Manj znana plat Šmarne gore

Za Janija je spet prišel čas, da pretegne noge, je rekel. Ker pa je bilo vreme precej kislo, se je 24. februarja popoldne še enkrat odločil za Šmarno goro. Sklenil je malce raziskati njeno severno stran, ki je razen po Vozni poti bistveno manj obiskana kot z drugih koncev.

 

Mimo nekdanje zloglasne diskoteke Lipa, zdaj Cluba Seven, sem se zapeljal v Zavrh pod Šmarno goro do Misove kmetije, mnogim Ljubljančanom dobro znane po dobrem mleku in mlečnih izdelkih. Pred njo je ob cesti urejeno še vedno brezplačno parkirišče za avtomobiliste in kolesarje (S 46.13681, V 14.44919). Od Misa je le nekaj metrov do obnovljene rojstne hiše Jakoba Aljaža. Ogled hiše je mogoč le po dogovoru, zato si nama je doslej še ni uspelo ogledati od znotraj. Kdo in kaj je bil Aljaž, ni treba razlagati, če smo že pod Goro, pa naj omenim le, da je bil njegov oče Anton med drugim ključar šmarnogorske cerkve.

 

Pred hišo me je presenetil uradni planinski kažipot PZS, saj na nobenem zemljevidu nisem našel označene poti na Goro tudi od Aljaževe hiše. Na robu gozda so se letošnjim znanilcem pomladi, ki sem jih že srečal, pridružili še žafrani. Moj prvi cilj je bila Matjaževa jama. Ker tamkajšnjih razmer nisem poznal, sem pot zapustil že po nekaj korakih v gozdu, brž ko je zavila desno, in krenil po brezpotju v smeri, kjer je na zemljevidih označena jama. Po samo nekaj minutah sem prišel na blaten kolovoz in zavil desno nanj. Ob vrnitvi sem spoznal, da bi na isti kolovoz prišel tudi po prvotni poti, le da nekoliko više. Tudi na njem nisem ostal dolgo. Ko sem opazil prvi odcep v levo, sem presodil, da bi lahko bil pravi. Res sem prej kot 15 minut od Aljaža stal pred ozkim vhodom v jamo (S 46.13665, V 14.45266). Po novem je označena z informativnim stebričkom, poseben papir pa je opozarjal na nevarnost zdrsa v mokrem. Zelo upravičeno! Kar se da previdno sem se spustil v jamo. Tvorita jo dve majhni votlini. Prvo vsekakor zaznamuje naravno okno v svodu. S svetilko se je mogoče takoj desno spustiti še v temnejšo drugo, kjer je bil del sten kar na gosto »popikan« z jamskimi kobilicami. Na omenjenem informativnem stebričku in tudi v katastru jam piše, da je bila jama odkrita 16. aprila 1927. Toda o njej je pisal že davnega leta 1784 slavni Baltazar Hacquet, ko je na tem koncu stikal za jamami: »ena je na pobočju Kalenberga ali Šmarne gore proti zahodu, okrogla kakor cerkveni obok in ima posebnost, kakršne še pri nobeni jami v deželi nisem našel. Sredi naravnega oboka je namreč okrogla odprtina, skozi katero vpada dnevna svetloba. Ta jama me je takoj spomnila na sijajni Panteon v Rimu, ki se sicer imenuje La Rotonda.«

 

 

Moj drugi cilj je bilo Gradišče. Šmarnogorski hrib običajno opisujemo kot osamelec z dvema vrhovoma – Šmarno goro in Grmado. Toda na nekaterih zemljevidih so označene in celo poimenovane še druge kote. Tretja najvišja je s 471 m prav Gradišče. Nekaj korakov od jame nazaj steza zavije desno. Tam se v breg požene druga, ki jo je teže opaziti. Slabo uhojena je po vsej svoji dolžini, a ji ni bilo pretežko slediti, deloma tudi zato, ker se ves čas drži grebena. V spodnjem delu sem obakraj nje opazil precej blagodišečih telohov, ki po mojih izkušnjah niso ravno značilnost Gore, više pa so jih povsem izpodrinili običajni črni. V slabe četrt ure sem bil na vrhu, označenem le z geodetskim kamnom. Že njegovo ime pove, da je v preteklosti, najbrž v prazgodovini, na njem stalo gradišče. Kot piše arheolog Andrej Gaspari, je na severni strani vrha »ohranjeno okoli 36 m dolgo in slab meter široko, dvakrat zalomljeno obzidje, od katerega so vidne štiri vrste natančno zloženih klesancev z dimenzijami 30 × 10–15 cm.«  To bom pa menda že opazil, sem si mislil. Čeprav sem se prebil skozi goščavo krog in krog vrha, moje nevešče oko ni opazilo ničesar.

 

Doma sem razmišljal, da se bo treba z vrha na kratko znajti do Vozne poti po brezpotju. Zdaj pa sem spoznal, da se moja stezica nadaljuje na drugo stran strmo navzdol. Z veseljem sem ji sledil in z nje nazaj je bil vrh videti malo bolj vrhast. V 5 minutah sem pristal na križišču, s katerega se je na levi skozi drevje že videla Vozna pot. Medtem ko sem ugibal, od kod bi lahko pritekla steza z desne, sta se na njej pojavili dve postavi. Počakal sem ju. Razkrili sta mi, da prihajata – kot nalašč za mojo vrnitev – od Aljaževe hiše. Zavili sta desno navzgor. Čeprav poti nisem poznal, sem zavil za njima. Po šmarnogorsko koreninastih ali napol vkopanih delih sem mimo klopce v 10 minutah dosegel Vozno pot.

 

Vozna pot je kar strma makadamska cesta, ki vodi iz Zavrha prav do vrha Gore ter je pravzaprav namenjena le oskrbovanju gostilne Ledinek in cerkve. Še dobro, da je ob njej nekaj zanimivosti, ki popestrijo hojo po trdi podlagi. Prva od njih je grob partizana Željka Tonija (na nagrobniku piše TONI ZELJKO - RAJKO). Ta je tam s petimi tovariši taboril 12. oktobra 1944. Okrog poldneva so jih obkolili Nemci, ki so verjetno sledili vračajočemu se kurirju. V boju sta padla on in Ivanka Bergant. Slednjo so po vojni prekopali, Toniju pa sta grob kar na Gori uredila žena in sin. Skoraj nasproti groba stoji gotsko kužno znamenje iz 17. stoletja, ki se ga je prijelo ime Turško znamenje. Zanimivo je, da je izklesano iz konglomerata, zaradi česar je žal tudi »ustrezno« načeto. Pred njima se Vozni poti skupaj pridružita pešpot čez Peske in gozdna učna pot, ki ima nekaj više svojo deveto postajo z infotablo Bukov gozd s kresničevjem. Še pred njo cesto prečka Pot svobode.

 

 

 

 

 

Po 20 minutah »tolčenja« ceste se je ta izvila iz gozda na travnike pod Grmado, nekdanjo Gorjančevo posest. O domačiji, ki sicer delno prezidana stoji še danes, ni prav veliko znanega. Po nekaterih gotskih gradbenih elementih sklepajo, da je bila pozidana v 17. stoletju. Verjetno je bila že od vsega začetka gostilna. Iz zbledelega napisa na pročelju se da razbrati, da se je imenovala GOSTILNA PRI GORJANCU, teže pa imena lastnikov Marije Gorjanc in Ivana Šetina.  K domačiji seveda spada tudi sosednja kapelica. Freske v njej so že davno propadle, zato jo je leta 2007 na novo poslikala ruska slikarka Maša Bersan Mašuk.

Od domačije se je lepo videla Marijina cerkev, do Sedla pa je bilo sploh le še lučaj ali dva. Z njega sem se vzpel na vrh – tako kot zadnjič – mimo Sv. Sobote. Ker je bilo vreme sumljivo sivo, je tam posedalo zelo malo ljudi, gostilna pa je ob ponedeljkih tako in tako zaprta. Kar hitro sem obrnil.

 

Sestopal sem po Vozni poti vse do Tonijevega groba, tam zavil levo in bil v 25 minutah na križišču, kjer sem gor grede srečal par, ki je prišel od Aljaževe hiše. Zdaj sem zavil levo na njuno pot, ki me je v nekaj minutah pripeljala na blaten kolovoz, ta pa še hitreje do odcepa v levo. Ob njem je informativni stebriček, ki morebitne iskalce Matjaževe jame usmerja na pravo pot. Mimo Aljaževe hiše sem bil v nadaljnjih 10 minutah že spet pri avtu.