Na Šmarno goro v gojzarjih

Če naj bi uresničila svoj črnogorski načrt – Durmitor, je bilo treba preveriti, ali bo Jani lahko spravil poškodovano nogo v gojzar in nato z njim zdržal več ur. Preden sva se lotila celodnevne ture, sva se iz previdnosti odpravila na Šmarno goro. Da pa le ne bi bilo prelahko, sva si izbrala Partizansko stezo (zdaj na kažipotih piše pot; na nekaterih zemljevidih in v vodniku Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici, Sidarta 2000, ima številko 32), ki je kar strma.

 

Avto sva pustila pri pokopališču v Šmartnem pod Šmarno goro in se mimo cerkve sv. Martina napotila v vas. V križišču brž za hišo Cesta vstaje 90, kjer sta tabli o Šmarni gori in okolici ter o zgodovini kraja, sva zavila desno za kažipotom (318 m) Šmarna gora (Šmartinska pot) 45min. Ob tej cesti rastejo moderne hiše in na gradbeni tabli neke novogradnje je v rubriki Naziv podjetja pisalo TERMINAL TRETJEGA KRALJA (najbrž zato, ker se lastnik piše Boltežar). Na razcepu nisva zavila levo na enosmerni Pšatnik, ampak sva nadaljevala naravnost navzgor po Šmarnogorski poti, ki je od tam razen za stanovalce, komunalce in intervencijska vozila prepovedana za promet.

 

Pri Šmarnogorski poti 11 sva se začela strmeje vzpenjati. Na naslednjem razcepu pod škarpo in živo mejo sva se držala levo. Za zadnjo hišo čez slabe četrt ure je bilo konec asfalta. Tam so se košatile rumene in vijolične rože, najbrž invazivke (morda orjaške zlate rozge in žlezave nedotike). Vstopila sva v gozd. Desno zgoraj je v bujnem rastju čemela propadajoča hiša, kjer sva nekoč vedrila. Prehitevalo in srečevalo naju je čedalje več ljudi. Na razcepih sva se držala oznak za Partizansko stezo. Pri kažipotih čez dobrih 5 minut sva šla desno (Šmarna gora (Partizanska pot) in Šmartno Kudrovec). Pot, ki so jo uporabljali kurirji med drugo svetovno vojno, je bila strma in naporna.

Po kakih 10 minutah sva stopila na večjo uravnavo, na koncu katere so bili spet kažipoti, kjer sva nadaljevala naravnost navkreber. Šele tam se je zares začela Partizanska steza (dotlej sva hodila po Šmarski ali Šmartinski). Po nedavnem dežju je bila blatna in spolzka. Zožila se je
in ponekod je bila nad strmino zavarovana z debli. Pri vzponu so nama pomagale skale ali korenine, tu in tam tudi stopnice. Čeprav sva se podala na zelo oblegan cilj, sva si očitno spet izbrala samotno pot: na Partizanski sva srečala samo eno starejšo gospo. Padlo je nekaj kapelj dežja. Skozi košato zelenje sva po pol ure zagledala cerkev Rožnovenske Matere Božje.

 

 

 

 

Kljub ne ravno prijaznemu vremenu je bilo na vrhu precej ljudi. Razgled so popestrili oblaki in meglice, podobnega so bili očitno deležni tudi na Krimu, do Kronplatza pa se ni videlo. Ali zaradi slabega spomina ali ker je v resnici vsakič kaj novega, tudi ta obisk ni bil izjema: vsaj za naju sta bila nova zmagovalni oder za gorske tekače in skala, kjer je Matjaž zacementiral svojo ljubezen do Špele. Pa še na nekaj ne smem pozabiti: 3. avgusta, ko sva bila tam, sva le za dva dni zamudila petdesetletnico »vladanja« Ledinekov na Šmarni gori. Joži in Miha Ledinek sta namreč 1. avgusta 1974 zavihala rokave in takrat zelo klavrna gostilna se je spremenila v privlačno zbirališče Ljubljančanov in okoličanov.

 

Vrnila sva se po manj strmi poti, v prvem delu po Romarski. Mimo kapelice sv. Antona, zvončka želja, vodohrana (tablico je nekdo »okrasil« z nalepko ZOKI SPOKI) in Šmarne Gore 2 sva po cesti sestopila na sedlo (573 m) med vrhom in Grmado. Pri kažipotu Šmartno, Tacen sva zavila levo v gozd. Za kažipotom proti Grmadi, Turško kapelico, odcepom za Zatrep in še več kažipoti sva se spustila proti Šmartnu. Čez kakih 20 minut sva se ustavila pri kapelici Žalostne Matere Božje ali Tacenski kapelici, nato pa po Šmarski čez dobrih 10 minut zašpilila klobaso pri že znanem kažipotu levo Šmartno Kudrovec. Do avta je bilo le še nekaj več kot četrt ure.

Po debelih dveh urah v gojzarjih je Jani sklenil: naslednji teden poskusim priti na Višarje. Bomo videli, bi rekel Roglič. Kako daljnovidno!