Vrbica, kamor hodijo medvedje pit

V najini planinski karieri je le malo primerov, da je bilo izhodišče pohoda višje od cilja, ko sva se torej najprej spustila in šele ob vrnitvi vzpela. V resnici se spomnim samo dveh: Sv. Ahaca in precej večjega tovrstnega podviga, spusta v dno Grand Canyona. Za letošnji prvi zimski dan 21. decembra pa si je Jani omislil nekaj takega – spust k Vrbici. Ta je dosegljiva iz štirih smeri: iz Iške, Rakitne, Krvave Peči in z Osredka. Prvi dve sva že preizkusila skupaj, zato si je tokrat za izhodišče izbral Krvavo Peč.

 

Že doma sem pričakoval, da bo v Krvavi Peči težko, kje pustiti avto, zato sem sklenil, da se zapeljem kar do cerkvice svetega Lenarta na gričku enakega imena (805 m) nad vasjo. Okrog cerkve je skromno pokopališče, tako da me je pred obzidjem res pričakalo majhno parkirišče (S 45.86213, V 14.51152), celo spluženo. Med maloštevilnimi grobovi izstopa spomenik partizanom, talcem in internirancem. Krvava Peč je med drugo svetovno vojno plačala visok davek: Italijani so jo leta 1942 dvakrat požgali in moške odgnali v taborišča.

 

Dan je bil sončen, termometer v avtu je kazal –7 ºC, snega je bilo 5 do 10 cm. Vrnil sem se po makadamski cesti, po kateri sem se pripeljal, in na ovinku zagazil desno v svež sneg. Dobrih 100 m niže se je drevje na robu Krvave pečine razmaknilo in odprl se je pogled čez tesen Iške, kjer so se na Vidovski planoti izrisale hiše »sosednjega« Osredka. Prav na rob zaradi snega raje nisem hodil, a globočina je dajala vtis vratolomnosti že od mizice s klopjo na razgledišču. Vrnil sem se na cesto in krenil proti vasi. Kmalu se je levo pokazala »moja« cerkvica. Na ovinku, ozaljšanem z razpelom, nekaj deset metrov naprej sem se pridružil kar trem markiranim potem: evropski pešpoti E6, tematski Ob rimskih zapornih zidovih (obe sta me spremljali vse do Vrbice) ter Poti kurirjev in vezistov (ta je ostala z mano le skozi vas). Oznake vseh treh so narisane tudi na obokanem vodnem zbiralniku Bèč za cesto nekaj niže. Iz njega se je večina vasi oskrbovala z vodo do druge svetovne vojne. V vasi mi je najprej padlo v oko veliko poslopje Doma veteranov vojne za Slovenijo. Zgrajeno je bilo za graščinskega gozdarja, v letih 1927 do 1971 pa je v njem delovala vaška šola. V njej je med drugim kratek čas poučeval pisatelj Peter Božič, kar je sam razumel kot kazen in bil temu primerno »zavzet« pri delu. Med osamosvojitveno vojno je bil tam zbirni center za prebežnike iz JLA in poveljstvo samostojne lokalne čete. Zdaj že 18 let v hiši domujejo osamosvojitelji. Iz tistega časa stojijo pred njo trije primerki topniške oborožitve nekdanje teritorialne obrambe: protiletalski in gorski top ter havbica. Na starejšo vojno spominja marmorna plošča, posvečena Tomšičevi, Šercerjevi in Gradnikovi brigadi, ki so avgusta 1943 razbile zadnjo italijansko ofenzivo. V bližini sem poiskal še hišo Srečka Knafelca (številka 7), ki stoji na mestu najstarejše v vasi. Ta je na njeno pročelje postavil ploščo britanskemu desetniku iz druge svetovne vojne Johnu Denvirju, ki se je po pobegu iz nemškega taborišča v Mariboru pridružil partizanom, postal celo komandant 2. bataljona Šercerjeve brigade in bil v Krvavi Peči septembra 1943 težko ranjen.

Ura je bila že več kot deset in bil je čas, da se moj pohod začne zares. Mimo Doma veteranov sem se vzpel po gozdni cesti do zadnje hiše v vasi (številka 27). Tik pred njo me je kažipot Vrbica 1h 15min / Iški vintgar 2h 45min (760 m) usmeril levo na kolovoz, ki se je bolj kot ne po ravnem počasi oddaljeval od ceste. Po 10 minutah me je tabla opozorila, da vstopam v gozdni rezervat Mokrec in da ne smem zapuščati označenih poti. Kolovoz se je spremenil v stezo, ki se je komaj kaj spuščala, tako da sem nekajkrat podvomil, ali sem na pravi poti. Še najbolj strm je bil kratek sestop skozi Vrata (S 45.87135, V 14.51070), ozek prehod v skalnem ostenju, menda »priljubljen« med tamkajšnjim živalskim življem. Na vseh meni znanih zemljevidih je označen prenizko. Ko sem prikoračil do razcepa, so mi dali knafelčki nedvomno vedeti, da je moja pot zgornja. Pol ure od table sem prečkal grapo s potočkom Stelnik, spodaj zametano s podrtim drevjem. Med hojo mi je nenehno prihajal v misel Tomaž Kočar, nekdanji revirski gozdar, ki je pot trasiral. Skoraj ves čas teče po gozdu, tako da sem bil prikrajšan za razglede. Le kjer je bilo drevje redkejše, je bilo v desno mogoče zaslutiti skalni rob Strmice in kasneje Tolste peči. Šele pod slednjo se je pot prevalila bolj strmo navzdol in se v nekaj dolgih ključih v 20 minutah spustila še k drugemu potoku – Kobiljeku.

 

 

 

Onstran potoka sem skoraj spregledal tako imenovani miljnik ob rimskem zapornem zidu. Miljniki so kaka 2 m visoki pokončni hlodiči z belim in modrim pasom na vrhu, kakršne so snovalci poti iz Velikih Lašč postavili na vsak poldrugi kilometer. Na nekaterih – tudi na tem sploh prvem – je pritrjena ploščica z opisom okoliških zanimivosti. Zaporni zid pa je bil sistem obrambnih zidov, okopov, opazovalnic, stolpov, utrdb in podobnega, s katerim so Rimljani želeli ubraniti krajino Alpium Iuliarum in sploh svoje cesarstvo pred vdori barbarskih plemen. Do sredine 5. stoletja so ga zgradili (resda s presledki) vse od Rotne vesi na avstrijskem Koroškem do Reke na Hrvaškem. Arheologi pravijo, da je to največji rimski arhitektonski projekt na naših tleh. Zatopljenemu v misli o daljni preteklosti mi je nenadoma zastal korak. Na stezi so se vsem mogočim živalskim sledem, ki so me spremljale že od začetka, pridružili odtisi medvedjih šap. Po moji presoji so nastali najkasneje minulo noč. Kaj pa zdaj? Naj grem naprej ali naj obrnem? Saj medveda bi prav rad videl v naravnem okolju, a niti malo me ne mika, da bi on videl mene. Po treznem premisleku sem se odločil za nadaljevanje, saj bo medved mene, če že ne prej zagledal kot jaz njega, pa vsaj prej zaslišal in se bo umaknil. Seveda sem zato poslej vztrajno pihal v piščalko na svojem nahrbtniku in vsake toliko še glasno zaploskal.

 

Kmalu za Kobiljekom sem prišel na kratek odsek Velike rebri z redkejšim drevjem. Ko gre pot mimo manjšega osamelca na levi, se je obvezno ozreti, kajti odpre se pogled na Tolsto peč, ki v hipu pojasni, od kod njeno ime. Drevje se je spet zgostilo in 25 minut od potoka sem se znašel na zadnjem razpotju: levo Vrbica, desno Iški vintgar. Za trenutek sem si oddahnil, saj so medvedje sledi odšle desno, jaz pa sem zavil levo. Lažni up. Že po nekaj korakih so bile krempljaste šape spet pred menoj, le da so mi tokrat prihajale nasproti. Aha, najbrž se je kosmatinec prebudil iz svojega dremeža, ker ga je užejalo, je odhlačal do Vrbice, se napil in vrnil v brlog. V 5 minutah sem se do Vrbice strmo spustil tudi sam.

Vrbica (422 m) je mesto med strmim skalovjem, kjer se v reko Iško z leve izlije njen največji pritok Zala, oba v zgornjem toku precej divja vodotoka. Kraj je v upravnem pogledu zelo nenavaden. Že v Avstro-Ogrski so se tam stikali štirje okraji, v današnji Sloveniji pa štiri občine: Brezovica, Cerknica, Ig in Velike Lašče. To je tudi označeno s kovinsko ploščico na visoki skalni igli, imenovani Skalni mož, na bregu Zale. Čeprav čeznjo teče več planinskih poti, je treba obe vodi preprosto prebresti, saj tam že leta ni nobene brvi. Medveda nisem zapazil nobenega, vesel pa sem bil tudi, da pozimi ni krvosesih klopov, ki jih poleti tam kar mrgoli. Kljub temu se zaradi tesnobe v srcu na samotnem kraju nisem prav dolgo zadržal. Pojedel sem sendvič, spil skodelico toplega čaja in se obrnil proti Krvavi Peči. Drugače kot napovedujejo kažipoti, sem sam tako v eno kot v drugo stran hodil približno dve uri.