Dvajsetič na Blegoš

Na Blegošu (nekateri mu rečejo tudi Tavčarjeva gora) sva bila že velikokrat, največkrat pozimi, ko je najlepši, tokrat pa je – podobno kot prejšnjikrat Toško Čelo – služil predvsem kot preizkus in priprava na (Janijevo) vrnitev v »prave« gore. Kot že nekajkrat sva si za izhodišče izbrala sedlo Črni kal (1103 m). Parkirala sva na križišču gozdnih cest pri tamkajšnjih lovski koči in partizanskem spomeniku (S 46.172452, V 14.124253).

 

 

 

 

 

Za parkiriščem sva se pri informacijski tabli povzpela desno po poti, označeni tudi z rumeno-belimi cvetovi (markacijami poti Cvetje v jeseni), do ceste h Koči na Blegošu, onkraj nje pa po stopnicah navzgor za kažipotom (1110 m) Blegoš po grebenu 1h 15min. Mlad par sva spustila naprej, češ da sva počasna. »Ja, kar počasi pa z užitkom!« je bil spodbuden mladenič. Ko sem dodala »Pa po zmožnostih,« je bil odziv še prijaznejši: »Saj, ampak dobra sta v vsakem primeru.« Hm. Marsikje koreninasta strma steza je po 20 minutah prečkala opuščen kolovoz in 10 minut zatem sva šla mimo bunkerja Rupnikove linije (1370 m). Na dveh razcepih nad njim je obakrat vseeno, po katerem kraku gremo, saj se brž združita. Nenadoma je obema hkrati zasmrdelo po ribah: očitno se je nekdo navdušil za geslo ribe za v hribe, ni pa spoštoval gesla smeti v dolino. Ob strmi skalnati stezi so cveteli grintovci, zvončice, razne kobulnice, vrbovolistni primožki (ne le kobulnic, tudi nebinovk je zame preveč podobnih in v takih primerih me »reši« Alenka), ciklame. O spomeniku K.J. / ANNO DOMINI / MMVI čez 10 minut zdaj veva, komu je posvečen: Karlu Jezeršku.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad možicem (bolj kupom kamnov) čez 10 minut se je strmina končala in že sva prišla iz gozda. Tam so cvetele kranjske selivke (te sem si, spet po Alenkini zaslugi, zapomnila na Skopici). Pred nama se je dvigal Špik (1538 m). Po travniku so ležali sveži kravjaki, a krav ni bilo kot pred leti, ko so prestrašile najini vnukinji. V 5 minutah sva stopila na vrh, ki ga »krasijo« številni bunkerji iz časa med svetovnima vojnama, nikoli uporabljeni v bojih. Zares pa Blegoš krasijo imenitni razgledi in kaj vidimo z njega, nam pove razgledna plošča.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva se spustila proti jugozahodu po levi izmed dveh neoznačenih stezic, ki sta se spuščali po travniku. Trava je bila suha, rož malo. Čez 15 minut sva šla mimo že znanega spomenika borcem Poljanske čete in nadaljevala navzdol v gozd. Po kakih 5 minutah sva približno 10 m pod robom gozda in prav toliko desno od steze našla na drevo (S 46.16069, V 14.11145, 1443 m) pritrjeno ploščo v spomin 3. avgusta 1942 padlima borcema Ivetu Osredkarju - Stipetu in Ivanu (menda v resnici Bogomirju) Starcu - Karamazovu. Kmalu zatem sva sestopila na markiran kolovoz in zavila desno nanj (kažipota nazaj VRH 15', desno KOČA). Tam je bilo vse rumeno gozdnih grintov.

 

 

V dobre četrt ure sva prispela h Koči na Blegošu (1391 m) na Leskovški planini zahodno od vrha. Takoj sva opazila novost: sončne celice na strehi. Po okrepčilu sva odšla po drugi strani, pri kažipotu (1391 m) Črni Kal 45min (še ni dolgo, kar je pisalo Kal 1h). Pot je bila sila pestra: izmenično peščena, gruščnata, skalnata, koreninasta, ponekod opremljena s stopnicami, prekladami, debelci. Poleg knafelčkov so se spet pojavile markacije poti Cvetje v jeseni. Po 20 minutah sva pristala ob cestnem ovinku, a naju je od ceste takoj odvrnil kažipot ČRNI KAL desno navzdol na nekaj stopnic. Steza naju je v 5 minutah spet pripeljala na gozdno cesto. Ob njej so cveteli rmani, zvončice, dobre misli, gozdni grinti. Po vozišču so ležale odkrušene skale, eden izmed ovinkov je bil ob križanju z grapo betoniran. Čez 20 minut sva na skalni steni na desni zagledala marmorno ploščico z napisom FRANC OZEBEK / 26. 3. 2022 / PRIJATELJI (1164 m). Le kaj se mu je tam zgodilo? Po 10 minutah sva se pri odcepu strme steze, ki vodi na Blegoš, spustila na parkirišče. Za nama je bil dvajseti vzpon na Blegoš (dobro, da imam »evidence«, saj se na svoj spomin ne morem več zanašati).

 

 

Med vožnjo domov sva se ustavila v Javorjah in si ogledala spomenik meteoritu, ki ga je leta 2009 po naključju odkril domačin. To je tretji in največji meteorit, najden v Sloveniji. Otroci iz turističnega krožka javorske osnovne šole so si zamislili Meteoritkovo pot, markacije in razlagalne table. Morda jo kdaj še prehodiva.

 

Drugi »trening« je tako uspel in Jani je že začel delati načrte za naslednjega. Če bo le noga toliko uplahnila, da jo bo lahko spravil v gojzar.