Toško Čelo za »rehabilitacijo«

Jani je kak mesec po nesreči tičal doma, hodil k zdravnikom (rekord na urgenci je bil dobrih 11 ur) in trpel ne le telesno, ampak tudi duševno: poletni načrti so drug za drugim odpadali. Sledilo je nekaj napornih sprehodov (!) ob Savi, nato pa se je 26. julija opogumil za Toško Čelo. Treba je bilo začeti »trenirati«, kajti še vedno je upal, da vsaj Durmitor sredi avgusta ne bo padel v vodo.

 

Iz Ljubljane sva se odpeljala proti Podutiku in parkirala nad Prevalom ob Podutiški cesti nekoliko naprej od spomenika partizanskim kurirjem (S 46.078387, V 14.432641). Za prometnima znakoma sva vstopila v gozd in takoj po stezi levo. Z desne je pritekla tista od Kurirčka. Čeprav ni tako dolgo, kar sva bila tam, nisva bila gotova, kam naprej, zato sva sledila maPZS in zavila desno. Pod potjo naju je presenetil razpadajoč betonski objekt z napisom COFFEE SHOP BRDO in drugimi čečkarijami, ki se ga nisva spominjala, in res se je izkazalo, da pot ni prava. Vrnila sva se na stičišče s stezo od Kurirčka, od tam pa naravnost naprej in ob ograji vodohrana. Markacije so bile še vedno tako redke kot prejšnjič

 

Od sprva slikovito skalnate, nato pa samo še koreninaste steze so se na obe strani cepile bolj ali manj zaraščene ožje. Po četrt ure sva pri vezistični in planinski markaciji prečkala cesto. Markirana gruščnata bližnjica je le presekala ovinek, tako da sva se takoj vrnila na cesto in nekaj časa hodila po (ob) njej. Videla sva, da jo nekateri tudi tam le prečkajo in še naprej hodijo po gozdu. Nato smo cesto zapustili tudi »disciplinirani«, ki sledimo oznakam. Starejši možak naju je spustil naprej, češ da sva bolj urna. Pa naju vendar še kdo prekaša v počasnosti! V naslednjih 10 minutah sva zavila ostro levo čez vodnato grapo, se čez strmo grbino vrnila na cesto in se takoj spet povzpela v breg, kamor je kazala markacija na skalnatih tleh.

 

Po slabih 10 minutah sva po zaraščeni stezi prišla do prečne, ob kateri je raslo drevo z zbledelimi napisi, med njimi BITENC 5min (levo). Zavila sva desno ter se prej kot v 5 minutah znašla pri brunarici in koči Lovske družine Toško Čelo (Toško Čelo 16); obe sta bili zaprti. Posedela sva na klopci, nato pa se mimo vrtička in majhnega betonskega objekta povzpela na cesto in po njej na parkirišče. Okoliški travniki so bili polni cikorij, belih in rumenih kobulnic in drugega cvetja.

 

Više je z desne pritekla markirana pot iz Šentvida, po kateri sva pred leti prišla na Toško Čelo z vnukinjama. Da bi že znanemu cilju dodala vsaj nekaj novega, sva po njej čez slabih 15 minut za hišo Toško Čelo 14 vstopila v gozd. Spuščala sva se po ilovnatih tleh, ki so v mokrem gotovo zelo spolzka. Ena izmed markacij se je slikovito skrivala v razklanem drevesu. Kmalu sva zapustila markirano pot v Šentvid, se spustila na kolovoz na levi in ga prečkala. Široka steza naju je v 5 minutah pripeljala do ostalin nemškega stražnega stolpa iz druge svetovne vojne na pobočju Kuclja. Poleg štirih 1,90 m visokih betonskih podstavkov, na katerih je nekoč stal lesen stolp, sta bila tam še dva mejna kamna, ki sta označevala mejo med Italijo (I) in Nemčijo (D). Na enega od podstavkov so ob 60-letnici osvoboditve pritrdili ploščo v spomin na medvojno mejo in junaški slovenski odpor. K temu so vandali dopisali BANDA RDEČA LAŽNIVA.

 

Ker sta Toško Čelo in Toško čelo (590 m) tako rekoč eno in isto, sva si sklenila privoščiti še vrh Kuclja, ki sicer že po imenu ni kak dosežek, je pa hrib(ček), na katerem še nisva bila. Kolovoz sva brž zapustila po stezici, ki se je začela kmalu spuščati, a ta »prelom« še ni bil vrh. Sestopila sva nazaj na kolovoz, kar pomeni, da bi bila lahko šla na vrh ves čas po njem. Na razcepu sva izbrala levi krak, ne vedoč, ali je pravi. Takoj se je začel vzpenjati in čez 5 minut sva bila že na cilju (571 m), ki je sredi gozda tako rekoč neopazen.

 

Po poti prihoda sva se v slabi uri vrnila k avtu. Poškodovani rama in noga (v nizkih pohodnih čevljih, ker je v gojzar zaradi otekline še ni mogel stlačiti) sta jo kar dobro odnesli, zato je bil Jani optimističen: naslednjič poskusiva z Blegošem.