Po poti XIV. divizije – 12. etapa

Od Opoke do Partizanske bolnišnice Zima (KT 13)

Po poletnem premoru, ko so prišli na vrsto višji cilji in se je primeril tudi nenačrtovan »podvig«, sva nadaljevala Pot XIV. divizije. Nisva se vselej držala vrstnega reda kontrolnih točk (KT), ker sva se prilagajala vremenu in dolžini etap, a popisovala jih bom po številčnem zaporedju. Tako sva se 25. septembra odpeljala v Opoko in parkirala pri tamkajšnjem dnevnem baru, Prožinska vas 15 (S 46.219494, V 15.336168).

 

Od kozolca s skrinjica KT 12 pri Prožinski vasi 17 na drugi strani ceste Celje–Šentjur, kjer sva končala 11. etapo, sva se mimo kažipotov (Opoka, 255 m) nazaj Dom na Svetini 2h, Resevna 1h 30min, naprej Blagovna 50min, P.bolnišnica Zima 2h in spuščene zapornice napotila proti severu v gozd. Levo spodaj je tekel Ogorevski graben. Vzpenjala sva se po stezi, pokriti z mokrim listjem, po katerem so se skrivali močeradi. Z neoznačenega razcepa na drugi strani gozda je levi krak vodil k hišam, desni pa naprej po gozdu; za pravega se je izkazal levi. Čez moker travnik, ki je bolj navduševal lazarje kot naju, ki sva imela mokre ne le gojzarje, ampak tudi hlače do kolen, sva »prigazila« na slab makadam in nad hišo zavila ostro desno na prečni kolovoz. Mimo kažipotov na 290 m (Opoka S) sva prikorakala do naslednjih na desnem ovinku (Ogorevc J, 293 m) in sledila tistemu levo. S kolovoza sva zavila čez Ogorevski graben na že nekaj časa nepokošen travnik.

 

 

 

 

 

 

Ob potočku sva se povzpela proti lepo obnovljeni Gologrančevi kapelici in nad vodnim zajetjem slabe četrt ure od izhodišča pri njej prečkala asfaltno cesto. Nad kažipoti (Ogorevc, 308 m) v travnatem bregu sva zavila desno in nadaljevala po kolovozu, poraščenem s travo. Po dobrih 5 minutah sva prečkala še eno asfaltno cesto ter se na drugi strani spustila levo mimo kažipotov (Ogorevc S, 335 m) in poštnega nabiralnika (Ogorevc 12a). Tam je najvišja točka 12. etape.

 

Po še nekaj metrih asfalta sva se znašla na »asfaltiranem kolovozu«, ki teče čez dvorišče hiše 12a. Za njo sva se spustila ob gozdu in nato vanj, da naju je namočilo še od zgoraj, saj je kapljalo od drevesnih vej, ki so visele nizko nad pot. Tik preden sva iz gozda spet stopila na travnik, sva
prekoračila drobcen potoček, nato še dva, na koncu travnika pa po mostičku širši jarek. Vsenaokrog so rasle košate preslice. Po četrt ure sva se priključila kolovozu z desne in se po njem povzpela k Tajhmajstrovemu kozolcu, ki že spada v Bobóvo (zaselek vasi Proseniško).

 

Od toplarja sva se spustila mimo skladovnice drv, majhne lope in odlagališča odpadkov, nato pa se povzpela na rob gozda in zagledala hiše. Z zaraščenih kažipotov na 276 m sva izvedela, da sva prispela v Bobovo. Šla sva mimo čebelnjaka in še enega toplarja. Vse je bilo zelo zaraščeno, sadno drevje neobrano, plodovi so ležali po tleh in gnili. Po zakrpanem asfaltu sva sestopila do čedne Gorjanske kapelice in zavila desno (po maPZS, oznak ni bilo). Pri Proseniškem 39a se je asfalt končal in na naslednjem toplarju naju je končno pričakala markacija. Od hiše 33a se pot po maPZS (desno) razlikuje od tiste po Geopediji (levo). Sledila sva maPZS in stopila na blaten kolovoz čez travnik, kjer nama je kažipot (Bobovo S, 252 m) potrdil, da sva izbrala pravo pot.

 

 

 

Med polji in travniki sva se vzpenjala proti velikemu daljnovodu. Kmalu sva pred seboj zagledala velike strehe. Kakih 25 minut od Tajhmajstrovega kozolca sva pri kažipotih stopila na asfaltno cesto, malo naprej ob križišču pa sta bila še dva (Blagovna J, 264 m). Ob križišču stoji, kar je ostalo od plemiškega dvorca Reifenstein iz 17. stoletja oziroma graščine Blagovna, ki so jo sredi 19. stoletja porušili in je preživela le še oskrbnikova hiša (Goričica 30). Naselju Goričica večina domačinov reče kar Blagovna. Zgodovina gospoščine je opisana na razlagalni tabli Pohodniške poti po KS Blagovna. Pri graščini z desne priteče kolesarska pot z Resevne. Vsa živad se je zbrala, da si naju ogleda: psi, gosi, zanimive kokoši, ovce.

 

 

 

 

 

Od graščine sva odšla navzdol mimo transformatorske postaje Blagovna – Grad na Proseniško. Desno spodaj se je razprostiral velik ribnik. Za Konjeniškim klubom Blagovna čez dobrih 5 minut sva prečkala cesto Celje–Ponikva. Na drugi strani je stala še ena tabla Pohodniške poti po KS Blagovna, in sicer o ribniku z Rajskim otokom, na katerem je imela menda grofica iz graščine Blagovna svoj paviljon, zdaj pa je del glampinga Rajska vas s šestimi hiškami za zaključene družbe. V ribniku naj bi uspevali užitni vodni oreščki (videla sva kažipot k njim), vendar domačini o njih niso vedeli ničesar. Poleg table so bili trije kažipoti: planinska (264 m) nazaj Opoka pri Štorah 50min, Dom na Svetini 2h 50min in desno P.bolnišnica Zima 1h 10min, Dramlje 2h 10min ter kolesarski (263 m) desno Dramlje 6,8 km, Planinska postojanka Uršula 9,2 km.

Nadaljevala sva po stranski asfaltni cesti mimo mostička na otok, nato pa po kolovozu mimo igral in ob živi meji, za katero so se vrstile slikovite hiške Rajske vasi. Med drevjem se je nekajkrat pokazal ribnik, po katerem so plavali labodi. Kolovoz naju je pripeljal v gozd, ki se je občasno izmenjeval s travniki. Ob enem takih presledkov sta bila kažipota (Goričica F, 270 m), markacij je bilo malo, dvosmerne bele puščice pa so naju včasih kar nekoliko zbegale. Pot je bila kljub »tlaku« iz zdrobljenih opek blatna. Pol ure od kažipotov na 264 m sva prišla iz gozda na travnat kolovoz, ki je pritekel z desne, in pred seboj zagledala Cérovec. Na ograjenem travniku ob kolovozu so se krave kar pogrezale v razrito zemljo in blato. Pri hišah sva stopila na asfalt. Ob gospodarskem poslopju sva sledila kažipotu (Zg. Cerovec, 315 m) desno, še vedno po asfaltu.

 

Dobrih 10 minut po prihodu iz gozda sva na desnem ovinku zapustila cesto v levo, znova v gozd; kažipota (Zg. Cerovec, 300 m) se s ceste nista videla. Kmalu je z desne pritekla slaba gozdna cesta in nadaljevala sva po njej. Srečala sva dva nabiralca gob, po vsem videzu ne posebno uspešna. Hrup s štajerske avtoceste je bil čedalje glasnejši. Ko sva prišla do prečne betonske ceste ob anteni, sva se spustila v levo, nato pa po dobrih 5 minutah po nadvozu prečkala avtocesto. Nekaj metrov za nadvozom so v grmovju tičali kažipoti (Suho Dobje, 287 m), med njimi levo P.bolnišnica Zima 5min. Ozka stezica skozi grmovje je prečkala zasut jarek in pod njo je bila položena cev. Ob kotanji z vodo se je košatil rogoz. Takoj zatem sva zagledala tablo Pohodniške poti KS Blagovna o partizanski bolnišnici Zima (281 m).

Za tablo in simbolnimi grobovi, kjer so bili pokopani trije umrli ranjenci (Rafko Kos iz Zabukovice, Franc Gorjup iz Štor in Slavko Leber iz Vojnika; po vojni so jih svojci prekopali), sva se spustila k rekonstruirani zemljanki – partizanski bolnišnici Zima. Ob vhodu sva našla skrinjico z žigom KT 13, vpisne knjige pa ni bilo. Bolnišnico so junija 1944 v gozdu Šohta za potrebe Bračičeve brigade zgradili domači aktivisti. Vodil jo je zdravnik Gabrijel Hrušovar - Drago. Delovala je od avgusta 1944 do 19. februarja 1945, ko je bila izdana in je po napadu Nemcev, ki so jo k sreči našli prazno, prenehala delovati. Obnovili so jo v letih 1959 in 1976. Je zaklenjena, a skozi rešetkasta vrata se vidi v notranjost, ki naj bi jo ob obisku razsvetlila luč, kar pa se nama žal ni zgodilo.

Pred vrnitvijo sva si ogledala avtocestno odmikališče Zima, do katerega se pride čez podrto ograjo. Tam bova parkirala, ko bo Zima izhodišče naslednje, 13. etape, sva sklenila. V 50 minutah sva se vrnila na Proseniško, a preden sva se napotila proti Blagovni, sva zavila levo ob cesti mimo konjeniškega kluba proti središču Goričice v
upanju, da bova le našla vodne oreščke. Po kakih 10 minutah sva prišla do ribnika, ki sva ga gledala od zgoraj, od graščine; po njem se je »sprehajal« eleganten labod. Zadnji ribnik, ki sva si ga ogledala, je bil na drugi strani ceste pri domačiji Košir. O oreščkih ne duha ne sluha, tudi v spominu nekaj domačinov, ki sva jih še srečala, ne.

 

V dobrih 10 minutah sva se vrnila h konjeniškemu klubu, nato pa po poti prihoda v 50 minutah v Opoko. V tamkajšnji vpisni knjigi me je (spet) presenetilo, kako malo pohodnikov se vpiše: od najinega prejšnjega obiska 19. aprila do tega, torej v več kot 5 mesecih, so se vpisali samo štirje.

Triglav drugič in zadnjič – Tretji dan: vrnitev v Krmo

 

 

 

 

 

Jutro, ko sva se poslovila od Planike, ni bilo tako lepo za vzpon na Triglav, kot je bilo podarjeno nama, za vrnitev v dolino pa prav prikladno: vsaj vroče nama ne bo. Pod domom sva ubrala »mojo« bližnjico iz prvega dne in ker na dveh razcepih za njo ni bilo markacij, sva se malo lovila, nato pa obakrat izbrala desno smer. Ko sva po 15 minutah pod Mokro skalo zavila levo, sva opazila, da za nama teče mladenič s slušalkami na ušesih in se z nekom pogovarja. Čez pol ure, ko sva na Konjskem sedlu zavila levo, naju je pustil že krepko za seboj, saj je brzel kar čez drn in strn, tudi on proti Krmi. Vsi drugi, ki so sestopali takrat, so tam zavili desno, proti Vodnikovemu domu. Na neoznačenem razcepu tik pod sedlom sta bila markirana oba kraka; za pravega se je izkazal gornji. Kakšen podrt svet! Nekatere markacije so bile take, kot bi bile namerno zdrgnjene ali premazane.

Po 35 minutah sva iznad skalnega skoka zagledala Prgarco. Pokonci postavljeno podolgovato skalo na velikem balvanu sva opazila šele dol grede. Pri koritu sva (seveda nehote) zavila malo po svoje in tako še čez 35 minut prispela h koči mimo plastičnega zbiralnika za vodo. Čez 20 minut sva tudi na spodnjem koritu videla napis 1989 (če človek slabo vidi, ga vedno čaka kaj novega), in nato pristala na Malem polju s sijajnim ozadjem. V soncu bi bilo gotovo še lepše, a za naju je bilo vreme še vedno ugodno – ne vroče. Odcepa (ne steze ne oznake) proti Bohinjskim vratcem nisva našla (ko sva šla na Veliki Pršivec, je še ležal na tleh lesen kažipot VODNIKOV DOM). Po maPZS naj bi bila celo markirana, a sva videla le nekaj možicev. V 20 minutah sva prispela na Vrtačo. Sredi velike sive skalne stene nad njo je zelenela vrsta dreves.

 

 

 

 

Čez četrt ure sva že zagledala Krmo. Pri debeli bukvi (okrog 1180 m), kjer je bil nekoč cilj turnosmučarskih tekmovanj (prvi Triglavski smuk je bil leta 1927), pol ure zatem tiste bukve ni več (še označeno na maPZS). Bila je nekje tam, kjer je zdaj markacija s strešico iz lesnih gob. Pogled na jesensko obarvane plodove kobulnic je bil prav čaroben. Prehitevati so naju začeli planinci, ki so bili verjetno ta dan na Triglavu. Po tričetrt ure se je najino »triglavsko tridnevje« srečno končalo na parkirišču Pri lesi.

 

***

Prvega vzpona na Očaka pred 47 leti nimava v tako lepem spominu. Če rečem, da sva bila prvič na Triglavu, ko še nisva hodila v hribe, se gotovo sliši neumno – in je tudi bilo. Celo noro. Tega se zavedam, odkar sva planinca, ob vseh tistih ploščah v spomin na žrtve strel (same mlade!) pa sem še bolj spoznala, kakšno srečo smo imeli trije študentje in dijak, da smo v temi in nevihti, ko se ni bilo mogoče držati za jeklenice, saj so bile električne, da se je kar iskrilo, neopremljeni in slabo obuti živi pritekli (!) na Kredarico. Tam so nas upravičeno ošteli (mogoče še premalo). Ko sem v sončnem jutru zagledala, kod smo tekli z gore, me je pošteno zmrazilo.