koči na Blegošu (1391 m) na Leskovški planini zahodno od vrha. Takoj sva opazila novost: sončne celice na strehi. Po okrepčilu sva odšla po drugi strani, pri kažipotu (1391 m) Črni Kal 45min (še ni dolgo, kar je pisalo Kal 1h). Pot je bila sila pestra: izmenično peščena, gruščnata, skalnata, koreninasta, ponekod opremljena s stopnicami, prekladami, debelci. Poleg knafelčkov so se spet pojavile markacije poti Cvetje v jeseni. Po 20 minutah sva pristala ob cestnem ovinku, a naju je od ceste takoj odvrnil kažipot ČRNI KAL desno navzdol na nekaj stopnic. Steza naju je v 5 minutah spet pripeljala na gozdno cesto. Ob njej so cveteli rmani, zvončice, dobre misli, gozdni grinti. Po vozišču so ležale odkrušene skale, eden izmed ovinkov je bil ob križanju z grapo betoniran. Čez 20 minut sva na skalni steni na desni zagledala marmorno ploščico z napisom FRANC OZEBEK / 26. 3. 2022 / PRIJATELJI (1164 m). Le kaj se mu je tam zgodilo? Po 10 minutah sva se pri odcepu strme steze, ki vodi na Blegoš, spustila na parkirišče. Za nama je bil dvajseti vzpon na Blegoš (dobro, da imam »evidence«, saj se na svoj spomin ne morem več zanašati).

 

 

Med vožnjo domov sva se ustavila v Javorjah in si ogledala spomenik meteoritu, ki ga je leta 2009 po naključju odkril domačin. To je tretji in največji meteorit, najden v Sloveniji. Otroci iz turističnega krožka javorske osnovne šole so si zamislili Meteoritkovo pot, markacije in razlagalne table. Morda jo kdaj še prehodiva.

 

Drugi »trening« je tako uspel in Jani je že začel delati načrte za naslednjega. Če bo le noga toliko uplahnila, da jo bo lahko spravil v gojzar.