Letošnji pohod z Brankom je bil na vrsti 29. septembra.
Dobili smo se v Cerknem in se z obema avtoma odpeljali proti Stopniku. Najinega
smo pustili na parkirišču ob cesti pred odcepom levo po mostu v Šebrelje in z
Brankovim nadaljevali do Stopnika 8, domačije v zaselku Krepaka (S 46.096907, V
13.877692). To je »čudno« ime, pa sem poiskala razlago pri svojem študijskem
kolegu (dr. Silvo Torkar: Odstiranje slovenskih krajevnih imen. Batuje in
Krepaka, Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58/3–4 2018): »Z ustnim
poizvedovanjem na terenu je bilo mogoče ugotoviti, da je občno ime krépaka
(narečno krípaka) na vzhodnem Tolminskem (na Šentviški planoti) še živo in da
pomeni 'žleb, skopan čez klanec, da odteka voda ob nalivih' oziroma 'pokrit
odtok pod potjo'. Izkazalo se je, da sta občno ime krépaka in ledinsko ime
Krepaka nastali s premetom iz prékopa (z akanjem prékapa), ki je znana v
podobnih pomenih tudi na Gorenjskem /.../«
Kolovoz nad
domačijo se je že zarasel in se spremenil v stezico – tam očitno ne hodijo
veliko. Vztrajno smo se vzpenjali, a ne strmo. Čez pot je ležalo veliko podrtih
dreves, nekatera prežagana, nekatera ne. Stopali smo med navaljenimi kamni in
iz tal štrlečimi skalami ter mimo številnih odcepov stezic. Po dobre četrt ure smo
prestopili grapo s potočkom. Po skalnih gmotah nad potjo je curljala voda. Na
nekem mestu so se skale podrle na pot in tam je z desne pritekel Pečník, pritok
Idrijce, ki smo jo slišali šumeti levo spodaj. Pot je bila ponekod razrita od
vode.
Čez slabih 10 minut
smo prišli iz gozda ter se ustavili ob pogledu na okoliške hribe, Dolenjo Trebušo in tudi
Brankov avto smo zagledali. Po pol ure menjavanja gozdnatega in razglednega pobočja smo se
znašli na Češuljih, kjer je čez skale, poraščene z mahom, tekla voda – prav lep
prizor. Nato smo levo spodaj opazili skalni zob in se po dobrih 10 minutah
ustavili pri spominski plošči pod Gradiščem, zaselkom Polja, posvečeni trem 17.
aprila 1943 padlim partizanom. Takoj zatem smo stopili skozi skalna vrata in na
levi so se nam odprli razgledi. Zapustili smo gozd in dobrih 5 minut od
spominske plošče prispeli do prvih hiš Gradišča, kjer smo stopili na ozko
asfaltno cesto. Zavili smo levo mimo bal sena in nadstreška za kmetijske
stroje, onstran ozkega pasu gozda pa so bile že naslednje hiše.
Na razcepu pri
stari hiši Polje 5 je levo tekla asfaltna cesta navzgor, desno navzdol. Šli smo
po spodnji, za Poljem 4 (pri Kraljevih) pa po desnem kolovozu. Dobrih 10 minut,
odkar smo prišli na cesto, smo na razcepu nadaljevali po levem kraku, naravnost
naprej v gozd, a smo ga kar hitro zapustili in ugledali vas Šentviška Gora (645
m). Čez travnik smo mimo razpela v slabih 10 minutah prišli do krajevne table.
Pri Šentviški Gori 12 smo stopili na prečno širšo asfaltno cesto in zavili
desno proti cerkvi.
V vasi nas je presenetila
velika moderna Gallusova dvorana, poimenovana po renesančnem skladatelju Jakobu
Petelinu Gallusu (1550–1591), saj je Šentviška gora ena izmed »kandidatk« za
njegov rojstni kraj (poleg Idrije in najverjetnejše Ribnice – izobraževal se je
v Stični). Na dvorišču pred dvorano je poleg Gallusovega spomenika še eden,
Ivanu Laharnarju (1866–1944), prav tako skladatelju, ki pa je bil zanesljivo
domačin. Avtor obeh kipov je domači ljubiteljski umetnik Evgen Feltrin. Na bližnji
Lukševi hiši (št. 15) smo opazili sončno uro iz leta 1775 in še tri freske, ki
pa so žal že preveč zbledele. Zaradi dveh spominskih plošč (organizacijam
Baškega okrožja med drugo svetovno vojno in tiste, na kateri je še staro ime
oddelka mostovske šole: II. brigade VDV) smo stopili tudi do šole,
podružnice osnovne šole Dušana Muniha z Mosta na Soči, pri kateri smo srečali
učiteljico. Povedala nam je, da imajo nekaj čez 20 učencev, pred leti, ko jih je
bilo samo devet, pa so šolo komaj obdržali. Precej časa smo se zadržali v
cerkvi sv. Vida, predvsem zaradi fresk slikarja Toneta Kralja iz leta 1944, na
katerih je zelo prepoznavno upodobil fašistične nasilnike, ki so trpinčili naš
narod: Hitlerja, Mussolinija in še nekatere. To je bilo za tisti čas sila
pogumno, nič manj pogumni pa niso bili zavedni primorski duhovniki, ki so za
svoje cerkve naročali take freske. Na pokopališču je grobnica 45 padlim
partizanom in drugim žrtvam fašizma.
Pot smo
nadaljevali mimo hiše 45 (v tisto smer sta kazala kažipota POD SKALO in STOPNIK) in v naslednjem
delu vasi, zaselku Plesišče, pri kapelici nasproti hiše 63 zavili levo. Slaba
asfaltna cesta se je spuščala mimo še ene skupine hiš, se po dobrih 10 minutah povzpela
mimo krajevnih tabel za Šentivško Goro (konec) in Daber (začetek), za njima pa
je šlo spet navzdol. Čez 5 minut, kmalu za veliko novogradnjo, smo izkoristili
mizo in klop ob cesti, kjer smo pomalicali. Mimo škarpe z Marijinim kipcem smo
se spustili med hiše in gospodarska poslopja, pod njimi pa čez 5 minut zapustili
cesto pri kažipotu POD SKALO desno dol.
Ko smo prišli do prečne potke, ki je prav tako pritekla od ceste, smo nadaljevali
levo po njej navzdol. Zasuta s suhim listjem in sveže zametana z vejami je vijugala
med skalami, zelenimi od mahu.
Na naslednjo
prečno stezico smo sestopili ostro desno (v levo se je kar končala) in čez 10
minut pristali pri mlinu in žagi Pod skalo v Nartu, zaselku Dabra. Na potoku
Tilnik so postavili mlin leta 1921 (delovati je nehal v desetletjih po drugi
svetovni vojni, ko tamkajšnji kmetje niso več pridelovali žit), žago pa 1930
(prejšnja iz leta 1924 je pogorela). Pri postavitvi obeh so uporabili precej
ostankov orožja in vojaške opreme iz prve vojne. Mletje so naročniki plačevali
z merniki žita, žaganje pa z denarjem. Od tam smo nadaljevali po travnatem
kolovozu med gozdom in ograjenim travnikom.
Pri kažipotih
nazaj POD SKALO, desno STOPNIK smo prišli na makadamsko cesto, ki
se desno spušča, levo vzpenja, in zavili levo. V dobrih 5 minutah smo bili pri
domačiji Velikonja (Daber 4), ki skupaj s še eno tvori zaselek Nart. Nad
zaraščenimi vhodnimi vrati stare hiše smo našli letnico 1862, na starem
ometu pa ostanke napisa, a smo lahko prebrali le še TITO. Pri domačiji
smo stopili na asfalt, ki se je nadaljeval proti levi, na desni pa se je takoj
končal s kolovozom. Po njem smo se napotili proti gozdu, da bi poiskali ploščo v
spomin štirim partizanom, padlim v isti bitki kot tisti trije, ki jim je
posvečena plošča pod Gradiščem. Kljub vztrajnosti je nismo našli, v Nartu pa nismo
mogli vprašati, ker ni bilo nikjer nikogar.
Od Velikonje smo se
vračali proti žagi, a na ovinku, kjer se zavije k njej, nadaljevali levo
navzdol po makadamski, zdaj že bolj gozdni cesti, sledeč kažipotu STOPNIK. Globoko na desni je tekel
potok Tilnik. Tam je bilo videti nekaj kot mala hidroelektrarna in cevi. Kmalu
po tistem, ko se je desno odcepila cestica proti strugi, smo šli mimo znamenja,
nato pa vijugali po serpentinah in za velikim rogovilastim, z ovijalkami
obraščenim drevesom pristali pod domačijo Tilnik. Pod njo smo dobre pol ure od
Velikonje zavili ostro desno na ponekod betonirano slabo cesto, ki pripelje k Tilnikovi
domačiji iz doline. Po mostu smo prečkali Tilnik, ki je bil tam že zelo vodnat.
Po 10 minutah smo se nehali spuščati in pot se je zravnala.
Kmalu smo zagledali cesto v dolini in čez slabih 20 minut pri Stopniku 20 zavili
desno nanjo. V minuti, dveh smo bili pri avtu. Nasproti hiše 18 v bližini
parkirišča je na stavbi bivše šole (pri Polirju) spominska plošča, posvečena 16
žrtvam druge svetovne vojne. Ko smo si jo ogledovali, je iz hiše nasproti
prišla gospa ter nam v nekdanji šoli pokazala pravcati etnološki muzej
(kmetijsko in obrtniško orodje, gospodinjske pripomočke, opremo iz šole in
partizanske bolnišnice) in galerijo svojih umetnin (keramike
in mozaikov). Gospa je bila umetnica Ljuba Pervanje. Na koncu je vsakemu
podarila spominek; moj visi na novoletni jelki, Janijev krasi knjižno omaro. Čakala
nas je le še vožnja k Brankovemu avtu in v Cerkno, kjer smo še poklepetali ob
pijači.
Branko se je malodane opravičeval, da naju je povabil na tako kratko in nezahtevno »turo«, ker je zaradi zdravstvenih težav izgubil kondicijo. Ampak z dobro družbo, lepim dnevom in obilico zanimivosti sva bila popolnoma zadovoljna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar