Triglav drugič in zadnjič – Drugi dan: na vrh Slovenije

Naslednje jutro sva še v mraku pogledala proti Očaku in videla lučke, ki so migotale navzgor. Nekateri so se namenili na vrhu pričakati sončni vzhod. Naredil se je lep sončen dan in dobro spočita sva bila za vzpon nared tudi midva. Za Planiko, kjer se ločita poti na Triglav (levo) in na Kredarico (desno), sva sledila zdelanemu kažipotu Triglav (čez Mali Triglav) 1h 30min z znakom za zelo zahtevno pot. Kažipot Triglav (čez Triglav. škrbino) 1h 30min je kazal še bolj levo, na tudi zelo zahtevno pot, ki nama jo je izkušeni sogovornik prejšnji dan odsvetoval.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od doma sva se nekoliko spustila, nato se je pot začela dvigovati, sprva blago. Visoko gori se je utrgalo nekaj kamenja, najbrž zaradi planincev, ki so se vzpenjali proti Malemu Triglavu. Kmalu sva zavila levo na nekoliko izpostavljeno polico s pogledom na Planiko, sledil je dolg(očasen) gruščnat odsek, nato pa sva se povzpela čez skale do prve jeklenice na začetku grape Stopce (tudi Stope, Triglavska vrata) čez kakih 40 minut. Nad njo sva šla mimo razgledišča (pogled nazaj seže zelo daleč, prepoznala sva tudi Krn), nad katerim se je nadaljevalo kar strmo skalovje. Na težavnih mestih so nama pomagala varovala in kmalu sva prvič uporabila samovarovalni komplet. Potem ko sva po desni obšla skalnato glavo, se je pokazala Kredarica in nato pod Visoko Vrbanovo špico še bolj daleč Dom Valentina Staniča.

 

Kakih 50 minut nad Stopcami sva dosegla stičišče s potjo od Triglavskega doma na Kredarici z desne. Nadaljevala sva levo proti Malemu Triglavu ter se mimo dveh spominskih plošč žrtvam strele (pet mladih fantov iz Gorenjske je zadelo 29. julija 1972, 16-letno dekle iz Dabra pri Tolminu pa 29. avgusta 1991) ter plošče, posvečene Milošu Teju Macegi (1985–2022) s pripisom MASTER OF THE UNIVERSE ... in vponko (ali je tam ležeča cigara povezana z vzdevkom Tejo, nisem ugotovila) v 10 minutah povzpela na vrh Malega Triglava (2725 m). Z njega sva lepo videla cilj in tudi greben, ki naju je še ločil od njega. Srečala sva gospo, ki je prejšnji dan odnehala prav tam, in široki nasmeh nama je povedal, da ji je vdrugo uspelo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Mimo plošče v spomin Marku Pernhartu (1824–1871), krajinskemu slikarju, ki je med drugim naslikal panoramo s Triglava (94 cm x 704 cm), katere kopijo je dal Jakob Aljaž leta 1895 namestiti v svoj stolp na vrhu Očaka, sva se spustila na najnižjo točko grebena med Triglavoma. Preden sva zagrizla v dolgo zadnjo strmino, sva počakala nekaj sestopajočih. Čakanja in prepuščanja prednosti je na vrhuncu sezone in v tako lepem vremenu na tej poti kar precej, a smo bili vsi potrpežljivi in prijazni, pripombe o prikladnem izgovoru za kratek počitek pa pogoste.

 

 

 

 

Začel se je zelo strm, a dobro zavarovan vzpon na vrh Slovenije. Visoko na levi sva opazila Triglavsko okno (2806 m). Ob poti so se vrstile spominske plošče: tista ob stoletnici vzpona Valentina Vodnika na Triglav (v resnici samo na Mali Triglav) 20. avgusta 1795 ter tri v spomin na ponesrečene planince: 16-letnega Kranjčana Janija Krča iz že omenjene gorenjske skupine, častnika hrvaške vojske Zagrebčana Petra Mandića (1958–2014), ki se mu je odlomila skala in je padel v prepad, ter 28-
letnega Ludvika Bunderlo (1950–1978), košarkarja, z 214 cm najvišjega Slovenca. Tudi Bunderla je bil 10. avgusta 1978 žrtev strele. Ob jeklenicah in klinih sva približno 45 minut nad Malim Triglavom dosegla Aljažev stolp na vrhu. Namesto »predpisano« poldrugo uro sva hodila skoraj dve in pol.

 

 

 

V časih, ko so v naših gorah vladali Nemci, je dovški župnik Jakob Aljaž od dovško-mojstranske občine za goldinar kupil 16 m² zemljišča vrh Triglava in na njem postavil kovinski stolp. Po njegovih načrtih ga je izdelal kleparski mojster Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani. Nepobarvani valjasti stolp s premerom 125 cm, visok 190 cm, so pokrili s stožčasto streho, vrh katere se je vrtela kositrna zastavica z napisom 1895. Nad vrati je pisalo ALJAŽEV STOLP, kar je bil prvi slovenski napis v triglavskem pogorju. V preteklosti je bil stolp deležen številnih nestrokovnih posegov, jeseni 2018 pa so ga končno strokovno obnovili. Za leto 2024 je bila napovedana namestitev nove barvne triglavske panorame slikarke Maje Šubic v stolp. To je bil tudi povod, da sva se odpravila na Triglav ravno letos, vendar 4. septembra panorame še ni bilo tam. Fotografiranje pri stolpu terja veliko potrpežljivost. Našo je najbolj preizkušal francoski par, ki se je obnašal, kot bi bil sam na vrhu: kar sedela sta tam, okrog stolpa razpostavila svojo opremo in menda sploh nista opazila, da bi tudi drugi radi pokukali vanj in se slikali pred njim. Poleg stolpa, simbola slovenstva, je plošča v spomin na 22. oktober 1944, ko so partizani, kulturniki in mladinci podrli mejnik med Italijo in Nemčijo ter na stolpu izobesili slovensko zastavo.

 

Preden sva se odpravila nazaj proti Planiki, sva se tik pod vrhom spustila še v Staničevo zavetišče približno 50 m pod stolpom. Živo skalo je dal razstreliti že Aljaž in votlino zapreti z lesenimi vrati (zdaj je odprta). To je edini kraj na Triglavu, kamor se lahko zatečemo ob slabem vremenu. Na Malem Triglavu smo se planinci srečali z vojaki na urjenju v gorah. Z enim sva poklepetala in ko sem na njegovo »poročilo«, kaj vse morajo prehoditi, da bi bili pripravljeni za morebitno delovanje v gorskem svetu, pripomnila »Zato vas pa imamo,« je bil kar malo ganjen: »To je pa lepo slišati!« Planinka s krvavo odrgnino ga je vprašala, ali ima kak obliž, pa ga ni imel, ker ima prvo pomoč pač za to »pristojni« v enoti. No, dobila ga je od mene.

 

Za vrnitev v Planiko zaradi utrujenosti, Janijevih poškodb in mojih artroznih kolen nisva porabila nič manj časa kot za vzpon na vrh. A bila sva zadovoljna: bil je lep sončen dan in uspelo nama je doseči cilj. Z rožami se tokrat nisem ukvarjala, a na koncu sem si vendarle privoščila šopek zvončic, julijskih makov in smiljk.

Triglav drugič in zadnjič – Prvi dan: iz Krme do Planike

Že od januarja sva imela rezervirano sobo v Domu Planika pod Triglavom, a po Janijevem padcu v Paternollijevi grapi je kazalo zelo slabo. Po okrevanju, fizioterapiji in »treningu« na nekaj hribih sva sklenila: greva do Planike, potem pa se bova odločila, ali pojdeva na Triglav – odvisno od vremena in počutja, posebno Janijevega. Tako sva se 3. septembra odpeljala v Krmo, na parkirišče Pri lesi (okrog 950 m; S 46.385254, V 13.907230). Kako da tam ni nobenih kažipotov, sva se spraševala že pred nekaj leti, ko sva šla na Veliki Pršivec, in še vedno je tako (Triglav je omenjen le na tabli TNP o vrhovih nad Krmo). Kljub temu je bilo na parkirišču veliko avtomobilov, tudi tujih.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri znaku za prepoved prometa na koncu parkirišča sva zakoračila v gozd in šla mimo zapuščene hiše. Sprva gruščnata, pozneje prijetno peščena pot se je blago vzpenjala in spuščala, nato je bilo treba čedalje večkrat strmeje navzgor. Po gozdu so ležali skale in polomljeno drevje. Čez dobrih 20 minut je pot zavila ostro levo in postala precej skalnata. Kmalu zatem sva prečkala hudourniško strugo, čez čas še enkrat. Sledili so ključi, ki so naju po kakih 25 minutah pripeljali v redkejši gozd, više pa med ruševje, kjer nama je čez dobrih 10 minut zaprla pot velika skala, zaradi katere je že nastal »obvoz«. Komaj sva se izogibala kravjakom, toliko jih je bilo, a mene so še bolj motili odvrženi papirnati robci in toaletni papir. Daleč spredaj se je dvigal Vernar in levo od njega so se videla Bohinjska vratca. Nad nama so že vse jutro letali helikopterji.

Prej kot v 20 minutah sva prispela na travnato ravnico Vrtačo (1430 m). Pred nama je hodila skupina planincev; štirje so zaostali in sva jih prehitela, nato spet oni naju. Po dobrih 20 minutah smo prispeli na Malo polje (1580 m), kjer so nekateri »pustili srce«, drugi pa smeti. Vedno znova me preseneti, da v hribe hodijo tudi ljudje, ki jim ni mar za naravo (pod »klopco« so ležali ogorki in škatlica od cigaret, nekoliko naprej še plastenke od actimela). Z Malega polja je bil lep pogled na  Vernar (pred njim Rjavko), Činkelman, Kurico. Od tam dalje je raslo veliko macesnov in nekateri so že postajali rumenkasti. Po tisti poti sva že hodila ravno zaradi jesenskih macesnov. Sledili so ključi med skalami. Večina »stopnic« je bilo naravnih, tu in tam pa je bila pot nadelana s kakim bruncem.

 

Čez 5 minut sva šla mimo betonskega korita. Skalnata stezica po redkem macesnovem gozdu naju je v dobrih 20 minutah pripeljala do pastirske koče Prgarce (okrog 1720 m, podatki so različni) z bivakom na zadnji strani. Pokukala sva vanj. Medtem se je pri koči nabralo nekaj planincev, med njimi mlad par tujcev s slovenskim vodnikom. Nad Prgarco je postala pot bolj strma. Na razcepu nad koritom z letnico 1989 čez slabe četrt ure naju je dohitel švicarski par s psičkom. On je bil namenjen na Triglav (to je bil del njegovih priprav za Matterhorn, je povedal), ona in psiček pa sta ga nameravala počakati v Planiki. Desno je kazal napis na skali KREDARICA, mi pa smo zavili levo, kjer napisa ni bilo, Švicarja naprej. Vzpenjala sva se proti sedlu med koničasto Kurico na levi in Arhovo glavo na desni. Del tega vzpona je bil precej naporen skalni skok. Ko sva čez slabih 45 minut dosegla sedlo, sta se Švicarja že vračala, češ da se je vreme začelo kvariti in nočeta tvegati.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez čas se je izza neimenovane skalne gmote (vsaj midva ne poznava njenega imena) pokazal Triglavski Vogel. Po slikovitem in razgibanem pobočju sva 20 minut nad sedlom stopila na še eno, Konjsko sedlo (2020 m), kjer je križišče s kažipoti desno Triglavski dom 1h 30min, Dom Valentina Staniča 3h, levo Vodnikov dom 1h, Rudno polje 4h, naravnost Dom Planika 1h. Povzpela sva se proti Planiki in s strmega pobočja uživala lepe razglede, tudi nazaj na Konjsko sedlo in gore nad njim; videla sva celo Vodnikov dom na Velem polju. Po pol ure so naju pričakale stopnice. Rastja je bilo komaj še kaj. Ko sva obšla omenjeno neimenovano skalno gmoto, sva dosegla greben in zavila desno. Na levi se je dvigala Mokra skala in zdelo se nama je, da je na vrhu možic. Kmalu po tistem, ko se je prvič pokazala streha Planike, sva se znašla v kotanji z več uhojenimi stezicami, markacij pa ni bilo videti. Jani je obhodil kotanjo po položnejši desni poti, jaz po strmejši naravnost. Na zgornjem robu kotanje sem ga čakala kakih 5 minut; izkazalo se je, da je šel on po pravi (označeni) poti. Uro in četrt nad Konjskim sedlom sva prispela k Planiki (Stara Fužina 243) na Zgornjih Ledinah (2408 m). Iz Krme sva hodila dobre štiri ure in pol, celo manj, kot je pisalo na tabli TNP.

 

Nebo se je čisto stemnilo, a nekateri so šli kljub temu še na Triglav. Skoraj pol ure sva čakala, da sva dobila sobo (prijaviti se je mogoče šele ob treh popoldne). Posedela sva v jedilnici. V enem izmed kotov je visel reliefni portret tigrovca, partizana, kulturnika in gornika Danila Turka - Joca (1912–1991), delo akademskega kiparja Staneta Kolmana (1953–2019). Prisluhnila sva gostom pri sosednji mizi, ki so že bili na vrhu. Najzgovornejši je bil najstarejši, ki bo v začetku naslednjega leta dopolnil 85 let. Svoje hribovske pripovedi je začenjal s »Samo še tole bom povedal.« Pa ni zdržal dolgo in je spet povedal »samo še tole«. Živahen in zanimiv možak. Baje je bil tokrat zadnjič na Triglavu, kamor je prvič pripeljal vnukinjo. Triglavsko škrbino, ki bi nama omogočila krožno pot, je odločno odsvetoval.

 

Malo sva se še potikala okrog doma, se razgledovala in klepetala z drugimi planinci. »Ali vaju slikam?« Ponudbe seveda nisva mogla zavrniti, saj je bil Triglav tako lep in skoraj na dosegu roke pa tudi sonce ga je znova obsijalo. Del tiste skupine, s katero sva se zjutraj prehitevala, je šel na vrh še isti dan. Gospa, ki je zaradi svoje želje iti na Triglav, to skupino zbrala, je obtičala na Malem Triglavu, ker si ni upala naprej, a je sklenila poskusiti še enkrat naslednji dan. Tudi midva sva se že nagibala k vzponu na vrh. Bova videla zjutraj ...