Triglav drugič in zadnjič – Tretji dan: vrnitev v Krmo

 

 

 

 

 

Jutro, ko sva se poslovila od Planike, ni bilo tako lepo za vzpon na Triglav, kot je bilo podarjeno nama, za vrnitev v dolino pa prav prikladno: vsaj vroče nama ne bo. Pod domom sva ubrala »mojo« bližnjico iz prvega dne in ker na dveh razcepih za njo ni bilo markacij, sva se malo lovila, nato pa obakrat izbrala desno smer. Ko sva po 15 minutah pod Mokro skalo zavila levo, sva opazila, da za nama teče mladenič s slušalkami na ušesih in se z nekom pogovarja. Čez pol ure, ko sva na Konjskem sedlu zavila levo, naju je pustil že krepko za seboj, saj je brzel kar čez drn in strn, tudi on proti Krmi. Vsi drugi, ki so sestopali takrat, so tam zavili desno, proti Vodnikovemu domu. Na neoznačenem razcepu tik pod sedlom sta bila markirana oba kraka; za pravega se je izkazal gornji. Kakšen podrt svet! Nekatere markacije so bile take, kot bi bile namerno zdrgnjene ali premazane.

Po 35 minutah sva iznad skalnega skoka zagledala Prgarco. Pokonci postavljeno podolgovato skalo na velikem balvanu sva opazila šele dol grede. Pri koritu sva (seveda nehote) zavila malo po svoje in tako še čez 35 minut prispela h koči mimo plastičnega zbiralnika za vodo. Čez 20 minut sva tudi na spodnjem koritu videla napis 1989 (če človek slabo vidi, ga vedno čaka kaj novega), in nato pristala na Malem polju s sijajnim ozadjem. V soncu bi bilo gotovo še lepše, a za naju je bilo vreme še vedno ugodno – ne vroče. Odcepa (ne steze ne oznake) proti Bohinjskim vratcem nisva našla (ko sva šla na Veliki Pršivec, je še ležal na tleh lesen kažipot VODNIKOV DOM). Po maPZS naj bi bila celo markirana, a sva videla le nekaj možicev. V 20 minutah sva prispela na Vrtačo. Sredi velike sive skalne stene nad njo je zelenela vrsta dreves.

 

 

 

 

Čez četrt ure sva že zagledala Krmo. Pri debeli bukvi (okrog 1180 m), kjer je bil nekoč cilj turnosmučarskih tekmovanj (prvi Triglavski smuk je bil leta 1927), pol ure zatem tiste bukve ni več (še označeno na maPZS). Bila je nekje tam, kjer je zdaj markacija s strešico iz lesnih gob. Pogled na jesensko obarvane plodove kobulnic je bil prav čaroben. Prehitevati so naju začeli planinci, ki so bili verjetno ta dan na Triglavu. Po tričetrt ure se je najino »triglavsko tridnevje« srečno končalo na parkirišču Pri lesi.

 

***

Prvega vzpona na Očaka pred 47 leti nimava v tako lepem spominu. Če rečem, da sva bila prvič na Triglavu, ko še nisva hodila v hribe, se gotovo sliši neumno – in je tudi bilo. Celo noro. Tega se zavedam, odkar sva planinca, ob vseh tistih ploščah v spomin na žrtve strel (same mlade!) pa sem še bolj spoznala, kakšno srečo smo imeli trije študentje in dijak, da smo v temi in nevihti, ko se ni bilo mogoče držati za jeklenice, saj so bile električne, da se je kar iskrilo, neopremljeni in slabo obuti živi pritekli (!) na Kredarico. Tam so nas upravičeno ošteli (mogoče še premalo). Ko sem v sončnem jutru zagledala, kod smo tekli z gore, me je pošteno zmrazilo.